Nejc Strojnik
Si predstavljate, da vodite žensko rokometno reprezentanco, ki je z nastopom na olimpijskih igrah dosegla svoj največji uspeh v zgodovini in z njim nadela krono uspešnemu nizu, ki se vleče že zadnjih osem let, nato pa čez noč ostanete brez več kot polovice ekipe? In to tiste z največ izkušnjami. Čeprav ni bilo tako dramatično in je bilo že pred olimpijskim Parizom jasno, da bo slovenski ženski rokomet po njih vstopil v neko novo, nekoliko bolj negotovo obdobje, v novo realnost, vseeno ni bilo lahko. Ko se zaradi teh oziroma onih razlogov od slovenskega dres poslovi deset igralk (med njimi Ana Gros, Elizabeth Omoregie, Tamara Mavsar, Barbara Lazović, Amra Pandžić, Alja Varagić, Nina Spreitzer), ne more biti lahko. A slovenski selektor Dragan Adžić, Črnogorec, prekaljeni rokometni maček, se izziva ni ustrašil, vanj je ugriznil z vso silo in na hitro sestavil povsem novo reprezentanco. Da bodo punce morale zgodbo začeti pisati skoraj na začetku, govori tudi dejstvo, da sta iz olimpijske prve postave v reprezentanci ostali le dve, Tjaša Stanko in Nataša Ljepoja.
Najmlajše med vsemi
Prva akcija po olimpijskih igrah je bila nenavadna, to je priznala tudi novopečena kapetanka, Mariborčanka Tjaša Stanko. Čeprav so se punce med seboj poznale, ne nazadnje je ženska reprezentanca v primerjavi z moško v veliki meri sestavljena iz igralk, ki si kruh služijo v slovenski ligi (pa vsi vemo, kako kakovostna je ta), so bili prvi treningi sila nevsakdanji. V glavah deklet so se pojavljaje misli, kako naprej, kako sploh še biti konkurenčen. Ne nazadnje so septembra, ko so se v tej zasedbi dobile prvič, imele le dobra dva meseca do evropskega prvenstva, na katerem so naposled pustile tako imeniten vtis. Mogoče bodo naslednje besede zapisane z nekoliko navijaškega pridiha, a tako prijetne skupine deklet, kot je bila slovenska, in vodstva reprezentance, ki diha z njimi, na evropskem prvenstvu ni bilo mogoče srečati. Mimogrede, slovenska reprezentanca je bila po letih najmlajša med vsemi štiriindvajsetimi na EP.
Izbranke Dragana Adžića so torej jeseni ugriznile v izziv in začele pisati novo zgodbo. Odločene, da naredijo navijače ponosne, se niso osredotočile le na rezultat, ampak tudi na duh reprezentance, ki se je v preteklosti že tolikokrat izkazal. Izrazila se je mladostna razigranost, dekleta so hitro postale dobre prijateljice, selektor pa ni skrival zadovoljstva, pravzaprav si je v veliko čast štel dejstvo, da jih lahko vodi prav on. Da je v njih nekaj več, so dokazale že na pripravljalnih tekmah s Hrvaško in Črno goro. Bolj ko se je bližalo evropsko prvenstvo, bolj so bile samozavestne. Točno so tudi vedele, kdaj morajo ostati osredotočene in kdaj lahko iz njih privrejo čustva, ki jih je bilo v Avstriji v izobilju.
Ko so dočakale 28. november in prvo tekmo, so se dokončno otresle okov. Čeprav jim je žreb namenil Norvežanke, ki so na velikih tekmovanjih osvojile že več kot trideset medalj in predstavljajo pojem, kako se igra rokomet, se jih niso ustrašile. Bile so pogumne, pokazale so pravi karakter in kljub porazu igrišče zapuščale z dvignjenimi glavami. Upravičeno. Pustile so odličen vtis, točke proti Skandinavkam pa tako ali tako niso bile nikdar zapisane med cilji. Led je bil torej prebit in tisti pravi juriš se je lahko začel.
Slovaško so nadigrale v vseh elementih igre, končna zmaga s kar trinajstimi goli razlike pa je bila najvišja slovenska na evropskih prvenstvih. Ne le, da je bila pomembna za napredovanje v glavni del prvenstva, bila je tudi prelomna v smislu nove generacije, ki je prvič na velikem tekmovanju v tekmo vstopila v vlogi favorita in vzdržala pritisk. Kaj vzdržala, nasprotnice je razmontirala.
