Asja Lednik Štrukelj
Medtem ko dneve pri nas v zadnjih mesecih narekuje predvsem novi koronavirus in z njim povezani ukrepi, vendarle še obstajajo kotički sveta, kjer se življenje odvija počasi. Jutra se ne začenjajo z gledanjem v zaslone, v dopoldnevih ljudje ne skrbijo, koliko novih okužb bo potrjenih. Še več. Koronavirus je tam komajda zaznaven. Čas namenjajo družini, skrbi za hišo, v kuhinji diši po domačih specialitetah, med delovnim časom ljudje vedo, kako zbistriti misli. Sliši se skoraj sanjsko. A saj tako tudi je, bi se strinjala Celjanka Neža Strenčan, ki že skoraj leto dni raziskuje Novo Zelandijo.
"Ideja o skoku čez ocean za dalj časa je v meni tlela že nekaj časa, sprva, da bi študirala igro, nato, da bi odšla na izmenjavo … " A nikoli ni zares odšla. Sprememba je prišla po lanskem novem letu. "Zaradi preveč projektov, želji po potovanju, po ljubezni, skrbi o starosti," našteva in se ob dejstvu o starosti nasmehne. Vendarle je šele sredi dvajsetih. Misli, ki jih je premlevala v študentskem domu so dale zaključek. Pot na Novo Zelandijo. Po pridobljeni vizi, ki jo je danes, pravi, nemogoče dobiti, in nekaj zadnjih dvomih, je spakirala kovčke in poletela na drug konec sveta. Brez pravega načrta. "Ko sem odhajala iz Evrope nisem imela rezerviranega niti hostla."
Večere preživljajo ob ognju, čaju in klepetu
Službo je našla že drugi dan po prihodu. "Ko sem brskala po spletu, sem kontaktirala eno in edino družino na portalu Au Pair World, si izmenjala nekaj sporočil in po petih dneh že bila pri njih v mali vasici Woodbury. Na farmi, kjer so najbližji sosedje en kilometer stran," pripoveduje Neža Strenčan. S petčlansko družino je bila dogovorjena, da ostane dva tedna, ki sta se na koncu spremenila v sedem mesecev. "Postali so moja družina v tem raju. Za njih nisem več au pair, temveč teta Neža ali 'Blair Strenčan', kot bi rekli otroci."
Zamenjati življenje v mestu za življenje na farmi, daleč stran od ponorelega sveta, je velika sprememba. A udomačitev med prijetne domačine ni bila težka. Med tednom sta bili deklici, za kateri je skrbela, v šoli, veliko časa je preživela z najmlajšim članom družine. "Starša sta bila ves dan na farmi, tako da sem jaz doma skrbela za hišo in vrt ter občasno, na koncu pa kar redno, pomagala na farmi," pripoveduje Celjanka. "Naučila sem se ogromno. Ne samo, da so mini tovornjaki, traktorji, kosilnice, sekira, jagenjčki, jeleni … postali moji kolegi, pridobila sem celo nekaj veterinarskih veščin."
O življenju na Novi Zelandiji pravi, da je tisto, kar je izkusila sama, povsem drugače od tega, kar poznamo pri nas. "Morda se mi to zdi zato, ker sem iz živahne Ljubljane presedlala na podeželje na drugem koncu sveta. A vseeno sem hitro opazila nekaj stvari, ki so mi tu takoj zlezle pod kožo." Čas tam teče počasneje, veliko k temu prispevajo predvsem domačini. "Zanimiva stvar, ki mi je bila sprva smešna, zdaj pa mi pomeni ogromno, je 'siting room', ki bi ji v Sloveniji rekli dnevna soba brez televizije, tu pa je v večjih hišah le prostor za sedenje ob ognju in klepet. Vsak večer smo sedeli ob ognju s čajem in klepetali." Tudi odnosi so po pripovedovanju sogovornice drugačni, bolj pristni. "Ljudje govorijo o pozitivnih stvareh in nikoli ne govorijo grdo o nekom. Ko sem vprašala, kako, da niso opravljivi, so mi dejali, da imajo preveč dela pred svojim pragom in da ljudje že vedo, kaj počnejo. Drugo pa, da je popolnoma mogoče, da so si v sorodu in so zato raje tiho," se smeje. "Kot narod znajo biti direktni, a te spoštujejo in sprejemajo vsa mnenja. Ne vem, če se je kadarkoli zgodilo, da bi bila kje sprejeta na grd način. Vsi te ogovarjajo, te vprašajo kako si in dejansko počakajo na odgovor."
S kombijem sama po državi
Preden je Neža Strenčan prišla na Novo Zelandijo, je bila prepričana, da bo po letu dni obiskala še Avstralijo in Azijo, nato pa se vrnila domov. "Danes nisem več tako zelo prepričana, kaj me čaka v prihodnosti." Pravi, da šele zdaj, po nekaj mesecih, vidi odsev življenja, ki ga je živela prej. "Vso to norenje, hkrati ljubezen do gledališča, petja, plesa … ustavila sem se in malce pustila stvari in misli na strani. Nekaj stvari pogrešam, nekaj definitivno ne. Vem, da sem se spremenila in se še spreminjam, zato bomo videli, kaj se bo v naslednjih mesecih zgodilo. Če bi me videli pred enim letom, bi verjetno potegnila na plano koledarček in zrecitirala po urah naslednje mesece. No, zdaj niti ne vem kateri dan v tednu je, kaj šele, kaj bom počela naslednji teden."
