Pred newyorško dvorano Carnegie Hall je 21. januarja 1921 čakala nepregledna množica, ki si je želela ogledati premiero novega filma legendarnega Charlieja Chaplina z naslovom Deček. Ta še vedno nemi film je bil Chaplinov prvi celovečerec. Zanj je legendarni komik prispeval scenarij, podpisal pa ga je tudi kot režiser in producent. Chaplin v filmu igra potepuha, ki poskrbi za zapuščenega otroka, ki ga mati iz obupa zavrže.
"Z Dečkom se začne oblikovati enkratni chaplinovski prijem, za katerega je značilno mešanje smeha in solz," so o filmu zapisali v ljubljanskem Kinodvoru. V kinoteki v Bologni, kjer so ob stoletnici prikazali restavrirano verzijo Dečka, pa so zapisali, da je Chaplin v Dečku "sintetiziral osnovno filmsko izkušnjo", saj je v njem poleg izjemnih protagonistov ustvaril tudi neki čutni univerzum. "Z Dečkom je pokazal, da obstaja ločnica med popularnimi produkcijami in avtorskim filmom; odtlej se o filmu govori kot o umetnosti."
Chaplinovski prijem - mešanje smeha in solz
Kariera, dolga 75 let
Charlie Spencer Chaplin, ki je s svojim likom potepuha postal svetovna ikona, je ena najpomembnejših osebnosti v zgodovini filma. Njegova kariera je trajala več kot 75 let, od otroštva v viktorijanskem obdobju do leta pred smrtjo.
Rodil se je 16. aprila 1889 v Londonu. Njegovo otroštvo sta zaznamovala revščina in bivanje v dobrodelnih ustanovah. Že kot otrok je nastopal kot pevec in komedijant, pri 18 letih pa je začel sodelovati s skupino Freda Karna, ki ga je odpeljal na turnejo v ZDA. Opazili so ga ogledniki filmske industrije in prvič je nastopil leta 1914 v filmu Živimo, kakor moremo. Tega leta je začel tudi režirati, njegov režiserski debi je bil film Ujet v dežju. Kratke filme, v katerih je nastopal in jih režiral, je ustvarjal kot po tekočem traku, nov film je izšel vsak teden. Tega obdobja se je kasneje spominjal kot najbolj razburljivega v svojem življenju. V skoraj vseh je igral v podobi Potepuha, s katerim se je prikupil občinstvu.
Kako se je rodil Potepuh
Potepuh (The Tramp, tudi The Little Tramp) je najbolj znan filmski lik Charlieja Chaplina. Nastal je leta 1915 za filma Potepuh in Banka. Potem je Chaplin kot Potepuh nastopil v desetinah kratkih filmov in tudi v več celovečernih filmih, vse do Velikega diktatorja, kjer nastopi kot judovski brivec.
Zunanji videz Potepuha vključuje ohlapne hlače, tesen plašč, majhen klobuk melono, velik par čevljev, palico in brčice. Zaradi neprimernih oblačil hodi nenavadno in neudobno. Chaplin je v svoji avtobiografiji razkril, kako je prišel do svojega prepoznavnega lika. "Želel sem, da je vse v protislovju: hlače ohlapne, plašč tesen, klobuk majhen in čevlji veliki. Dodal sem brčice z namenom, da bi me postarale, toda ne bi zakrivale mojega izraza. Nisem imel ideje glede osebnosti. Toda v trenutku, ko sem se preoblekel, sem zaradi oblačil in ličil začutil vlogo. Začel sem spoznavati Potepuhov lik in do trenutka, ko sem moral na oder, je bil že v popolnosti rojen."
