Sedanji srbski predsednik Aleksandar Vučić in njegova Srbska napredna stranka (SNS) sta po prepričljivi zmagi na včerajšnjih parlamentarnih volitvah le še utrdila oblast, na kateri sta že osem let. In nič ne kaže, da ne bosta ostala na vrhu še naslednjo osemletko.
Vučić, nekdaj somišljenik Miloševića in sodelavec četniškega vojvode Vojislava Šešlja, si za razliko od omenjenih haaških obtožencev ni mazal rok s krvjo. Ubral je drugo taktiko in ta se mu je obrestovala - znal je namreč vzbuditi zanimanja svetovnih velesil in odlično balansira med vzhodom in zahodom. Verjetno je ni države, ki je v tako dobrih odnosih z Rusijo in Kitajsko, hkrati pa so njenemu voditelju odprta vrata skoraj povsod v Evropski uniji in tudi v Združenih državah Amerike. Tu gre nesporno za Vučićev politični talent, ki ga z leti le še brusi in plemeniti.
Pri tem so mu vsi pripravljeni spregledati, da je doma pravi absolutist, vladar, vožd v pravem pomenu te besede. Na veliko odpira šole, vrtce, tovarne, zgrajene s tujim kapitalom, ni je ceste, ki je ne bi zgradili in na njeni otvoritvi ne bi bilo Vučića. Toda državo si je povsem podredil; mediji se mu (s silno redkimi izjemami) zgolj dobrikajo, politična opozicija je medsebojno razklana in povsem nemočna, državni organi s poslavljajočo se premierko Ano Brnabić pa so le privesek demokracije. Četudi je Srbija po ustavi parlamentarna demokracija, jo je Vučić v skladu s politiko svojega vzornika, ruskega voditelja Vladimirja Putina, spremenil v polpredsedniško državo. Ker se je s premierske funkcije pač dal leta 2017 izvoliti za predsednika.
Srbov absolutizem očitno ne moti