Po tem, ko smo se lani dostojno spomnili generala Rudolfa Maistra in bojev za severno slovensko mejo na Štajerskem, je to leto priložnost, da se spomnimo bojev za Koroško, ki se niso končali Slovencem in Sloveniji v prid. Če bi Narodna vlada v Ljubljani poslušala Maistra in znala ovrednotiti njegove trdne argumente, da je treba po narodni osvoboditvi Štajerske in Maribora na enak način dobiti še Koroško, bi ta pokrajina na mirovni konferenci najbrž v dobršnem delu pripadla novi državi Kraljevini SHS. Ne samo Maister, tudi drugi častniki so poznali stališča visokih antantnih oficirjev, da bo na pogajanjih obveljalo načelo: »Kar je vojaško zasedeno, bo pripadlo vam.«
Maistrova uspešna akcija
S pooblastilom Narodnega sveta za Štajersko je general Maister s 15 častniki in 87 vojaki zavzel vse vojašnice in druge pomembne objekte ter postal komandant vse spodnje Štajerske. Narodni svet je prevzel upravo na slovenskem Štajerskem. Presenečeni Nemci so si kmalu opomogli in so od Narodnega sveta ter generala Maistra izsilili ustanovitev varnostne straže. Tretjega novembra 1918 je nastala zelena garda. General Maister se je odločil za vojaški ukrep, 9. novembra 1918 je razglasil mobilizacijo na območju štajerskega obmejnega poveljstva. Temu so nasprotovali Nemci, a tudi narodna vlada v Ljubljani. Slovenski fantje so se odzvali klicu generala Maistra, zelo veliko jih je prišlo iz Slovenskih goric. V nekaj tednih je Maister zbral vojsko približno 4000 vojakov in 200 častnikov. Dvajsetega novembra 1918 so ustanovili mariborski pešpolk. Z njim je nastala prva redna slovenska vojska s slovenskimi častniki in slovenskim poveljevanjem. Triindvajsetega novembra 1918 je ob 4. uri zjutraj Maister prehitel Nemce in razorožil zeleno gardo, nemško varnostno stražo. Sedemindvajsetega novembra 1918 so Maistrove enote zasedle Špilje in v nekaj dneh vso severno jezikovno mejo od Radgone do Dravograda. Ljubljanska vlada mu ni dovolila napredovanja. Štirinajstega januarja 1919so se zgodili boji štajerskega obmejnega poveljstva pri Lučanah, 4. februarja 1919 pa v Radgoni. Trinajstega februarja 1919 je bilo podpisano premirje. Na Koroškem je bil odločen Maistrov vojaški sodelavec Franjo Malgaj.
"Kar je vojaško zasedeno, bo pripadlo vam"
Dva obiska ameriškega podpolkovnika
Sedemindvajsetega januarja 1919 je prišla v Maribor ameriška vojaška delegacija pod vodstvom podpolkovnika Shermana Milesa. Z generalom Maistrom so se pogovarjali o določitvi meja. To je bil že drugi obisk tega ameriškega posrednika v Mariboru, prvič ga je namreč obiskal že 20. januarja 1919. Srečanje, ki je trajalo več ur, se je končalo brez uspeha in tudi ni vplivalo na mnenje ameriškega gosta. Arbitraže o tem, ali bo Maribor ostal slovenski in del nove države SHS, ali pa ga bodo priključili k nemški Avstriji, ni bilo. Je pa Miles naročil, da mu obe strani o tem pripravita posebno spomenico. Zaradi razpleta dogodkov, močne nemške propagande in tudi nemških vojaških uspehov na Koroškem je podpolkovnik Miles torej še drugič prišel v Maribor 27. januarja 1919. Tega dne so se v Mariboru zgodile velike nemške demonstracije. Na njih je sodelovalo več tisoč demonstrantov, ki so prišli v mesto iz različnih krajev. Pripeljali so se z vlaki, konjskimi vpregami ali celo pripešačili. V glavnem so bili to Nemci ali pa ponemčeni Slovenci, vsi pa so nosili velike nemške nacionalne in avstrijske zastave. Velikansko nemško nacionalno zastavo so razvili celo z zvonika stolnice. Glavni vzrok zanje je bila težnja mariborskih Nemcev, ki so želeli ameriški študijski delegaciji (komisiji), ki je zbirala gradivo za potrebe mirovne konference v Parizu, predstaviti nerealno sliko o volji prebivalstva glede pripadnosti Maribora in njegove okolice k republiki nemški Avstriji. Maribor so želeli delegaciji predstaviti kot nemško mesto, čeprav so se zavedali, da je njegova okolica slovenska. Demonstracije so se končale s strelskim obračunom med nemškimi demonstranti in slovenskimi orožniki na Glavnem trgu, v katerem je več ljudi izgubilo življenje.
Potrjena meja na Štajerskem in plebiscit za Koroško
O novih mejah je odločal Vrhovni svet (ZDA, Anglija, Francija, Italija, Japonska) prvič februarja 1919. Določil je obstoječo mejo na Štajerskem, priključitev Mežiške doline k jugoslovanski državi in plebiscitni coni na Koroškem. Če bi v Ljubljani poslušali Maistra, bi se lahko obrnilo drugače.
