Josep Costa je katalonski politik mlajše generacije. Pred dvema letoma je bil prvič izvoljen v katalonski parlament na kandidatni listi stranke Junts per Catalunya, ki jo je vodil odstavljeni premier Carles Puigdemont. Slednji je v izgnanstvu, trije izvoljeni poslanci so v priporu in skupaj z drugimi osamosvojitelji čakajo na sodbo, nekaj drugih tudi v izgnanstvu in tako se je Costa znašel na zelo uglednem mestu prvega podpredsednika katalonskega parlamenta, čeprav je to njegov prvi parlamentarni mandat. Po poklicu je odvetnik in profesor na barcelonski univerzi Pompeu Fabra.
Začneva pri madridskem procesu; vsi pričakujejo, da bodo obtoženci obsojeni, take so pač napovedi. Kakšne bodo reakcije v Kataloniji?
"Mislim, da moramo obnoviti postopek za vzpostavitev nove države. Vemo, kaj je pomenil referendum za nas, ampak obsodba bo pokazala, kaj je pomenil za Španijo, in to bo pomembno, da se bomo lahko odzvali na ustrezen način. Kakršnakoli bo sodba, moramo nadaljevati po poti, ki smo jo začeli. Strategija v letu 2017 očitno ni bila dorečena ne na notranji ravni ne na mednarodni. V tem času smo na mednarodni ravni veliko delali in naučili smo se, da moramo tako nadaljevati. Ugotovili smo, da ni mogoče vsega narediti znotraj obstoječih institucij; Španija jih premočno nadzoruje. Dobra plat te ugotovitve je, da ni nujno, da vse, kar je v zvezi z gradnjo nove države, temelji na institucijah, ki obstajajo. Strategija gre torej v smeri oblikovanja novih institucij, ki ne bodo delovale v španskem okviru. Z drugimi besedami, oblast moramo dati institucijam, ki bodo delovale zunaj španskega pravnega okvira in jih španske oblasti ne bodo mogle nadzorovati. Prvi tak primer je Svet za republiko, ki deluje iz Belgije, in tej instituciji bo treba postopoma priznavati čedalje večjo moč, postati bo morala mednarodno predstavništvo našega ljudstva in voditi bo morala osamosvojitveni proces."
Gradnja države zunaj državnega ozemlja se mi zdi precej utopična.
"Seveda, ker imamo tu parlament, vlado, institucije in birokracijo, bi bilo normalno, da te ustanove postanejo jedro nove države, ampak to bi bilo možno samo v demokratičnem procesu. V primeru Slovenije in pribaltskih držav so institucije obstajale in imele so vrsto pristojnosti, bile so ločene od zvezne države in njene vlade. Španija je veliko bolj centralizirana država; madridske oblasti nadzirajo vse, zaprle so celo katalonski parlament. Nobenega jamstva ni, da lahko te institucije nemoteno delujejo, tu ni nobenega zveznega sistema in zato se moramo ozirati za drugačnimi modeli."
Zgled baltskih držav
Ali taki modeli sploh obstajajo?
"Če se prav spominjam, je to naredila ena od pribaltskih držav. Ta država je oblikovala ločeno predstavniško telo, ki je delovalo vzporedno s sovjetom, torej partijskim parlamentom. Oblikovali so vzporedno skupščino in na koncu postopka so dosegli združitev. Obstajajo države, ki so dosegle neodvisnost iz nič, na primer Irska, ki ni imela ne vlade ne parlamenta in niti lastne birokracije, pa so oblikovale novi sistem. Zato moramo imeti scenarij, da oblikujemo državo zunaj obstoječih institucij. Tako razumem naše politično gibanje."
Kdo bi lahko opolnomočil te institucije?
"Kot veste, se je zamisel o Svetu za republiko porodila v času, ko so nam onemogočali ponovno vzpostavitev vlade, ki je delovala v času referenduma 1. oktobra 2017 in so jo španske oblasti razpustile. Mi smo želeli to vlado ponovno izvoliti, to je bilo vprašanje demokratične legitimnosti, kajti volivci so decembra 2017 potrdili voljo po obnovitvi tiste vlade. Tega nam niso dovolili. Ker demokratični mandat ni bil možen znotraj španskega pravnega okvira, je bilo treba ukrepati drugače in zato je bil Puigdemont izbran za voditelja Sveta za republiko."
Je ta odločitev posledica notranjega spora v katalonskem gibanju, ko se je predsednik parlamenta Roger Torrent 30. januarja 2018 odločil, da ne bo dovolil glasovanja o ponovni izvolitvi Puigdemonta?
