Boršnikovo srečanje je vedno praznik: bila je družabnost in bile so zamere zaradi nagrajencev

​Leta 1966 je Tomo Martelanc, republiški sekretar za prosveto in kulturo, označil Teden slovenskih gledališč za pomembno kulturno dejanje, "saj se bodo z najboljšimi predstavami pretekle sezone predstavila v Mariboru vsa slovenska gledališča". Izrazil je tudi upanje, je pisalo v Večeru, da se bo Teden slovenskih gledališč razvil v Mariboru v še popolnejšo obliko. Franc Križaj, režiser iz celjskega gledališča, je takrat v Večerovem intervjuju z Dušanom Mevljo rekel, da "bodo težili za tem, da se ohrani ta izvrstna zamisel in da bi Teden postal vsakoletno srečanje slovenskih gledaliških umetnikov". "Žal pa objektivne težave, ki so največkrat finančnega značaja, pogosto preprečijo izvedbo zamišljenih načrtov. Navedeno dejstvo je tudi nam preprečilo nadaljevanje tradicije, ki smo jo v Celju postavili leta 1955 s Tednom slovenske dramatike."

Peti Teden slovenskih gledališč v Mariboru, ki je dobil ime Borštnikovo srečanje (BS), je Križajeve črnoglede misli demantiral. Josip Vidmar je v slavnostnem govoru dejal, da skromno srečanje dobiva "odločilna znamenja o svoji prihodnosti". Poglavitno pa je to, "da je njegova ustanovitev dobra, važna, in ker je vrh tega pravočasna, lahko rečem, da je pomembna in da bo morda lahko odigrala znamenito poslanstvo, če bo vztrajala na poti, kakršno si je določila". In BS je vztrajalo, postajalo še več kot golo gledališko srečanje, kot je več kot dve desetletji kasneje v Večeru povzel Bogo Skalicky. "Borštnikovanje je veliko več. Maribor je deset dni slovensko mesto, kjer si segajo v roke politiki in glumači. režiserji in drugi ustvarjalci naše kulture. In tisti večerni sprejemčki v Kazinski dvorani, ki se kasneje v lastni režiji nadaljujejo v nočnem klubu Amadeus ali kje drugje, utrjujejo vezi. Prihajajo stalni gostje iz tujine, radi se vračajo in jim je tukaj všeč. Ne samo zaradi Talijinega hrama, ki dobiva vse lepšo podobo, temveč tudi zaradi prijaznih, ustrežljivih in gostoljubnih prirediteljev in domačinov nasploh. Borštnikovo srečanje druži ljudi vseh vrst in ver, brez zahrbtnih ali kakršnih drugih misli in namenov."

Mariborske gledališke dionizije

Tako reče festivalu Tone Partljič in potem pojasni. "Dokler je bil vodja Gombač in po njem zlasti legendarna Olga Jančar, je bilo res nekaj mariborskih dionizij. Borštnikovo je v ljubljanskem traču postal festival mošta in pečenega kostanja. No, zadnja leta je pridobil še pri strokovnosti in internacionalnosti. Izgubil pa je morda nekaj mariborske atmosfere in druženja in radosti srečevanj," reče človek, ki je več ves čas poleg, najprej je rekel, da je pravzaprav še edina živa priča vseh 55 let vsakoletnega jesenskega vseslovenskega gledališkega veledogodka, pri 50 BS je sodeloval. "Potem se spomnim na vsestranskega Francija Rajha, večnega dežurnega na vseh prireditvah, dolga leta edinega arhivskega zbiratelja, na Lidijo Koren, ki se je pridružila le leto, dve po Gombačevi revoluciji, leta 1970, nekaj prvih let je bila z nami Majda Emeršič in seveda igralci soorganizatorji prvih tednov, kot so bili Janez Klasinc, Marjan Bačko, Rado Pavalec, Peter Ternovšek, brata Hanžič in drugi, zlasti še odrska tehnika." Je pa mislil na funkcionarje, ki se jim je takrat šele po korakih približeval in se potem družil z njimi, a jih danes ni več. "Frana Žižka, Josipa Vidmarja, Bratka Krefta, Bojana Štiha, Rudija Šeliga in vse legende, ki so odločale in sooblikovale BS, kot so Juro Kislinger, Bruno Hartman, Lojze Filipič, Olga Jančar, Srečko Lebarič, Andrej Inkret, Rapa Šuklje in druge. In seveda na srce, ki je poganjalo kri in življenje BS, Branka Gombača. In Bog ve, koga vse sem pozabil."