Dr. Ivo Senekovič je bil leta 1919 v Mariboru nastavljen kot policijski komisar in je demonstracije 27. januarja spremljal kot očividec in kot udeleženec. Zapis o tem dogajanju v Kroniki slovenskih mest je sklenil z besedami: »V duhu gledamo danes z globokim spoštovanjem svetle like glavnih krojilcev usode jugoslovanskega Maribora in podravskega dela Slovenije v težkih poprevratnih dneh. Generala Maistra, njegovega neumornega načelnika generalnega štaba, majorja Ankersta, člane Narodnega sveta za štajersko dr. Karla Verstovška, dr. Franja Rosino, prof. Frana Voglarja in msgr. dr. Antona Jerovšeka krije že vrsto let ruša. Zgodovinopisci te dobe pa ne bodo mogli preiti imen teh mož, ki so v polni meri upravičili zaupanje, zvezano z njihovo odgovorno funkcijo in preko njihovih ovekovečenih dejanj. Bodi jim v zadoščenje, da njihova trupla snivajo večni sen v kraju svobodne jugoslovanske zemlje, osvobojene v glavnem po njihovi iniciativni volji in nevenljivi zaslugi. Slava jim! Mi pa — čuvajmo nad Jugoslavijo!«
Narodna vlada v Ljubljani je iz raznih koroških krajev dobivala prošnje za vojaško pomoč, vendar vse do 13. novembra 1918 ni poslala na Koroško niti enega vojaka. S tem je bil zamujen najugodnejši trenutek za osvoboditev Koroške z Beljakom, Celovcem in Velikovcem ter Gosposvetskim poljem vred. Naposled so na Koroško krenili le prostovoljci pod poveljstvom majorja Alfreda Lavriča, ki je od narodne vlade v Ljubljani dobil pooblastilo, vendar ni dobil niti enega vojaka, 23. novembra 1918 je major Lavrič sklenil pogodbo z avstrijskim podpolkovnikom Hulgerthom, koroškim deželnim poveljnikom. Določila sta razmejitveno črto na rekah Zilji in Dravi. Oddelek Srbov, bivših vojnih ujetnikov, ki je prispel iz Ljubljane, je 14. decembra 1918 zasedel Grabštajn blizu Celovca. Akcija je bila na slovenski strani slabo pripravljena in neusklajena. Zato ne preseneča, da so Avstrijci ta oddelek že dan kasneje obkolili in borce zajeli brez boja. Takoj nato so nadaljevali očitno načrtovano ofenzivo na slovenske prostovoljce in narodne straže. Hudi boji so potekali v Labotski dolini, kjer so Nemci okupirali Št. Pavel in Labot ter v južni Koroški okrog Borovelj in pri predoru v Podrožci. Severni vhod v predor so slovenski prostovoljci z velikimi žrtvami vendarle obranili. Izgubljen pa je bil velik del južne Koroške s kraji med Celovcem in Velikovcem. Med boji je bil ranjen in zajet tudi poveljnik major Lavrič. V slovenskih rokah je ostala vzhodna Koroška z Velikovcem, ki ga je branil nadporočnik Franjo Malgaj. Boji so se končali 14. januarja 1919 s premirjem in pogajanji v Gradcu. Nato so se pričela pogajanja na mirovni konferenci v Parizu. Narodna vlada v Ljubljani je bila vseskozi prepričana, da bomo Slovenci dobili celotno Koroško. Žal so Avstrijci na mednarodnem političnem prizorišču naredili bistveno več od naše vlade in počasi je tudi oblastnikom v Ljubljani začelo postajati vedno bolj jasno, da Koroške ne bomo dobili tako lahko, kot so si to sami ves čas predstavljali. Zdaj so končno doumeli, zakaj jim je Maister ob pravem času dokazoval, da bi bilo treba Koroško rešiti z vojaškim posegom.
Poraz kljub uspešni ofenzivi
Šele konec aprila 1919 so v narodni vladi spoznali in dojeli to, za kar se je general Maister zavzemal že novembra 1918. Na vrat na nos so ukazali ofenzivo slabo opremljenih in maloštevilčnih slovenskih čet. Brez pravega načrta in s slabo koordiniranim poveljevanjem je slovenska vojska v noči z 28. na 29. april 1919 pričela ofenzivo proti Avstrijcem, vendar je bila že po prvem dnevu odbita. Avstrijci so takoj pričeli protiofenzivo in potisnili slovensko vojsko iz Koroške. Slovensko vojaško poveljstvo za vzhodno Koroško pod poveljstvom polkovnika Milana Bleiweisa je razpadlo. V boje je nato ponovno posegel general Maister, ki mu je narodna vlada v Ljubljani sicer že odvzela pristojnost za Koroško. Poslal je dve svoji enoti proti Ravnam, da bi preprečil napredovanje koroških Nemcev. Žal je po tragični nesreči padel nadporočnik Franjo Malgaj, eden največjih slovenskih junakov v bojih za severno mejo. Po njegovi smrti sta se enoti umaknili in Nemci so zasedli Dravograd, zaustavili pa so jih šele pred Slovenj Gradcem, na sami deželni meji med Štajersko in Koroško. Po propadli aprilski ofenzivi so se takoj začele priprave na novo jugoslovansko ofenzivo. Tokrat je bila ta bistveno bolje pripravljena, organizirana in vodena. Ukazana je bila mobilizacija letnikov 1890-1894. Poveljstvo nad ofenzivo je prevzel srbski general Krsta Smiljanič, ki je slovenskim borcem dodal nekaj enot srbske vojske ter nekaj častnikov.
