Zvezdana Bercko
Čeprav je Komunistična partija Kitajske po številu članov le druga največja stranka na svetu, v domovini pa vključuje samo šest odstotkov prebivalstva, je gotovo najmočnejša stranka na svetu, saj je ustanovna in edina vladajoča stranka Ljudske republike Kitajske, največje države. Vodja partije je nesporni vodja države. Komunistična partija (KP) pa je še precej starejša od komunistične države, letos mineva sto let od njene ustanovitve. Komunistično partijo Kitajske so v začetku dvajsetih let prejšnjega stoletja ustanovili intelektualci, na katere so vplivale zahodne ideje anarhizma in marksizma. Navdihnila sta jih boljševiška revolucija v Rusiji in gibanje 4. maja, ki je ob koncu prve svetovne vojne zajelo Kitajsko. Po vzoru Sovjetske zveze so verjeli, da je marksistična revolucija najboljša pot za krepitev in posodobitev Kitajske. Stranko sta 1. julija 1921 ustanovila Chen Duxiu in Li Dazhao s pomočjo daljnovzhodnega urada Komunistične partije Sovjetske zveze in daljnovzhodnega sekretariata Komunistične internacionale. Prvi nacionalni kongres pa je stranka imela 23. julija 1921, ko so se prvič srečala komunistična gibanja iz različnih kitajskih mest. Tega kongresa se je udeležil tudi Mao Cetung in bil proglašen za sekretarja stranke v provinci Hunan.
Veliki skok v lakoto
Leta 1943 je Mao postal predsednik politbiroja KP, leta 1945 je začel predsedovati centralnemu komiteju. Po koncu druge svetovne vojne se je začelo zadnje obdobje državljanske vojne med Komunistično partijo in nacionalistično vlado Kuomintanga pod vodstvom Čangkajška. Maova KP je nazadnje premagala nacionaliste, Čangkajšek je pobegnil na Tajvan, Mao pa je 1. oktobra 1949 pred nepregledno množico na Trgu nebeškega miru v Pekingu razglasil ustanovitev Ljudske republike Kitajske.
MED MITOM IN RESNIČNOSTJO
Če bi za komunistično partijo uporabili merilo kitajske zgodovine, bi lahko rekli, da je še v povojih. Zadnja dinastija Qing je vladala 267 let.
Komunistična partija Jugoslavije je bila ustanovljena dve leti pred kitajsko, leta 1919.
Kitajska komunistična partija je leta 2002 spremenila ustavo in dovolila, da se ji poleg delavcev in kmetov pridružijo tudi podjetniki in pripadniki višjih družbenih slojev.
Lani je imela več kot 91 milijonov članov, več jih ima le indijska stranka Bharatiya Janata.
Stoletnico partije bodo na Kitajskem zaznamovali z veliko propagandno kampanjo in številnimi razstavami.
Po komunističnih nazorih in sovjetskih vzorih je Komunistična partija Kitajske v skladu s plansko ekonomsko vizijo skušala modernizirati kitajsko družbo in gospodarstvo. V ospredju je bila vrsta poskusov, s katerimi so želeli pospešiti gospodarski razvoj države, a mnogi so se slabo končali. Denimo leta 1958 Veliki skok naprej, s katerim je želel Mao s petletkami po sovjetskemu vzoru razviti težko industrijo. Razlastitev zasebnih zemljišč, ki so jih združili v večje komune, in številne okoljske katastrofe so med letoma 1959 in 1961 privedle do kitajske velike lakote, v kateri je umrlo več milijonov ljudi. Leta 1960 sta se prej zelo povezani Kitajska in Sovjetska zveza politično razšli zaradi destalinizacije v SZ.
Partija dovolila tri otroke
Na Kitajskem partija nadzoruje vse, tudi zasebno življenje in družinsko politiko. Zaradi nagle rasti prebivalstva je bila leta 1979 uvedena politika enega otroka. Pari, ki so kršili pravilo, so morali plačati visoko kazen, lahko so izgubili zaposlitev, ženske so silili v prekinitev nosečnosti. Politika enega otroka je v državi privedla do močnega neravnovesja med spoloma - v kitajski kulturi so zgodovinsko dajali prednost fantom pred deklicami in odrasle so generacije razvajenih edinčkov.
Zaradi tega in predvsem zaradi upadanja števila delovno sposobnih prebivalcev je država leta 2016 končala kontroverzno politiko enega otroka in dovolila parom, da imajo dva potomca. Toda reforma kljub začetnemu dveletnemu povečanju ni obrnila trenda upada rodnosti v državi. Lani se je na Kitajskem rodilo 12 milijonov otrok, kar je veliko manj kot leta 2016, ko se jih je rodilo 18 milijonov. Pred dnevi so sporočili, da bodo odslej vsi pari lahko imeli tri otroke. Spremembo je na srečanju v politbiroju odobril predsednik partije in države Xi Jinping.
Kulturna revolucija
Leta 1966 je Mao sprožil tako imenovano kulturno revolucijo, obsežno politično čistko, ki jo je politično dovzetna mladina vodila proti starim partijskim kadrom. Usmerjena je bila proti buržoaznim in reakcionarnim elementom, o katerih je Mao menil, da še vedno prežemajo kitajsko družbo in jo oddaljujejo od poti v komunizem. Študente in dijake je spodbudil k ustanovitvi rdečih gard, ki jim je dal pooblastila za obračunavanje s starimi idejami, kulturo, običaji in navadami, njihove akcije pa so se kmalu sprevrgle v medsebojno tekmovanje v tem, kdo bo zvesto izpolnjeval Maove nauke, kar je vodilo v teror. Rdeče garde so preganjale profesorje, intelektualce, zmerne politike, umetnike, pisatelje in mnogokrat so obračuni z njimi potekali na javnih srečanjih, kjer so žrtve javno poniževali in mučili. Številne vladne uradnike in intelektualce so poslali na prisilno delo na podeželje.
Kulturna revolucija je uničila veliko kulturne dediščine
Mladi so dobili rdečo knjižico z Maovimi praktičnimi nasveti in nauki, ki so jih recitirali na javnih manifestacijah po vsej državi. V tem obdobju je umrlo več kot milijon ljudi, revolucionarji pa so uničili velik delež kitajske kulturne dediščine. Ko pa so rdeče garde začele udrihati po ožjem partijskem jedru, je v konflikt posegla vojska. Čeprav je nasilje postopoma upadalo, se je kulturna revolucija končala šele z Maovo smrtjo. Umrl je 9. septembra 1976 zaradi še do danes nepojasnjenih razlogov.
Po Maovi smrti se je vnel oster boj za nasledstvo med radikalnimi člani KP, ki jih je predstavljala Maova tretja žena, in zmernimi pragmatičnimi voditelji, ki jih je vodil Deng Xiaoping. V nasledstvenem boju je zmagal Deng ter nemudoma končal kulturno revolucijo in opustil radikalno politiko svojega predhodnika. Novo vizijo nadaljnjega družbenega razvoja Kitajske in odnosa do kitajske zgodovine najbolje ponazori njegov domnevni izrek, da ni važno, kakšne barve je mačka, dokler lovi miši.
Kitajska se je začela postopoma odpirati svetu in mednarodnemu kapitalizmu, kar je prineslo nagel gospodarski razvoj države. V le dveh desetletjih je postala gospodarska velesila.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
