Če nisi vedel, kam z žogo, si jo podal Štefu. S Tomislavom Prosenom sta bila v otroštvu soseda

Petrinjska ulica v Sisku je bila ob koncu petdesetih let minulega stoletja nekaj posebnega. V njej so kratkohlačniki nabijali žogo od jutra do teme, med njimi sta bila tudi dva, ki sta kazala izjemno nadarjenost za nogomet - Stjepan Lamza in dve leti mlajši Tomislav Prosen. Oba sta se nogometno kalila v Segesti, oba sta pozneje igrala v Mariboru - Štef pri Braniku, Tomo pri Mariboru. Znani novinar Franček Jauk je v svoji knjigi Le enkrat je kar je podrobno opisal otroško in pozneje mladostno prijateljstvo med Štefom in Tomico, a tudi zgode in prigode pri prestopu Štefa v Branik in pozneje Tomice v NK Maribor.

Mariborska avantura

Čeprav je bil v Mariboru le eno sezono, je Stjepan Lamza mnogim ostal v lepem spominu. Tudi njegovima tedanjima soigralcema Otu Blazniku in Milanu Šobru, Tomislav Prosen pa se predvsem spomni otroških in fantovskih let, ki sta jih preživela s Štefom v rojstnem Sisku.

"Spomnim se, da je Lamza k Braniku pristopil še kot mladinec, veljal pa je za izjemno nadarjenega nogometaša. Igral sem srednjega napadalca, Štef levo zvezo, tako da sem veliko sodeloval z njim. Bil je hiter in nepredvidljiv igralec, že takrat je znal vse, kar mora znati vrhunski nogometaš. Šola ga ni zanimala, ampak samo nogomet. Ker je bil zelo zagrizen, sem bil prepričan, da ga čaka blesteča kariera. Branik je bil zanj odskočna deska," je povedal Oto Blaznik.

"Štef je igral levo zvezo, jaz desno, tako da sva si pogosto izmenjavala podaje. Bil je odličen nogometaš, tehnično izredno podkovan, žogo mu je bilo težko odvzeti. Slovel je kot izvrsten dribler, ko je bil v naletu, ga je bilo težko ustaviti. Tudi prijateljstvo ga je krasilo," pa se spominja Milan Šober.

"S Štefom sva v Sisku živela v Petrinjski ulici, najina domova sta bila oddaljena približno sto metrov. Veliko sva se družila, čeprav je bil dobri dve leti starejši od mene. Oba sva bila zaljubljena v žogo. Obiskovala sva isto šolo, ko sem jaz začel obiskovati prvi razred, je on dokončal drugega. Pozneje sva se oba tudi izučila ključavničarskega poklica. Veliko je bilo torej stvari, ki so nama bile skupne v fantovskih letih, najbolj pa nogomet," razloži Tomislav Prosen. "Spomnim se obračunov fantov iz ulice, eni so igrali za zgornjo Petrinjsko, drugi za spodnjo. Bila sva nasprotnika, igral je zelo ognjevito, rad je zmagoval, če je izgubil, je včasih tudi jokal. Pozneje sta se najini nogometni poti križali. Namesto v Karlovac ali varaždinski Varteks, kamor so ga vabili, je odšel Maribor. Tedaj seveda nisem vedel, da bom tudi jaz nekoč v štajerski prestolnici doživel nogometni razcvet," je dodal Prosen.

Iz Branika v Dinamo

Stjepan Lamza se je rodil 23. januarja 1940 v Sisku in je gotovo največji nogometni genij, ki ga je dalo to mesto. Nogomet je začel igrati v tamkajšnji Segesti, zaradi svoje razkošne nadarjenosti je bil na očeh številnih klubov, tudi zagrebškega Dinama. Toda namesto Maksimira je Lamza izbral Ljudski vrt in NK Branik, kjer so igrali tudi njegovi trije someščani: Djuro Zečić, Božo Draženović in Vlado Vrdjuka. Z imenitnimi igrami je veliko prispeval k temu, da je Branik v sezoni 1959/60 osvojil slovensko pokalno lovoriko, potem ko je v finalni tekmi v Ljudskem vrtu z goloma Lamze z 2:1 premagal Ljubljano in je v isti sezoni tudi premočno osvojil naslov slovenskega prvaka ter zaigral v kvalifikacijah za uvrstitev v drugo jugoslovansko zvezno ligo. Te so se za mariborski klub končale na zadnji stopnici - za zeleno mizo je zaradi "afere driska" s 3:0 zmagal Karlovac, klub je bil avgusta istega leta razpuščen, Lamza pa je z večino soigralcev zapustil Maribor in poiskali so si druge klube.

