Albanka, ki se zavrti tudi po taktih polke in valčka

Astrite Zhubi Humski je Albanka, natančneje Kosovka in zadnja štiri leta tudi Ptujčanka, ki ruši vse stereotipne predstave, ki jih imamo Slovenci o Albancih. Je zgovorna gospa, ki vas lahko nagovori v kar sedmih jezikih. Iz ekonomije je diplomirala na Finskem, potem ko je študij kemije zaradi oboroženega konflikta na Kosovu morala prisilno prekiniti. Odraščala je v družini, ki je vselej gojila multikulturnost, kjer je ženska enakovredna moškemu. Oče je svojim trem otrokom položil na srce, naj sledijo njegovemu zgledu in se poročijo z osebo, ki jo ljubijo, saj v odnosu številke, torej premoženje, nič ne pomenijo. Gospa Astrite je upoštevala očetov nasvet, saj jo je ljubezen do soproga Ferda, ki poučuje v Šolskem centru Ptuj, pripeljala v Slovenijo. "Najin zakon je štirideseti mešani zakon v družini Zhubi. V družini imamo Fince, Švede, Američane, Angleže, Špance, Filipinko, Rusinjo in zdaj še Slovenca. Smo multikulti družina," v smehu pove Astrite, ki je polna energije in dobre volje. Zato ne čudi, da ob prevajanju, s katerim si služi kruh v svoji drugi domovini, kot pravi Sloveniji, pomaga tako albanskim otrokom kot tudi njihovim materam, da bi se lažje in čim hitreje integrirali v slovensko družbo. "Matere imajo, ob celodnevni odsotnosti očetov zaradi dela, največji vpliv na otroke. In ko spodbujaš mater kot steber družine, pridobiva zdravo samozavest in se bolje vključuje v družbo vsa družina," poudari Astrite, in ko govori o svojih izkušnjah integracije Albancev v slovensko družbo, ni prizanesljiva ne do rojakov ne do slovenske družbe.

Država, ki leži na rudi

A vrnimo se za trenutek na Kosovo, v njeno domovino, ki je nikoli ni nameravala zapustiti, a ji je usoda namenila drugo pot, čeprav v nasprotju z več kot milijonom Kosovcev svoje domovine ni zapustila kot ekonomska migrantka. Tudi iz Finske se je po zaključenem študiju vrnila. "Moj cilj ni bil ostati v tujini, želela sem si le študirati v mednarodnem okolju, tako kot pred mano že moja starša. Na Kosovo sem se vrnila, saj sem vedela, da me domovina potrebuje."

Medkulturni mediator v vsako mesto

"Če bi zadevo rešili na sistemski ravni, bi bilo bistveno lažje za obe strani. Kulturni mediatorji bi morali biti prisotni že na zavodu za zaposlovanje, kjer bi bili tujci seznanjeni tako s pravicami kot z dolžnostmi. Veste, ta država je premehka do tujcev. Pa tu ne mislim, da jih preveč odprto sprejema. Država bi tujcu morala jasno dati vedeti, da ima ob pravicah tudi dolžnosti, in če slednjih ne bo izpolnjeval, mu bodo določene pravice odvzete. Udeležiti se osnovnega tečaja slovenskega jezika ni le nuja za nekoga, ki bi se želel integrirati v slovensko okolje. Morala bi biti tudi obveza. Če te ni, ljudje stvari ne jemljejo resno, saj se zavedajo, da ne bo posledic," je prepričana Astrite, ki so jo ob njenem prihodu v Slovenijo bolj presenetile Albanke kot pa sami Slovenci, saj je slednje nekoliko že poznala s svojih družinskih obiskov dežele v otroštvu.
"Ko sem le nekaj tednov po prihodu začela obiskovati začetni tečaj slovenskega jezika, so z mano sedele Albanke, ki so bile v Sloveniji že več let, tudi devet, deset, pa niso znale povedati niti besede slovensko. Čudila sem se, zakaj, saj je znanje jezika prvi korak do vključevanja v okolje."

