Tajni sestanek v Milanu

Kar nekaj časa sem razmišljal, ali naj nekaj napišem ob smrti Giannija De Michelisa, zunanjega ministra Italije v času osamosvajanja Slovenije. V Sloveniji namreč ta italijanski politik velja za nasprotnika samostojnosti Slovenije. Pa vendar, zdi se mi pošteno, da pojasnim nekatere okoliščine, ki o njegovem delu dajejo drugačno podobo. Res je bil De Michelis eden tistih politikov, ki so se zavzemali za ohranitev celovitosti Jugoslavije. To je bila takratna usmeritev socialistov v domala vseh evropskih državah, s francoskim predsednikom Mitterrandom na čelu. To je bil čas pred razpadom Sovjetske zveze, ki jo je takrat Gorbačov počasi spreminjal, in bojazen je bila, da bi bil morebitni razpad Jugoslavije močna stimulacija za sredobežne sile v periferiji sovjetskega imperija.
De Michelis je sledil tej politični usmeritvi. Tudi leta kasneje, še pred nedavnim, je ponavljal, da je Slovenija odmašila steklenico in nosi odgovornost za dogajanja na Zahodnem Balkanu v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Ta njegov obliž negativca pa je imel tudi drugo plat. Vse od začetka, od brionskega sporazuma naprej, je De Michelis v skladu z dolgoletno tradicijo italijanske diplomacije navezal dobre odnose z nekaterimi slovenskimi politiki; to sta bila predvsem Milan Kučan in Dimitrij Rupel.
Sam sem bil soudeležen pri nekaterih dogodkih tistega časa. Omenil bom dva. Sredi poletja 1991 je De Michelis predlagal srečanje z Ruplom takoj po zasedanju zunanjih ministrov Evropske unije. Predlog je prišel diskretno do mene, s pripombo, da o srečanju ne bo javnih izjav ali uradnih sporočil. Skratka, tajno naj bi bilo. Rupel naj bi potoval v Milano. Treba je bilo torej dobiti izgovor za to potovanje in ponudili so mi Ruplovo predavanje na večerji Rotaryja v Milanu. Ni bilo najbolj mikavno, vendar ničesar drugega nismo našli. No, naslednjega jutra so rotarijevci organizirali Ruplu sestanek z nekaterimi milanskimi gospodarstveniki, med drugim z glavnim kandidatom za predsednika italijanske zveze industrijcev.