Dan mladosti in 22 tisoč štafet

Dan mladosti je na nenavaden način postal mit, vsaj v Sloveniji je zaradi nasprotovanja štafeti, alternativnim koncertom in kritičnim razpravam nazadnje ostal neomadeževan. Maj, mesec mladosti, se je od začetnega ideološkega in politično aktivističnega starega vladarja in mladosti z leti spreminjal, najbolj na udaru je bilo arhaično nošenje štafete, ki je oblast anahronizmu navkljub ni hotela ukiniti, čeprav že začetek ni bil komunističen. Štafeto so namreč začeli nositi v Kraljevini Jugoslaviji, kjer so tako častili mladino in mladež in mladega prestolonaslednika Petra. Organizacijsko so to izvajali Sokoli Jugoslavije, ustanovljeni 5. decembra 1929 za dvigovanje telesnega zdravja odraslih, moralno primernih, nacionalno zavednih ljudi, ki so imeli tudi oddelke za mladino in otroke. Sokoli so med svoje vrste povabili leta 1923 rojenega kraljeviča Petra, kar je njegov oče kralj Aleksander dovolil, in Peter je potem postal celo mladoletni načelnik Sokola.

Štafeta kralju

In ko so oktobra 1934 kralja v atentatu v Marseillu ubili, so člani Sokola iz Sarajeva v znak zahvale Petru in Aleksandru nosili 355 kilometrov do Oplenca pri Beogradu baklo in tam prižgali svečo. Zahvalili so se jima za podporo sokolom in Aleksandrovemu prispevku pri pripojitvi Bosne in Hercegovine k Jugoslaviji.

Prav sarajevski sokoli so dve leti kasneje pripravili akcijo, ki so ji rekli Petrova petletka - do leta 1941, ko je Peter postal polnoleten, so nameravali uvajati programe opismenjevanja, odpiranja knjižnic po vaseh in izobraževati kmete z novimi načini obdelave zemlje in pridelave sadja. Za uvod v praznovanje polnoletnosti kralja so leta 1940 iz Celja, Maribora, Splita in Skopja v Beograd potovale štiri štafetne palice z dobrimi željami državljanov, nosilo jih je sedem tisoč članov Sokola. Na slovesnosti ob prihodu v Beogradu 6. septembra so bila sporočila prestavljena v glavno štafeto, ki jo je na dvor odnesel polkovnik Keković. Rojstnodnevne štafete še nekronanemu kralju so pojasnili kot spoj simbola moči in skupnosti, ker je šla iz rok v roke. To tradicijo so torej nadaljevali zmagovalci po drugi svetovni vojni, ki navad iz kraljevine načelno niso marali.

Štafeta maršalu

Zgodbo o Titovi štafeti so tudi oblikovali kot željo ljudstva, da izrazi svojo vdanost, naklonjenost predsedniku in pripravljenost, da se ohrani celovita država bratskih narodov. To so postali šele po drugi vojni, prej so v Jugoslaviji živela tri plemena istega naroda, Srbi, Hrvati in Slovenci. Tito je poleg sprejetja ideje o štafeti od Karađorđevićevih prevzel tudi Beli dvor, ki je postala njegova rezidenca.

Leta 1945 je torej v Beograd pripotovala prva Titova štafeta, nastala po predlogu mladincev iz Kragujevca, bolj precizni so zapisali, da jo je predlagal Josif Prohaska, profesor telovadbe na kragujevški gimnaziji. Imel je zanimivo preteklost: s srbsko vojsko je šel prek Albanije in prejel orden svetega Save. Navdušen je bil s slovesnim prenosom olimpijske bakle skozi Kragujevac leta 1936 in z že omenjeno sarajevsko sokolsko štafeto. Kasneje tudi on ni imel nič več s tem, gimnazijci so to predlagali okrožnemu telovadnemu odboru, ta kragujevškemu Skoju, Zvezi komunistične mladine Jugoslavije, potem centralnemu komiteju Skoja, s čimer je zadeva postala vsedržavna. Prvi kragujevški štafeti so dodali modro knjigo s čestitkami in podpisi mladincev. Titu so jo izročili 25. maja, ko naj bi imel rojstni dan, datum pa je prav zaradi vseh teh ceremonij postal dan mladosti.

Po podatkih Muzeja zgodovine Jugoslavije v Beogradu je bilo do leta 1956 kar milijon dvesto nosilcev štafet. Število palic je hitro raslo, republiške, pokrajinske, mestne, tudi potapljači so pod vodo plavali z njimi, planinci so se z njimi slikali na najvišjih vrhovih, padalci so skakali iz letal z njimi v roki, celo golobi pismonoše so nosili miniaturne. V muzeju so našteli 22 tisoč štafet, v nekaterih so sporočila, v drugih ne. Zvezne štafete so imele replike; maršal ni dobil štafete, ki so jih nosili ljudje, torej niso šle iz roke v roko, ampak je njegova štafeta na varnem čakala v Beogradu. To je veliko povedalo o iskrenosti tega, o čemer so govorili: palica naj bi bila simbolizirala oblast ljudstva in izžarevala energijo nosilcev.

Štafeta mladosti

Leta 1957 je zaradi Rusov, ki so prekinili čaščenje Stalinova, Titova štafeta postala štafeta mladosti. Simbolizirala je vodjevo bližino z ljudstvom in predvsem mladimi. Od takrat so nosili samo eno, zvezno štafeto. Tito štafete ni sprejemal pred Belim dvorom, ampak na nogometnem stadionu pred plesalci in telovadci. Le leta 1978 je maršal ni sprejel, ker je imel močan išias in se je težko gibal.

Zadnja štafeta je za čas Titovega življenja šla na pot 23. marca 1980 iz Novega Sada. Tito je že bil zelo bolan, položili so mu jo na mrtvaški oder. Ali je štafeta bila prava in ali je bilo truplo v krsti Titovo, zdaj niti ni več tako pomembno. Ob smrti je pri ljudeh vsaj bilo videti, da laži le ni bilo, premnogi so iskreno jokali. Zadnja štafeta je leta 1987 ob velikih nasprotovanjih slovenskih mladincev krenila iz Slovenije. Dan mladosti zdaj živi čisto svoje življenje, skupaj z mesecem mladosti, s praznikom dela, dnevom zmage in drugimi majskimi dnevi.