Zmago primerjal z olimpijsko kolajno
Sledila je tekma za biti ali ne biti. Proti Avstrijkam, domačinkam, ki so lahko računale še na veliko podporo s tribun. Bile so prepričane, da jim lahko uspe veliki met, da na svojem evropskem prvenstvu odigrajo vsaj sedem tekem in se ne ustavijo pri treh. A naše so imele svojo računico, držale so se vsega, kar so se dogovorile, upoštevale so vsak nasvet strokovnega štaba in vzdržale. Minimalna zmaga je bila sladka, pomenila je selitev na Dunaj, kjer so jih čakale še (vsaj) štiri tekme glavnega dela prvenstva. Selektor Adžić je uspeh, ki ga je dosegel sredi Innsbrucka, enega najbolj ikoničnih mest pri naših severnih sosedih, enačil kar z olimpijsko medaljo. Ni skrival čustev, ko je medijem razlagal, za kako velik uspeh pravzaprav gre, navdušen nad miselnostjo in srčnostjo igralk (za kar ima velike zasluge tudi sam). Kot smo od njega navajeni, ni govoril v prazno. Točno namreč ve, kaj pomeni osvojitev medalje na olimpijskih igrah. Eno namreč že ima v zbirki, do srebra je v Londonu 2012 pripeljal Črnogorke.
Rom pom pom, še ne gremo domov, je odmevalo iz avtobusa, ki je našo reprezentanco dostavil nazaj v hotel. Kako lepo je bilo videti tako iskreno skupino deklet, ki s takim žarom nastopa za slovenski grb, ki deluje tako povezano in karakter kaže tudi s tem, ko daje vedeti, da je pomemben vsak člen ekipe in ne le tiste osrednje igralke.
Tjaša Stanko se je dokazala kot odlična kapetanka, ki zna prevzemati odgovornost in ekipo dvigniti, ko ji gre slabše. Zanemarljiv ni niti podatek, da je bila Mariborčanka najboljša strelka na prvenstvu in najboljša podajalka, če seštejemo skupinski in glavni del, sedem tekem torej.
Izjemno vlogo je opravila Maja Vojnović, tretja najučinkovitejša vratarka na tekmovanju - 62 obramb na sedmih tekmah je rezultat, zaradi katerega je pogled v prihodnost še lepši. Tu je še Ana Abina, ki s streli od daleč, katerih hitrost pogosto presega 100 kilometrov na uro, v obup spravlja nasprotnice, pa njena sestra Ema, obe tudi soigralki v Krimu. Nepogrešljiva na črti je bila Nataša Ljepoja, sestrična nekdanjega slovenskega reprezentanta, tretjega najboljšega strelca Dragana Gajića. Odlično je svoje bogate minute izkoristila simpatična organizatorka igre Nuša Fegic, na tem mestu ne gre pozabiti na Manco Jurič, Emo Marijo Markovič, Živo Copi, Majo Svetik in druge, zaradi katerih se za ženski reprezentančni rokomet ni za bati. Med strelke so se vpisali tudi Elena Erceg, Teja Pogorelc in Lana Puncer, vse letnik 2006.
Svetla prihodnost
Uvrstitev Slovenk v drugi del prvenstva na Dunaj je bila presenečenje. Tudi evropska rokometna javnost si od povsem spremenjene ekipe (le šest od celotne reprezentance jih je nastopilo na olimpijskih igrah v Parizu) ni obetala preboja v avstrijsko prestolnico. Tekmice, ki so jih čakale tam, so bile, z izjemo Švice, nekaj stopenj višje. Nizozemska, Danska in Nemčija. Velesile. A Adžićeve izbranke - kako lepo je bilo gledati Črnogorca, kako ponosno poje slovensko himno! - se nikogar niso bale. Proti Dankam so v drugem polčasu celo vodile, in to z dvema goloma prednosti. Še enkrat več se je pokazalo, kako sposobne so in kakšen karakter imajo. Letvico, kako se boriti za dres z državnim grbom na prsih, so postavile zelo visoko. Tudi proti Nizozemski bi jim težko kaj očitali. Nekoč rokometni palček se je v zadnjih desetih, petnajstih letih z načrtnim vlaganjem v ta šport, tudi z izdatno pomočjo skandinavskih strokovnjakov, prelevil med prvokategornike. V vlogi "avtsajderk" torej naše v drugem delu niso bile le proti Švicarkam, ki so jih povsem ponižale in zmagale z devetimi goli prednosti. Dokazale so, da znajo igrati pod pritiskom.
Edina tekma, ki jim ne bo ostala v lepem spominu, čeprav v nobenem pogledu ni pokvarila skupnega vtisa, je zadnja z Nemčijo. Poznala se je že utrujenost, sedem tekem si je sledilo v norem tempu, vsak drugi dan, zmanjkalo je še izkušenj, tudi klop ni bila pretirano dolga.
Končno deseto mesto res ni najboljša slovenska uvrstitev na velikih tekmovanjih, je pa blizu, in če kaj, so slovenske rokometašice dokazale, da v prihodnosti na njih lahko še kako računamo. Nobenega izziva se niso ustrašile, lepo jih je bilo gledati, kako v obup spravljajo največje zvezdnice na svetu in kako prekleto težko so nemalokrat pot do slovenskega gola našle najeminentnejše reprezentance na svetu.
Rokometna zima se je začela nad pričakovanju, dekleta so svoje opravila z odliko, zdaj pa so na vrsti fantje, ki jih evropsko prvenstvo čaka januarja v Zagrebu. Naj se evforija razvleče tudi v leto 2025.