Za poznavalce mariborskega nogometa je bila tedanja enajsterica (Egon Eferl, Vinko Donko, Jože Čučko, Mile Cekov, Boris Gabrijan, Branko Elsner, Franc Neuberg, Oto Blaznik, Milan Šober, Stjepan Lamza, Franjo Frančeškin) najboljša v zgodovini NK Branik.

Sedem dni v izolaciji

​Lamza je imel veliko ponudb, pogodbo pa je podpisal z Dinamom, saj so se v zagrebškem klubu močno prizadevali, da bi ga zvabili v svoje vrste. Toda ker Dinamo ni bil edini, ki se je zanimal zanj, so bili vodilni možje zagrebškega kluba zelo previdni in tudi prebrisani. Ko so ga iz Maribora pripeljali v Zagreb, so ga tam namestili v stanovanje, iz njega pa ni smel stopiti en teden, do prvega dne prestopnega roka. Šele ko je v prostorih Nogometne zveze Zagreba podpisal pogodbo, je lahko šel v mesto. Lamza je za Dinamo odigral 281 tekem in zabil 72 golov, za reprezentanco Jugoslavije pa je zbral sedem nastopov.

Za večino hrvaških novinarjev je bil Stjepan Lamza eden največjih nogometašev v zgodovini zagrebškega kluba, tudi eden največjih idolov navijačev Dinama. Fenomenalni nogometaš, levičar, ki je z žogo znal vse in še več. Njegovi driblingi so bili čudežni, z njimi se je dobesedno norčeval iz nasprotnikov, gledalce pa spravljal v ekstazo. Nikoli se ni vedelo, kam bo krenil z žogo, z nogo je žogo delil kot z roko. Bil je sijajen nogometaš. Ko je imel svoj dan, so se tekme spreminjale v komedije.

S kom igramo danes?

Njegova igra bila je razlog, zaradi katerega so nogometni zaljubljenci prihajali v Maksimir. Bil je tudi fizični fenomen - imel je jeklena pljuča, po burni in neprespani noči je deloval sveže, tako da je brez težav odigral tekmo, morda bi lahko odigral tudi dve. Njegovo igralno mesto je bilo leva zveza, bil je ofenziven nogometaš in strahovito samozavesten. Če so se na igrišču pojavile težave, je običajno vzkliknil: "Dajte mi žogo!" In težav ni bilo več ... Ni ga zanimalo, proti komu bo igral Dinamo; od tod tudi njegovo legendarno vprašanje soigralcu Rudolfu Belinu: "S kom igramo danes?" To naj bi se bilo zgodilo na stadionu Marakana v Beogradu, pred 80.000 gledalci, preden sta enajsterici Dinama in Crvene zvezde pritekli na igrišče.

​Lamza je imel tudi druge lastnosti, zaradi katerih so ga ljudje oboževali. Bil je poštena duša, prijazen človek, pogovarjal se je z vsakim, ki ga je nagovoril. Največkrat seveda o nogometu. Rad je obujal spomine na tekme, na katerih je igral po svojem okusu. Kot denimo na tekmi za pokal velesejemskih mest (predhodnica pokala Uefe in sedaj evropske lige) v gosteh proti Barceloni, ki jo je Dinamo izgubil s 3:4; na njej je igral sijajno. Španski klub ga je hotel zvabiti v svoje vrste, za prestop je za tiste čase ponujal pravo bogastvo, toda Lamzi, ki je takrat imel šele dvajset let, o ponudbi nihče ni črhnil besede, zanjo je zvedel šele po nekaj letih.