Kdo je prvi predlagal srečanje, se ve. "Kot je zapisano, je dal idejo o vsakoletnem srečanju vseh gledališča ob koncu sezone v raznih krajih Slovenije Bojan Štih, a je zamisel pograbil Fran Žižek in rekel, Maribor potrebuje za obmejni ugled še kako vseslovensko prireditev. Vendar prvo leto ni mogel organizirati svojega Tedna slovenskih gledališč, ker občina ni imela denarja. Leta 1966 je bilo res prvo, a potem Žižek odide na RTV in se pojavi viharni Gombač. Dve leti kasneje o Tednu že ni več sledu, tu je Borštnikovo srečanje. Gledališko tekmovanje! Gledališke olimpijske igre, je rekel. Z nagradami in tekmovanjem. Nastale so pri Grkih iz Dionizovih jesenskih proslavljanj vina. Mora biti za jesti in za piti. Mora biti vse tu. Pridite v gledališče s svojega Sladkega Vrha! Se učit, spoznavat ljudi, delat, delat. In že leta 1971 sem bil z njim in njimi. Uredil sem gledališki list Borštnikovo srečanje, ki je bil prej le ena navadnih številk gledaliških listov SNG. Bil sem član organizacijskega odbora. Vsako leto napredoval iz organizacijski odbora v izvršilnega, potem v glavnega, potem v žirijo za prstan, postal sem oblikovalec nočnega programa, ko Gombača in Šeliga ni bilo več, sem postal celo 'najvišji', predsednik sveta BS."

Spreminjala se je samouprava, potem še sistem, potem država in kajpada sproti in hitro se je levilo tudi BS. "Nismo vedeli, ali bomo zavod, enota SNG, društvo, morda s.p. na področju kulture. Še Rudi Šeligo, ki je iz predsednika sveta BS odšel med ministre, tega ni razrešil s svojimi sekretarji; ko sem odhajal, so ministrica Majda Širca, moja naslednica Alja Predan in Danilo Rošker odločili, da je to samostojna enota SNG in pometli s samoupravno organiziranostjo. Jaz sem se točno po 50 letih BS upokojil."

Vse, kar se zgodi za kulisami, je anekdota

Iz Partljiča vlečem anekdote, a reče, da je v gledališču vsaka stvar anekdota, kar je za kulisami. "Sem rekel, da sem prvo leto uredil gledališki list Borštnikovega. V njem sem objavil portret ljubeznive Elvire Kraljeve, ki je prva dobila Borštnikov prstan. Bilo ji je skoraj 80 let. Fotografija je bila temu primerna, lepa babica, ki je tudi na televiziji pripovedovala Pravljice za lahko noč. Poklicala me je in rekla: 'Fant, nikoli ne objavi fotografije stare igralke. Moraš poiskati tako, na kateri je mlada in lepa.' Ko sem trdil, da je na tej fotografiji še lepša, ni pomagalo."

Spominja se po svoje žalostnega dogodka z Mileno Godinovo. "Gombač je veliko dal na politične obletnice in mi je leta 1975 rekel, prstan mora dobiti kak partizanski igralec ali predvojni komunist. Seveda sem se mu smejal. Potem je rekel, da je bila predvojna napredna igralka naša Godinova, ki je zato tudi kaj pretrpela. 'Recite ji, naj pripravi nekaj podatkov o sebi in seznam vlog, dal jo bom na seznam kandidatk za prstan,' je rekel. Danes seveda vem, da bi mu moral reči, da tega ne bom storil, ker ni hujšega kot igralcu namigniti kaj takega. Seveda sem ji rekel, da tisto leto nisem v žiriji za prstan, da bo več kandidatk, in če pomislim na sestavo ljubljanskih strokovnjakov, se bojim, da ne bo izbrana ravno ona, ampak poskusimo. Ko se je Gombač vrnil iz Ljubljane, kjer je žirija zasedala, je bil kar jezen, ko sem ga vprašal, kako je z našo Mileno in da ji moramo povedati. Pa me je siten zavrnil, da še ni odločeno. Ko sem izvedel, da ga bo dobila Vladoša Simčičeva, tudi članica partizanskega gledališča, sem šel neprijetno novico povedat Mileni, s katero sva bila prijatelja. Skoraj pa me je kap, ko sem kasneje, ko je bila že v domu, prebral intervju z njo, v katerem je rekla, da je na dan podelitve šla k frizerju, si kupila novo obleko in šla prevzet prstan, potem pa ji je sicer dobrosrčni Partljič povedal, da ga ne dobi. Sem mislil, da je kaj pozabila. A pred nekaj leti so me njeni potomci vprašali, naj povem, zakaj je bil njihovi mami prstan dodeljen in potem odvzet. Povedal sem, kar sem vedel, in rekel, da ji ni bil nikoli dodeljen in odvzet, da Gombača ni več, ki bi lahko pojasnil, da pa je bil v žiriji tudi se mi zdi Bruno Hartman, naj ga vprašajo. Ampak jaz ga nisem več mogel, ker je medtem tudi on umrl."