Deček, njegov prvi celovečerec, je eden prvih filmov, ki so združili komedijo in dramo. Na temo filma, ki govori o revščini in ločitvi otroka od matere, so vplivale Chaplinove lastne izkušnje iz otroštva pa tudi smrt njegovega prvega otroka, ki je umrl tri dni po rojstvu. Dečku so sledili filmi Parižanka (1923), Zlata mrzlica (1925) in Cirkus (1928). Ko se je začel uveljavljati zvočni film, je bil Chaplin kritičen do tega novega medija in njegovih tehničnih pomanjkljivosti. Prepričan je bil, da zvočnim filmom manjka mojstrstvo nemih filmov, hkrati se je bal, da bi glas Potepuhu omejil mednarodno privlačnost. Namesto zvočnega filma je posnel Luči velemesta (1931) in Moderne čase (1936) brez dialogov. Film Moderni časi je pogosto naveden kot zadnji nemi film, saj Potepuh ne spregovori do zadnjega dela filma, ko je mogoče prvič slišati njegov glas, čeprav le v žlobudravo odpeti pesmi. Na ta način je lik končno dobil glas, toda ni ogrozil svoje povezanosti z nemim filmom.
MED MITOM IN RESNIČNOSTJO
Film Deček je ameriška Kongresna knjižnica uvrstila v Nacionalni filmski register.
Jackie Coogan, ki je v filmu igral dečka, je pri štirih letih postal prvi veliki otroški filmski zvezdnik. S Chaplinom sta se zadnjič srečala leta 1972.
Na podelitvi oskarjev so gledalci Chaplinu namenili dvajsetminutni stoječi aplavz, najdaljšega v zgodovini prireditve.
O svojem načinu snemanja filmov ni govoril, trdil je, da bi to bilo tako, kot če bi čarovnik razkril svoje iluzije.
Leta 1978 so njegovo krsto ukradli in zahtevali odkupnino. V veliki policijski operaciji sta bila storilca čez nekaj mesecev ujeta, krsta s Chaplinovim truplom pa najdena in vrnjena na pokopališče v Corsier-sur-Veveyju v Švici.
V poznih letih le našel ljubezen
V naslednjih letih je Chaplin postajal je vse drznejši tudi pri izražanju političnih stališč, ni se mogel izogniti skrbem zaradi porasta militarističnega nacionalizma v svetu. Podobnost med njim in Adolfom Hitlerjem je bila splošno znana: rojena sta bila štiri dni narazen, oba sta se dvignila iz revščine do svetovne slave, nemški diktator je tudi nosil enake brke v obliki zobne ščetke kot Potepuh. Ta vidna zunanja podobnost je Chaplinu ponujala pretvezo za zgodbo naslednjega filma. Leta 1940 je posnel Velikega diktatorja, v katerem je neposredno parodiral Hitlerja in napadel nacizem. To je bil tudi Chaplinov prvi zvočni film.
V sredini štiridesetih let se je Chaplin zapletel v vrsto sodnih procesov za dokazovanje očetovstva, direktor FBI J. Edgar Hoover pa mu je očital naklonjenost komunizmu. Oboje je precej škodilo Chaplinovi javni podobi in njegovi priljubljenosti v ZDA. Sredi vseh teh obtožb se je leta 1943, star 54 let, četrtič poročil - z osemnajstletno Oono O'Neill, hčerko ameriškega dramatika Eugena O'Neilla. Par je ostal poročen do Charlieve smrti in v osemnajstih letih dobil osem otrok; skupaj je imel Chaplin iz štirih zakonov enajst otrok.
Preselil se je v Švico in v svojih kasnejših delih Gospod Verdoux, Odrske luči, Kralj v New Yorku in Grofica iz Hongkonga opustil lik Potepuha. V šestdesetih letih se je znova povečala njegova priljubljenost v ZDA, toda tja se je vrnil šele leta 1972, na podelitev častnega oskarja. V sedemdesetih letih mu je pešalo zdravje, utrpel je več kapi, umrl je 25. decembra 1977 na svojem domu v Švici.
Filmski kritik Andrew Sarris je Chaplina označil za "morda najpomembnejšega filmskega umetnika, brez dvoma pa najbolj nenavadnega igralca in verjetno še vedno najbolj univerzalno ikono filma".
Revija Time ga je uvrstila na seznam stotih najpomembnejših ljudi 20. stoletja za "smeh, ki ga je prinesel milijonom".