"Te odločitve ne bi postavljal v ta okvir. Dejstvo je, da Španija ni priznala rezultata demokratičnih volitev, čeprav so se ljudje na volitvah 21. decembra 2017 odločili za zelo jasno večino in prav tako jasen mandat. Španija enostavno ni dovolila, da bi parlament deloval na tej osnovi. Oni so razpisali volitve v prepričanju, da bodo zmagale stranke, ki nasprotujejo neodvisnosti, in da bodo potem vzpostavili prejšnje stanje z drugačno večino v parlamentu. To se ni zgodilo in zato so onemogočili ponovno izvolitev vlade, ki je bila odstavljena. Odločitev 30. januarja je dejansko priznala Španiji, da lahko samovoljno posega v delovanje katalonskega parlamenta in vlade. Takrat smo razumeli, da je prišlo do preloma med demokratičnim mandatom in pravnim okvirom. To je bil povod za oblikovanje Sveta za republiko."
Ni mi pa jasno, kako nameravate na koncu postopka povezati ta postopek s katalonskim parlamentom in vlado. Španija v to ne bo nikoli privolila.
"Dejstvo je, da to ozemlje upravljajo španske institucije, torej v španskem pravnem okviru. Tranzicije k novi državi ne razumemo kot nekakšne združitve, ampak kot namero, da zunanje institucije prevzamejo, nekako absorbirajo obstoječe institucije v Kataloniji, kot se je zgodilo v Latviji."
Ampak tam je bilo stanje drugačno, Sovjetska zveza je razpadla.
"Seveda, ampak dejstvo je, da so te zunanje institucije prevzele, kar je obstajalo prej, in tako je nastala nova država. Prevzele so tudi sovjet in na koncu so ostale samo nove institucije. Ampak delujemo na popolnoma neraziskanem področju, marsikaj bo treba še doreči, izmisliti si bo treba marsikaj. Ni veliko takih primerov. Tu ne gre za razpad države, kot v primeru Sovjetske zveze ali Jugoslavije, tukaj gre za odcepitev in postopek je seveda drugačen."
Polovica ljudi za neodvisnost
Ali ocenjujete, da je o teh vprašanjih možen dialog z Madridom? Doslej so ga vedno zavračali.
"Zdaj seveda ne, oni se počutijo zelo močni in zato niso pripravljeni na noben pogovor. Sam vidim kar tri različne poti za dosego neodvisnosti, tri strategije, pri čemer ni nujno, da se na začetku odločimo za eno in nato vztrajamo pri tej do konca. Možne so kombinacije. Prva pot je sporazumen, demokratični proces, torej škotski model dogovorjenega referenduma. Drugi model je državljanska neposlušnost; če ni možnosti za dogovor, pride do pritiska druge strani, da z izzivanjem oblasti prisili nasprotno stran k pogajalski mizi. Oblik je več, neplačevanje davkov pa tudi druge, pomislimo samo na gibanje temnopoltih prebivalcev ZDA ali gibanja v Indiji, skratka, na primere, kjer ima gibanje podporo ljudstva, nima pa moči, da bi svojo voljo uveljavilo. Z izzivanjem oblasti zvišaš ceno ohranjanja sedanjega stanja in prisiliš oblasti, da se začnejo pogovarjati. Tretji scenarij bi bil enostranska odcepitev, seveda moraš imeti nadzor nad ozemljem. To so tri opcije. Seveda, z drugo opcijo ne vzpostaviš države, ampak vzpostaviš pogoje, da nadaljuješ s prvo opcijo, torej s pogajanji, ali s tretjo, to je z enostransko odcepitvijo. Če je državljanska neposlušnost odločna in dolgotrajna, dejansko prisiliš državo, da sede k pogajalski mizi. Zavedamo se, da ne bomo dosegli ničesar, če bomo od začetka vztrajali samo pri prvem scenariju; Madrid bo vedno odgovarjal ne, ne, ne …"
In tu se seveda postavlja temeljno vprašanje: za kateregakoli od teh scenarijev potrebuješ predvsem notranjo enotnost, tako v politiki kot v civilni družbi. Ta je zdaj zelo skrhana.
"Imate prav. Mislim pa, da gre za različne oblike podpore našemu gibanju, in upoštevati moramo, da je še veliko unionistov. Za neodvisnost se opredeljuje približno 50 odstotkov prebivalstva, za ohranitev sedanjega stanja pa 20 do 25 odstotkov. Preostali niso zadovoljni s sedanjim stanjem, nočejo pa se boriti za spremembe. Toda ne vidim velikega razkola v civilni družbi. V politiki je verjetno več nesporazumov, ki bi jih bilo težje rešiti kot v civilni družbi."
Kakšno vlogo in kolikšen vpliv imajo ljudje, ki so v zaporu, in oni v izgnanstvu?
"Represija seveda nikoli ne olajša reševanja težav. Pri svojem delu moramo to stanje vedno upoštevati. To otežuje vodenje gibanja, kajti vedno se moramo pogovarjati z vsemi dejavniki, predsednika dveh strank sta odsotna, eden v priporu in drugi v izgnanstvu, nikoli se ne moreta srečati, ampak seveda moramo pri vseh odločitvah vedeti za njuno mnenje in ga tudi upoštevati."