Bibič in Kralj nista bila zaželena

Spomnim se tudi, da je bil že dogovorjeni kandidat Polde Bibič. "V žiriji smo bili Kreft, Gombač in jaz, ker pa je imel isto leto na Prešernovi proslavi do politike kritičen govor, naju je Kreft opozoril, da ga ne more dobiti. Z Gombačem sva vztrajala, on je popustil, a jezen rekel: 'Samo potem pojdita vidva Lidiji Šentjurc to povedat, ne pa, da se vedno na mene spravljajo.' Polde ga je dobil, doktor Kreft mu ga je prisrčno podelil."

Naslednji moški dobitnik je bil Boris Kralj, ki je ob novici skoraj zbolel. "Ker se je v znani Severjevi bitki s Štihom postavil na Severjevo stran in bil potem mogoče tudi malo potisnjen na stran, Sever pa je zapustil Dramo, je želel slavje izkoristiti, da za nazaj popravi krivico, ki se je zgodila Severju in še morda njemu. Ves se je tresel od psihične napetosti pred podelitvijo in po njej ter se hitro odpeljal in mi rekel le, storil sem svojo dolžnost." Sever in Počkajeva na primer nista dobila prstana, ker se ta podeljuje samo živim igralcem. "Če pa igralec med tem, ko je bil že izbran, umre, ga dobi njegov sorodnik posthumno." Tak je bi primer s Savo Severjevo.

Temu, kar je povedal, navkljub, pravi, da ne pomni, da bi bila kaka velika kuhinja ali spletka okoli prstanov. "Mariborska publika je najbolj uživala, ko ga je dobil naš Tovornik, potem Jankova in Muhičeva in Ternovšek in Novak in seveda Minu Kjuder in Milada Kalezič … Na podelitvi je bil najbolj originalen Peter, ki je prijel prstan in ga zalučal v polno dvorano. 'Na, publika, igral sem z vami in z vašo naklonjenostjo. Prstan je vaš!' Pobral ga je podžupan Rajko Kramberger. Ko mu ga je hotel pošteni najditelj vrniti, je Peter potegnil iz žepa pravi prstan in rekel: 'V gledališču imamo za tak nastop vedno rekvizit. Pravo stvar pa odnesemo domov. Kar obdržite rekvizit!' Partljič pravi, da je v gledališču več anekdot kot igralcev. "Ob poslanstvu gledališča in pravem delu so anekdote le minljive zgodbice in trači. Gledališka umetnost in SNG Maribor in Borštnikovo srečanje pa so večni!"

Branko, Oder, Rabarbara, Študij, Teatralnost ...

Peter Ternovšek, dobitnik Borštnikovega prstana leta 2006 in akter enega najbolj osupljivih, potem se je izkazalo, da duhovitih performansov na podelitvi, ostaja za vedno samo igralec in ne razlagalec tistega, kar počne. V penziji je za medije malo govoril, a je takrat, ko je, veliko povedal. Da iz 40 let igranja na odrih v sebi nosi 140 zgodb ljudi, nobena ni (bila) popolna, pove, da je bil vedno perfekcionist, in tudi to, da življenje ni popolno. Igralski poklic je poln dvomov, hkrati pa igralec ne sme biti pretirano samozavesten in nadut, ker gledalci to začutijo, bi mu nekateri lahko bolj prisluhnili. Da mu nikoli v predstavi ni bilo odveč samo "nesti pladenj čez oder", tudi veliko pove o človeku. Na vprašanja o Borštnikovem za ta tekst je pripravil gesla z akrostihom: Branko Gombač, Oder, Rabarbara, Študij, Teatralnost, Naracija, Iluzija, Katarza, Okus, Vrh, Obred. Vir so njegovi spomini iz let od 1979 do 1997, ter Gledališki slovar Patricea Pavisa. Beseda v akrostihu pa seveda BORŠTNIKOVO.