Rad se je spominjal tudi tekem proti Eintrachtu iz Frankfurta v polfinalu pokala velesejemskih mest leta 1967 - Dinamo je po porazu v prvi tekmi v Frankfurtu z 0:3 nemški klub na povratni v Maksimiru ob njegovi vrhunski igri namahal s kar 4:0. In kaj je dejal po tekmi? "To ni bila moja najboljša tekma, je pa bila tekma, ki si jo bodo navijači zapomnili." Zvečer, po veliki zmagi, je podpisal pogodbo za belgijski Liege, ki je bila vredna 280 tisoč dolarjev. To je bila v tistih letih astronomska številka.

Pijan padel z balkona

Tedaj nihče ni slutil, da bo tragična nesreča po tekmi proti Eintrachtu v Zagrebu usodna za nadaljnjo nogometno pot Stjepana Lamze. Dinamovci so podvig praznovali 15. junija v vili Rebar na Sljemenu, ko se je dopoldne, kakor je v svoji knjigi sicer širše opisal Franček Jauk, zgodila tragedija. Lamza se je v jutru po tekmi, ko ni mogel več spati, iz prvega nadstropja spustil v pritličje in se napotil k točilnemu pultu, kjer še ni bilo nikogar. Začel je prazniti steklenice in se hitro napil. Ko se je pojavila natakarica, je Štefa na prošnjo klubskega fizioterapevta pospremila v sobo, stran od pogledov slučajnih obiskovalcev in da bi prespal nekaj uric. Štef ji je, ko je odhajala, naročil, naj ne zaklene sobe, a je to vendarle storila. Ko se je po dveh urah prebudil in ugotovil, da so vrata sobe zaklenjena, je stopil na balkon, da vidi, ali bi se nekako lahko spustil dol. V tem je zaškrtalo in zgrmel je v globino.

"Pijan sem padel z balkona," je po tragičnem dogodku bilo vse, kar je zmogel povedati Lamza, potem ko je nepremičen obležal na tleh. Rešilec ga je odpeljal v travmatološko bolnišnico. Tam je, tudi nekaj časa v komi, ležal 40 dni, po enem letu se je vrnil na igrišče, a prave priložnosti, da bi spet igral za Dinamo, ni več dobil.

Slavje Dinama brez Lamze

Dinamo, ki je v evropskem finalu zaigral brez Lamze, je bil v dveh tekmah boljši od Leedsa, prvo tekmo v Zagrebu je dobil z 2:0, povratna v Angliji se je končala z 0:0. Pozneje se je pokazalo, da je bila tekma proti Eintrachtu tudi zadnja Lamzova v sedmih letih, kar je igral za modre.

Po nesreči v vili Rebar, ki mu je pustila hude posledice tudi na možganih - Lamzovo ravnotežje je bilo porušeno -, je njegova nogometna pot začela ugašati. V Dinamu nanj niso več računali, a ker je bil željan nogometa, je zaigral za Rijeko, Zagreb, Chateauroux, Croatio Melbourne, Metalac, Prvomajsko ... "Nogomet bi igral tudi, če bi imel eno nogo v grobu," je Lamzove besede zapisal novinar Rede, kar kaže na to, kako rad je imel nogomet. "Nisem več Lamza," je večkrat potožil. "Vsi so pričakovali, da bom še vedno lahko driblal kot nekoč, a kako naj bi, ko pa sem komajda hodil," je pozneje pripovedoval.

Znani hrvaški novinar Miroslav Rede je nekoč dejal: "V Beogradu so ploskali samo dvema dinamovcema, Željku Perušiću in Stjepanu Lamzi." Njegov stanovski kolega Tomislav Židak pa je Lamzo uvrstil med najboljše nogometaše v zgodovini zagrebškega kluba. Na podlagi ankete o najboljših nogometaših v zgodovini Dinama so bili med top 5 uvrščeni Dražen Jerković, Slaven Zambata, Rudolf Belin, Zlatko Kranjčar in Marko Mlinarić; šesto mesto je v glasovanju zasedel Stjepan Lamza.