Veliko poguma in pustolovskega duha je v njej. Po končani sedemmesečni izkušnji z življenjem na farmi, skrbjo za otroke in hišo, je povsem sama, s kombijem, v katerem ima vse potrebno za kampiranje in, kot pravi, najčudovitejše lučke za romantični ambient s knjigo, začela potovati po državi. "Saj so kakšne prigode in nezgode, ki jih definitivno ne skrivam in se kasneje samo smejim. Narava je neopisljiva, ljudje čudoviti, hrana še preveč, delo se vedno najde in tako pridno delam, da si naberem nekaj denarja, nato pa vandram naokoli …"
Devet mesecev je na Novi Zelandiji in rada pove, da se v temu času nikoli ni počutila osamljene. "Kamorkoli grem, srečam nekoga, se zaklepetam in mi res ni nikoli dolgčas." Sama na Novi Zelandiji, s kombijem - jo je vendarle kdaj strah? "Včasih. Ampak ne zaradi okolja temveč zaradi mene in mojih idej." In začne naštevati: "Ko sem se odločila, da bi obiskala slap in me je po 10 kilometrih končno ustavilo 20 centimetrov snega, da sem odkopavala avto, ker seveda tu nihče ne pluži. Pa zadnji strah, ko sem šla sama hodit v rudniški tunel, dolg 1352 metrov z lučko na glavi in nato še nazaj. Saj pravim, sama sebe strašim."
Za koronavirus slišijo bolj občasno
S svojo mini avtohišo potuje po delčkih. "Ko sem bila pri prvi družini sem raziskala skoraj večino južnega otoka ter njihovo okolico, nato sem odšla k drugi družini, kjer sem ostala nekaj tednov, ter tam veliko hodila po hribih, ker so živeli na takšnem območju. Nekaj tednov nazaj pa sem odvozila še 2000 kilometrov in si pogledala še preostale delčke južnega otoka. Zdaj nekaj tednov ostajam na severu južnega otoka, nato pa švignem na severni otok. Nekako poskušam, kjerkoli sem, odkriti čim več. In ko se pogovarjam s kakšnim Novozelandcem, definitivno vodim v poznavanju njihove dežele," ponosno pove.
"Nova Zelandija je kičasto lepa. Obožujem odseve gora v ledeniških jezerih, dolge peščene plaže, džungleske poti … Zjutraj lahko smučaš po goratih strminah, popoldne pa se potapljaš v oceanskih globinah. Med tem te pa malo opeče, malo pa namoči," slikovito opisuje deželo, ki ji je v nekaj mesecih zlezla pod kožo. Ob tem ne gre mimo aktualnega vprašanja. Kaj pa koronairus? "Pri tem vprašanju mi je kar malce nelagodno, saj za koronavirus slišimo bolj občasno, ker ga pri nas skoradja ni. Vse poteka normalno, saj primeri, ki priletijo v državo, ostanejo v karanteni na letališču, tako da se ne širi po otokih."
O ukrepih pove, da so po vsej državi v "levelu 1", kar pomeni, da vse poteka normalno. "Ljudje so se že v času prve karantene striktno držali navodil in tako se je korona hitro zajezila. Še vedno so na vseh javnih mestih QR code, ki jih z aplikacijo poslikamo, da v primeru okužbe takoj obvestijo prebivalce, ter razkužila, vendar drugih omejitev nimamo. Če malce ironično rečem smo v milnem mehurčku, ki je na srečo toliko oddaljen, da se stvari lažje kontrolirajo, kot drugje." Bolj zaskrbljena je nad dogajanjem pri nas. "Spremljam, kar mi povedo domači in vidim preko družbenih omrežij. Sprva sem se trudila spremljati vse, kar se dogaja, nato pa sem se, po pravici, v vsem tem izgubila.Težko mi je gledati vse moje gledališke kolege, pevce, umetnike na sploh, ker bi bila trenutno v popolnoma enakem položaju kot so sedaj oni, a vidim, da so pozitivni, da so se znašli in da vedno znova iščejo nove ideje ter hranijo svoje in tuje duše. Kaj bo, ne ve nihče, vemo pa, kako lahko vsak sam pomaga, in to je trenutno na prvem mestu." Vse kaže, da delčki sveta, kjer novi koronavirus še ni prevzel glavne vloge vendarle še obstajajo.
Na Novi Zelandiji domače in mirneje, kot pri nas
Razlike med Slovenijo in Novo Zelandijo torej vsekakor so. "Tu je res precej domače in mirneje. Domačnost bi opisala, da kamorkoli prideš, se počutiš, kot da se poznaš že dlje časa. Nihče ne zaklepa avtomobilov in hiš, zvonca ne uporablja nihče, vrata so v večini celo ves čas odprta, ljudje lepo vstopijo in se zaderejo 'Howdy'."
Neža Strenčan pravi, da "je njihova delovnost enaka naši, le da si dopoldne vzamejo nekaj minut za 'morning tea', nato za kosilo ter popoldne za 'afternoon tea'. Več pavz, a učinkoviti so enako". Življenje na Novi Zelandiji jo uči, da začne živeti trenutke in ne bezljati, pravi.
"Misel oziroma spoznanje, ki me je zadelo nekaj dni nazaj, ko smo sedeli ob ognju zunaj je, da nekateri ljudje ne potrebujejo potovanj in drastičnih sprememb v življenju, ker so srečni s tem, kar imajo in resnično uživajo. Jaz pa morda vandram naokoli, ker se iščem. Vedno sem mislila, da točno vem, kaj bi, ampak pri meni ne gre za takšno iskanje. Iščem ljubezen do sebe, Nežo, z nogami na tleh in vem, da sem že precej blizu. In ko si srečen, ni važno kje si, samo da si."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