Da je asociacij ob besedi Borštnikovo malo morje, reče Vlado Novak, prejemnik Borštnikovega prstana leta 2014. "Menda sem od slovenskih igralcev največ preždel na tem festivalu. Videl sem domala vse predstave, vsaj tiste v tekmovalnem delu. Me je pač zanimalo, kaj delajo moji kolegi v sorodnih gledališčih," pogleda nazaj. "Da ne govorim o tem, da sem šel zmeraj med zadnjimi iz Kazinske dvorane ali Trač bara, kjer smo pričakali kolege po predstavah. Pogrešam, seveda, vsaj kakšno pismo Poldeta Bibiča, ko čutno in elokventno v svojem pozdravnem pismu Branku Gombaču najavlja gledališki praznik. Zdi se mi, da danes ni niti tega erosa, niti pesniškega daru, niti volje za kaj takega. Sploh pa, kdo naj to napiše? Kak politik? Če pa običajno ne znajo, raje drug drugega šikanirajo, interpelirajo, vladajo, odstopajo, ne odstopajo, pa spet odstopajo, odločajo o kulturi, o kateri nimajo pojma. Ne vejo, da je pomembna, da je državotvorna. Da ima lahko oblast z njo tudi računico, ki se obnese."

Drugi časi so, bolj mrzli, pa ne samo zaradi virusa, ki nam prinaša nesrečo, opiše zdajšnji čas. "Že nekaj časa opažam, da ni tiste gledališke norosti, ki jo je razpaljena narava samo še podžigala. Ste opazili, da so bile vse jeseni v času Borštnikovega srečanja sončne in tople? Samo enkrat mi je kolega Ivo Barišič iz Nove Gorice potožil, da je mraz. Okej, res je bilo tisti dan malo bolj hladno, ampak naš Ivo je med bolj zmrzljivimi, tako da bom rekel, da tisto ne šteje. Po Borštnikovem pa sivina, pa prvi november, le poredkoma sončen, vsaj meni se je zdelo." Najraje se spominja tistih srečanj, ko je videl najboljše slovenske predstave in ko je gostovalo kakšno res izvrstno tuje gledališče, Poljaki, Angleži, Nemci, Srbi in drugi. "In srečanj, ko so to še bila srečanja. Ko smo po predstavi šli vsi še v Orlovo klet. Družabnost je bila v zlatih časih zmerom dobrodošla. Tam, v Orlovi kleti, pa tudi kje drugje, je bilo nadveselo. Stari igralci so ga znali kar dobro srat. So še nam mlajšim pokazali, kako se to kvalitetno dela. Pa brez zapletov je bilo, mogoče kakšno opletanje, zapletanj pa nobenih. Mogoče kak mini škandalčič, ni omembe vredno. Se pa je veliko debatiralo. Če se samo spomnim Branka Gombača!"

Po predstavah so bili tudi takrat pogovori. "Moderatorja sta bila po navadi Jernej Novak in Jaroslav Skrušny, pa tudi drugi. Govorili so ljudje, ki o gledališču veliko vejo. Tomaž Toporišič, Rudi Šeligo, Matej Bogataj, Tone Partljič … Zmeraj sem z veseljem čakal, kdaj bo opravil rezime Željko Orešković. Ta režiser pozna vsak dramski tekst, ki mu ga omeniš. No, ob koncu debate se je običajno prijavil k besedi in sledila je učna ura oziroma tistih deset minut, kolikor je potreboval, da je povedal to, za kar bi kdo drug potreboval dve uri. Najbolj pa pogrešam Rudija, njegov razum in blago vseprisotnost."

Konca gledališča ne bo, čeprav je prihodnost negotova. "Nihče si ne želi praznih dvoran, ker zdaj nimamo napol praznih dvoran, imamo prazne dvorane. To vpliva porazno vpliva na igralce, pevce, baletnike in druge. Upravičeno se sprašujejo, kako to, da je lahko marsikje gneča, v teatru pa mora biti dvometrska razdalja med ljudmi. Zakaj je oblast bolj papeška kot papež samo pri umetnosti, tam, kjer so ljudje najbolj kulturni, najbolj uvidevni drug do drugega? Torej: vsak drug sedež naj bo prazen, pa maske na obraz, higiena in tako dalje in tisti, ki smrka, naj ostane doma. V teatru se ne bom tiščal k sosedu, kot se moram na avtobusu, je tako?" Seveda je tako!

Vlado Novak bo tudi letos poleg pri Borštnikovem srečanju. "Če ne bom ravno kak dan zaseden s snemanjem filma in nadaljevanke. Začelo se bo snemanje druge sezone nadaljevanke V imenu ljudstva. Upam pa tudi, da bomo lahko nadaljevali snemanje filma Dedek gre na jug, prekinili smo delo, ker je zmanjkalo denarja."