Kdo so Albanci v Sloveniji

"V začetku devetdesetih so mladi fantje zapuščali Kosovo zaradi politične situacije - njihovi starši namreč niso želeli, da bi padli v oboroženem konfliktu -, zadnje desetletje pa odhajajo zaradi ekonomskih razlogov. In v Slovenijo v glavnem prihajajo nizko izobraženi ljudje s podeželja, ki jih je pripeljala želja po boljšem življenju celotne družine. Pa vendarle zaradi tega ne moremo kar posploševati, da so vsi Albanci taki."
Ko ji navržem, da smo pri nas na splošno prepričani, da so Albanci konservativni in da je patriarhat, ki poudarja podrejenost žensk, pri njih še vedno prevladujoč, pravi, da to ni povsem res. "Na žalost se ta praksa, tudi to, da ženska ne more dedovati, vleče še iz časov Otomanov. V moji družini vsekakor ni tako, starši so me vedno obravnavali enako kot brata in me podpirali pri vseh življenjskih odločitvah. Je pa res, da je duh te tradicije še vedno prisoten marsikje. "Včasih se še sama čudim prepadu, ki še vedno obstaja med mesti in ruralnim okoljem na Kosovu, a se vsekakor zadnja leta tudi na tem področju stvari izboljšujejo."
Pa vendarle, dodaja gospa Astrite, ko se sprašujemo, zakaj se Albanke ne vključujejo v slovensko družbo, je treba upoštevati prav okoliščine, iz katerih so prišle. "Ne drži, da bi možje zahtevali, da so doma, zaprte med štirimi stenami, in da naj skrbijo le za družino," razbije še en stereotip, ki ga Slovenci gojimo do Albancev. "Te ženske potrebujejo spodbudo, motivacijo. Zanje je že prihod s podeželja v mesto velika sprememba, obenem pa gre za povsem tujo deželo in kulturo," razlaga gospa Astrite, ki Albanke opolnomočuje tudi kot prostovoljka preko ptujske organizacije Ars Vitae.
Z Albankami se srečuje, če ji delo omogoča, enkrat tedensko. "Nekaj gospem sem že pomagala, da so si registrirale osebno dopolnilno delo za pomoč na domu, jeseni pa smo še z nekaj ženskami šle obirat jabolka k enemu od kmetovalcev. S tem se same učijo, kako izpolnjevati določene obrazce, ne nazadnje pa z delom tudi zaslužijo, postanejo bolj neodvisne in samostojne. Da bi lahko delale, seveda potrebujejo znanje jezika. In tako je denar motivator za učenje jezika," poudari Astrite, ki Albanke spodbuja, da so bolj aktivne. Učenje skozi delo je najbolj učinkovit pristop k učenju jezika. To je spoznala tudi na Finskem, zato slovenski vladi svetuje, naj pri poučevanju tujcev slovenščine poseže prav po tej metodi. Tudi finski pristop, po katerem država ob pridobitvi dovoljenja za delo odloča, v kateri kraj bo kdo od tujcev šel delat in živet, se ji zdi pravilen, saj so se tako prisiljeni bolje integrirati v družbo.

Skuha tudi joto

Gospa Astrite pogostokrat s prevajanjem priskoči na pomoč v zdravstvenem domu in ptujski bolnišnici. Tudi na ptujskih šolah vedo, koga poklicati, ko potrebujejo pomoč pri prevajanju v albanski jezik. Enako je na upravni enoti, kjer pogosto pomaga pri urejanju dokumentov.
Pa vendarle je gospa Astrite kljub polni vključenosti v slovensko družbo še deležna čudnih pogledov ali neprimernih opazk, ko slišijo, da prihaja s Kosova. "Ta čas hodim na usposabljanje za dodatno učno pomoč albanskim otrokom in tudi tam sem slišala, češ, ob toliko Slovencih brez služb bi nam ona zdaj rada prevzela delo." Rada bi samo delala in pomagala svojim rojakom, pa prevečkrat dobim občutek, da nisem enaka drugim prebivalcem Slovenije."
Čeprav se po štirih letih bivanja pri nas že počuti Slovenka. "Tudi uradno sem Slovenka, saj že imam slovensko državljanstvo. Prej sem dobila državljanstvo, kot osvojila Triglav," pove Astrite, ki je s soprogom zelo aktivna članica ptujskega planinskega društva in odločena, ne le da bo sama osvojila našo najvišjo goro, temveč da bo tudi slovenske planinske prijatelje popeljala na najvišji vrh Kosova, 2656 metrov visoko Djeravico, ki je del gorovja Prokletije. "Možu sem obljubila, da bo dobil kosovsko državljanstvo, ko bo osvojil Djeravico," doda v šali.
V Kulturnem društvu Rogoznica se rada zavrti tudi po taktih polke in valčka, tuja pa ji ni niti slovenska kuhinja. "Vse imam rada, ampak prekmurska gibanica je pa res nekaj posebnega," poudari gospa Astrite, ki se pohvali s tem, da zna skuhati joto. A pogosto skuha tudi kosovske jedi, ki gredo še posebno v slast njenemu soprogu, zato z drugimi Albankami že načrtuje, da bi na Štajerskem odprle restavracijo s kosovsko hrano. Da bomo Slovenci lahko spoznali tudi to plat starodavne kosovske tradicije.