Bori Čorbi v spomin: Za nas, ki smo ga poznali, je bil tudi po človeški plati vreden občudovanja

To sredo je svojo zadnjo bitko izgubil Borisav Bora Đorđević, vodja skupine Riblja čorba. Zadnja leta je preživel v Ljubljani, kjer je sprehajal psa, nakupoval na koseški tržnici in užival ob svoji tretji ženi Dubravki. V zgodovino se je zapisal s številnimi uspešnicami, kot so Kada padne noć, Pogledaj dom svoj, anđele, Ostani đubre do kraja …, pa tudi z mnogimi sodelovanji, saj je vedno želel vsem ustreči.

Pred dobrima dvema desetletjema sva se dobila v beograjskem uredništvu satiričnega časopisa, pri katerem je sodeloval. Na pogovor sem se temeljito pripravila, saj je bilo zastavljeno, da bo intervju objavljen v slovenski izdaji revije Playboy. Imela sem kar nekaj strani vprašanj. Ko se je pogovor začel, je Bora na še tako kompleksno vprašanje kot iz topa ustrelil odgovor - večinoma v verzih -, s katerim mi je zaprl usta. Namesto da bi na dolgo in široko debatirala o kompleksnih temah, ga spraševala podrobneje, mi je že na osnovno vprašanje odgovoril s tako močnimi besedami, da bi bila podvprašanja odveč. Bila sem tako skoncentrirana, tako napeto je bilo, da sem se kar potila, ko sem hitela razmišljati, kaj ga še lahko vprašam. Genialen sogovornik je bil. Moja vprašanja so bila tudi provokativna, Bora pač ni poznal tabujev. Pojasnil je tudi vse očitke glede nacionalizma, zamere do Slovencev … Ko sva se poslovila, sem fotoreporterja vprašala, ali se mu je zdelo, da sem se pred glasbenikom osramotila. To je bilo namreč edinkrat v moji 34-letni karieri, ko nisem vedela, ali sem dovolj suvereno izpeljala pogovor, tako veličasten sogovornik je bil Bora Đorđević. Bila sem izžeta kot cunja, čeprav sem imela kdaj že po deset sogovornikov v enem dnevu in sem govorila z marsikaterim učenjakom. Bora je bil najbolj neverjeten in tisti dan očitno v svojem elementu. Pogovor je bil gotovo najbolj zanimiv, največji izziv, najboljši v moji karieri. Ampak tudi edini, ki nikoli ne bo objavljen … Ko sem se vrnila domov in se lotila pretipkavanja, se je pokazalo, da na kaseti ni ničesar! Oziroma - slišal se je zvok, na trenutke se je slišala barva Borovega glasu, razumelo pa se ni ničesar. Kaseto sem odnesla vrhunskemu tonskemu mojstru, da poskusi rešiti, kar se da, a zaman! Brez dvoma sem pritisnila snemalnik, a tehnika je zatajila … Bori nisem upala sporočiti, kaj se je zgodilo. Prepričana sem bila, da bo jezen, ker je dal vse od sebe in bi pogovor odmeval v regiji. Po kakšnem letu sva se spet videla in med pogovorom s kolegi v lokalu pred njegovim koncertom sem spravila iz sebe opravičilo. "To me ne preseneča," je prijazno odvrnil in dodal, da se mu je že velikokrat zgodilo, da je v njegovi prisotnosti tehnika odpovedala. Bora je torej imel toliko energije in karizme, da vplival celo na aparature ...

Boro Đorđevića sem spoznala že prej. Na njegov 48. rojstni dan sva se dobila v stavnici, takrat je bil namreč obseden s športnimi stavami. Pred tem je zaradi alkohola in še kakšnih škodljivih substanc že imel hude zdravstvene težave in jasno je bilo, da bo preživel le, če bo drastično spremenil način življenja. Zasvojenost s stavami je bila boljša izbira zanj tudi zato, ker je bil izjemen poznavalec nogometa - tudi slovenskega -, tako da je večkrat dobil kot izgubil.

Takrat je bil njegov prvi zakon v krizi, saj se žena v nasprotju z njim ni odrekla odvisnostim. Kmalu po ločitvi je storila samomor, kar je Boro prizadelo. Potem ga je na kratko očarala Aleksandra. Pred dobrim desetletjem pa je spoznal Dubravko, zaradi nje je prišel v Slovenijo in tu živel srečno, umirjeno življenje. Tudi s tem je dokazal, da nima nič proti Slovencem.

Bora je bil brez dlake na jeziku, vedno je bil direkten, včasih prehiter z besedami, žal pa so nekatere njegove izjave mediji povzemali povsem izven konteksta. Vedno znova je pojasnjeval, da ni mislil dobesedno, da smo Slovenci "bečki konjušari", in da je imel pri tem v mislih le točno določene slovenske politike in ne celotnega naroda. Ob tem je treba poudariti, da je bil zelo kritičen do Miloševićevega režima, da je posnel pesem Baba Jula (Jul je bila stranka Miloševićeve žene), podpiral je opozicijo … Da ne omenjam številnih njegovih besedil in izjav, ki bodo ostale z nami, kot recimo tale: "Pravijo, ne ljubiti, ker lahko boli. Potem tudi ne živeti, ker lahko umreš …"

Zadnje desetletje je živel v Ljubljani, s svojo skupino, ki neprekinjeno deluje od 70-ih let, kar je izjemen dosežek, pa je nastopal po vsem svetu. V Beograd je pogosto prihajal - dve leti tudi na snemanje rekordno gledanih Pinkovih zvezd, kjer je bil v žiriji s Ceco, tekstopisko Marino Tucaković, Harisom Đinovićem in Miroslavom Ilićem, s katerim sta bila sošolca. Tudi tam je dokazal, da rad pomaga mladim talentom in da se resno loti celo vloge v zabavnem šovu.

Ljudje, ki se lahko pohvalijo z izjemnimi dosežki (tretji album Čorbe Mrtva priroda je s 485.000 primerki najbolje prodajan rock album vseh časov v Jugoslaviji), so velikokrat deležni napadov. Bori so očitali marsikaj, tudi to, da je četnik. Pa vendar je bil vedno proti vojni, proti krivicam - bil je samo patriot. In "antizvezda", vselej je poudarjal, da je človek ljudstva. Navsezadnje je sam pobiral kakce za svojo psičko Laro ...

Začel je čisto na dnu, ko je iz Čačka prišel v Beograd in se trudil za preživetje in priložnost, da pokaže svoj dar. Ko se je pokazala priložnost, se ni več ustavil. Do zadnjega si je v zvezek zapisoval pesmi, ki jih je zlagal celo na sprehodih. V zadnjih letih tudi kakšno v slovenščini. Imel je poseben dar, da je v verze spravil velike modrosti, pa še s humorjem jih je znal začiniti. Za nas, ki smo ga poznali, je bil tudi po človeški plati vreden občudovanja. Ni bil popoln (kdo pa je?), ampak ravno zaradi ranljivosti je bil ustvarjalen.

Nekoč mi je povedal, da najbolje ustvarja, kadar ga boli duša. Sodeč po številnih čudovitih besedilih, bolečin ni bilo malo … Ampak zdaj je tudi teh konec.

Počivaj v miru, dragi Bora, in hvala za vse pesmi.