Upanje za mir v Libiji

Medtem ko so oči svetovne javnosti uprte na Bližnji vzhod, v trenja med Združenimi državami Amerike in Iranom ter vojno v Siriji, divja vojna v še eni od držav, ki jo je pred osmimi leti zajela tako imenovana arabska pomlad: Libiji. Toda državljanska vojna med Tripolisom, kjer domuje mednarodno (delno) priznana vlada narodne enotnosti (GNA) pod vodstvom premierja Fajeza Al Saraja, in Bengazijem, kjer imajo sedež uporniške sile generala Kalifa Haftarja, je pritegnila pozornost, šele ko je Turčija konec lanskega leta sporočila, da bo na prošnjo vlade GNA v Libijo napotila svoje sile. Največje svetovne sile, ki so dogajanje na severu Afrike spremljale le obrobno, so nemudoma zastrigle z ušesi in zagnale svojo diplomatsko mašinerijo. Rezultat je nekakšno premirje med sprtimi stranmi, ki pa se kot zmeraj v podobnih primerih mora udejanjiti na terenu.

Diplomacija in premirje

Prvi dogovor o prekinitvi sovražnosti so predstavniki vlade in generala Haftarja dosegli v soboto, danes pa so ga zapečatili še v Moskvi. Predsednik vlade Fajez Al Saraj je ob tem sporočil, da so se za ta korak odločili na poziv turškega predsednika Recepa Tayyipa Erdogana in ruskega predsednika Vladimirja Putina. Opozoril pa je, da si vladne sile pridržujejo pravico do odgovora na vsak napad ali agresijo z druge strani. Turčija v libijskem konfliktu podpira mednarodno priznano vlado narodne enotnosti, Egipt, Združeni arabski emirati in Rusija pa podpirajo generala Haftarja, ki je aprila sprožil ofenzivo za zavzetje Tripolisa. Putin in Erdogan sta minuli teden ob robu slovesnega odprtja plinovoda Turški tok v Istanbulu vse strani v Libiji pozvala, naj takoj sedejo za pogajalsko mizo, da bi končale trpljenje libijskega ljudstva.
Nemčija, ki velja na severu Afrike za nevtralno, bo še ta mesec, morebiti že v nedeljo, gostila srečanje o kriznih razmerah v Libiji, ki naj bi se ga udeležili voditelji več držav. Sestanek se uvršča v okvir diplomatskih prizadevanj za končanje krize, ki so se v zadnjem času okrepila. "Potekajo priprave na tovrstno konferenco. Ta bi morala biti v vsakem primeru ta mesec tu v Berlinu," je potrdil tiskovni predstavnik nemške vlade Steffen Seibert. Točnega datuma še ni navedel, je pa potrdil, da je v igri že nedelja, 19. januarja. Nemčija je pripravo tako imenovane berlinske konference še ta mesec potrdila, potem ko se je v preteklih dneh zvrstil niz srečanj in pogovorov med stranmi, ki se bodo najverjetneje udeležile sestanka. Nemška kanclerka Angela Merkel se je tako v nedeljo zvečer o razmerah v tej državi po telefonu pogovarjala s turškim predsednikom Erdoganom. V soboto pa se je Merklova v Moskvi sestala z ruskim predsednikom Putinom. Oba sta kot posrednika v krizi pri tem pozvala k mednarodnim prizadevanjem za končanje kriznih razmer v Libiji. Merklova se je po navedbah egiptovske vlade o tem vprašanju danes po telefonu pogovarjala tudi z egiptovskim predsednikom Abdelom Fatahom Al Sisijem.

Dve vojski in nešteto plemenskih milic

Prekinitev ognja, ki je vsaj formalno začela veljati v nedeljo, pa je bila v 48 urah večkrat kršena, za kar vojskujoči se strani obtožujeta druga drugo. Analitiki ob tem opozarjajo, da niso samo vladne in uporniške sile tiste, ki diktirajo tempo na terenu, temveč v Libiji tradicionalno deluje še na desetine bolj ali manj povezanih milic, utemeljenih na privrženosti močnim družinskim oziroma plemenskim klanom. Te se bojujejo neodvisno od oblastnikov v Tripolisu ali Bengaziju. Poseben problem predstavljajo tuji borci, ki so se v to z nafto bogato deželo pritepli od vsepovsod, še najbolj pa z Bližnjega vzhoda po propadu samooklicane Islamske države v Siriji in Iraku. Tudi Turčija še ni rekla zadnje besede, saj je vlada njeno vojsko povabila k interveniranju, parlament s sedežem v Tripolisu, v katerem prevladujejo Haftarjevi privrženci ali vsaj premierjevi nasprotniki, pa je 4. januarja soglasno zavrnil sporazume o vojaškem in varnostnem sodelovanju, ki jih je vlada novembra lani sklenila s Turčijo. Poslanci so tudi soglasno podprli prekinitev stikov z Ankaro, premierja Saraja pa so obtožili izdaje, ker je iskal vojaško pomoč druge države.
Vojna v Libiji sicer traja praktično od sredine februarja leta 2011, ko so uporniki ob letalski in siceršnji pomoči sil zveze Nato, zlasti Francije in Italije, zrušili režim polkovnika Moamerja Gadafija, ki je s trdo roko vodil sicer bogato, a nedemokratično državo dolgih 42 let. Gadafija so uporniki izsledili in ubili 20. oktobra 2011.