V ofenzivi so sodelovali Labotski odred pod poveljstvom generala Maistra, Koroški odred, Jezerski odred, Ljubeljski odred in Jeseniški odred. Ofenziva se je začela 28. maja 1919. Maistrov Labotski odred je takoj zavzel Dravograd, drugi dan ofenzive pa še Labot in Etno vas. V skupnem napadu s Koroškim odredom sta 2. junija popolnoma razbila sovražnika. Po prehodu čez Dravo, kjer so bili porušeni vsi mostovi, je jugoslovanska vojska 6. junija 1919 vkorakala v Celovec in nato osvobodila tudi Gosposvetsko polje. Junija 1919 so se začela mirovna pogajanja v Kranju. Predstavniki Nemške Avstrije so pristali na pogoje premirja. Določeni sta bili dve razmejitveni črti z vmesnim nevtralnim ozemljem. Jugoslovanska vojska je med tem zasedla večino slovenskega narodnega ozemlja na Koroškem. Naše enote so v rokah držale mejno črto Kleinalpl-Roje-Pustrica-Djekše-Gospa sveta-Vrbsko jezero-Rožek-Korensko sedlo. Predstavniki Avstrijcev, ki so v Kranju pristali na pogoje premirja in podpisali pogodbo, je kasneje niso hoteli priznati. Zgovarjali so se na to, da je bil 12. maja 1919 za Koroško določen plebiscit, zato da pogodba ne velja ter da je vrhovni svet mirovne konference zahteval, da je treba umakniti čete s plebiscitnega ozemlja za Karavanke. Za to sta najbolj zaslužna ameriška študijska komisija na Dunaju in njen vodja podpolkovnik Sherman Miles.
Rana, ki je Maistra skelela do smrti
General Maister je po uspešni narodni osvoboditvi Štajerske z Mariborom vred poskušal in nameraval izpolniti tudi želje koroških Slovencev in osvoboditi slovensko narodnostno ozemlje na Koroškem. Ker pa ni imel podpore narodne vlade, ker mu je ta celo nasprotovala, je moral načrt žal opustiti. Ko je kasneje ta ista narodna vlada spoznala svojo zmoto in dala dovoljenje za vojaško akcijo na Koroškem, je bilo žal že prepozno in so bile vse žrtve zaman. Izgubljena Koroška je ostala večna skeleča Maistrova rana. Tega ni nikoli prebolel. Zaupali so mu poveljstvo koroškega obmejnega poveljstva v coni A plebiscitnega ozemlja. A že osemnajstega septembra 1919 se je moral Maister skupaj s svojimi policijskimi silami umakniti iz cone, ker bi lahko vplival na rezultat plebiscita 10. oktobra 1920. Maister je bil na Koroškem zelo dejaven med prebivalstvom in je izvajal različne aktivnosti v korist odločitve koroških Slovencev v coni A za Jugoslavijo. Pri tem je bil tudi osebno in čustveno izredno angažiran in je kot dober govornik znal navdušiti množice. Postal je celo častni predsednik NS za Koroško, iz katere pa je moral kmalu oditi, ker so nasprotniki ocenili, da bi lahko odločilno vplival na izid plebiscita 20. oktobra 1920. Njegov vpliv pri dogovorih za izvedbo plebiscita kot končne rešitve narodnega vprašanja koroških Slovencev zagotovo ni bil majhen, saj je bil res vnet zagovornik priključitve Koroške k novi jugoslovanski državi, Kraljevini SHS in v plebiscitni coni A je računal na zmago. Nekateri menijo, da je prav Maister dosegel dogovor okoli načrta in izvedbe plebiscite. To trditev bi bilo treba čim prej na novo in res celovito in temeljito raziskati in oceniti. Uspešni poveljnik in osvoboditelj severne meje in Maribora se je tako globoko razočaran vrnil v Maribor in se vključil v delo oblastnega odbora Narodne odbrane. Izgube njemu tako ljube Koroške ni prebolel vse do smrti 26. julija 1934. Koroška je ostala boleča rana tudi za mnoge njegove soborce. In to je dobro vedeti tudi po stotih letih teh dogodkov ob koncu prve svetovne vojne, ko nismo znali (ali hoteli?) veliko bolje izkoristiti zgodovinske priložnosti.
