Zapornik - direktor!
Pripoved o zaporniku-direktorju ni otroško obarvana. Primer, ki je razburil ljubljansko občino Bežigrad, ni imel pravljičnih primesi, ker smo se pred dnevi soočili z dejanjem, ki presega okvire naše družbene, še toliko bolj pa samoupravne skupnosti. Kot pribito drži, da je gradbeno podjetje Temelj na Črnučah pri Ljubljani vodil direktor Gustav Miler. Dopoldne je bila direktorska visokost v službi, čez noč pa - v zaporu! Komisija za družbeni nadzor bežigrajske občinske skupščine je pregledala stanje v podjetju Temelj in ugotovila, da je direktor Gustav Miler zlorabil svoj položaj. Samoupravnim organom je prikril, da je obsojen; torej funkcije direktorja po vseh zakonskih paragrafih ne bi smel opravljati. Samoupravni organi v podjetju so ostali pred vrlim zapornikom brez moči. Res je, da po zakonu in danih pristojnostih niso imeli moči, zato pa so bili toliko pogumnejši, ko so v imenu samoupravnih organov zaprosili upravo mestnih zaporov v Ljubljani, naj zaporniškemu zanesenjaku Milerju dovoli med prestajanjem kazni opravljanje direktorskih dolžnosti! Uprava zaporov je tej prošnji širokosrčno ugodila - in direktor Gustav Miler se je dan za dnem selil iz resta v svoje podjetje!
Služba družbenega knjigovodstva sicer ni imela pripomb k poslovanju črnuških gradbenikov, zato pa so imeli toliko več dela "samoupravni organi" v podjetju Temelj, ki so slednjič razrešili direktorja Milerja. Nevsakdanja zgodbica naših dni je dobila pred dnevi epilog, toda umevno je, da se nam ob vsem vsiljuje vprašanje - ali smo lahko kaj takega sploh dopustili v naši družbi in ali ne bi kazalo poklicati na odgovornost tudi ostalih akterjev "primera Miler". Vsaj v zadoščenje zaporniku, če že za nič drugega.
I. V.
"Zaupni" spomini na rimsko pomlad
Kako je torej bilo ob Titovem obisku v Italiji? Znanci in prijatelji mi te dni zastavljajo veliko vprašanj, v odgovorih pa pričakujejo ocvirke, ki niso za časnike. Česa nisem omenjal v dnevnem poročanju ob obisku predsednika Tita v Italiji?
/.../ Prvi uradni obisk voditelja kakšne socialistične države v Vatikanu je vzbudil upravičeno zanimanje po vsem svetu. Papež Pavel VI. ni samo "pontifex maximus" - najvišji svečenik za več kot pol milijarde vernikov, marveč je tudi eden najvišjih pobornikov za zdaj še neuresničljive zamisli o svetovnem miru. Zato so tuji mediji tudi zapisali, da sta se srečala voditelja dveh neuvrščenih držav. Obisk v Vatikanu pa je še presegel blišč obiska Rimu. Tako smo predvsem občudovali 67 švicarskih gardistov, ki s svojimi helebardami in živopisanimi srednjeveškimi oblekami niso prav nič motili zgodovinskega okolja vatikanskih palač ob cerkvi Sv. Petra. Če ima Vatikan svojo vojsko iz Švice, pa so svoj protokol uvozili iz Španije. Obiskovalcem narekuje zelo stroga pravila obnašanja in oblačenja: tako je treba pri avdienci poklekniti in poljubiti papežu palec na nogi, pri uradnih sprejemih pa je predpisan frak s cilindrom oziroma dolga obleka s črno tančico.
Naše ljudi je menda najbolj vznemirjalo vprašanje, če je tudi predsednik Tito moral poklekniti pred papežem. Na televiziji se pozdrav ni videl, ker so snemalcem pred nosom zaprli vrata. Vedeti moramo, da dopušča sicer tako strogi španski protokol tudi izjeme, ki so jih pri predsedniku Jugoslavije in legendarnemu maršalu prav gotovo uveljavili, še posebej ker gre za državnega poglavarja z marksističnim prepričanjem.
Branko Maksimovič
Kot da bi brzdal konja ...
Nedeljski motokros v Orehovi vasi je bil enkratno doživetje za več kot 8000 gledalcev ob progi. Proga, sicer že tako in tako selektivna, je bila po zadnjem deževju polna ukan, ena takih je bilo pravo močvirje, ki je bilo strah in trepet za 51 dirkačev iz 13 držav. Tukaj močni stroji niso ubogali, trebalo jih je bilo krotiti kot divje konje, jih brzdati in jim vsem kadečim, dajati počitek. Na posnetku je naš državni prvak Karlovčan Šoštarič v boju z naravo. Foto: Dragiša Modrinjak (Večer, 5. april 1971)
Umrl Igor Stravinski
V New Yorku je včeraj v 88. letu umrl skladatelj Igor Stravinski. Znan je ne samo kot eden največjih glasbenih ustvarjalcev 20. stoletja, marveč tudi kot umetnik, ki je s svojimi deli odločilno vplival na mnoge sodobne skladatelje. /.../ "Glasba nam je dana, da napravi red med stvarmi...," pravi Stravinski. To je veljalo zanj enako kot ustvarjalca in poustvarjalca (Stravinski je kasneje izvajal na koncertih svoje klavirske skladbe in se pogosto pojavljal z dirigentsko palico). "Zoprno mi je dvoriti občinstvu," je dejal Stravinski. V resnici mu ni bilo nikoli treba, da bi mu dvoril: razumelo je, kar je ustvarjal cenilo je, kar mu je dajal. Stravinski je bil v Jugoslaviji maja 1963.
Tovarištvo
Šofer avtobusnega prometa Maribor Alojz Grubelnik iz Ribnice na Pohorju mi je pripovedoval zgodbo, ki bo zanimala bržkone tudi vas.
Kot vsak dan je Alojz Grubelnik tudi v soboto, 20. marca, vozil svoj avtobus. Ob 14.20 je pripeljal na avtobusno postajališče na Muti in bil priča prometni nesreči. Osebni avtomobil je podrl fanta, ki je neprevidno stekel čez cesto. Fant je obležal sredi ceste. Alojz Grubelnik je takoj ukrepal. Skočil je iz avtobusa, da bi zaustavil kakšen avtomobil, ki bi ponesrečenca prepeljal v bolnišnico. Ni dolgo čakal. Kmalu se je iz smeri Dravograda pripeljal osebni avtomobil MB 304-75. Razen voznika ni bilo v njem nikogar. Grubelnik je vozilo ustavil in prosil voznika, naj ponesrečenca odpelje v bližnjo bolnišnico, ker nujno potrebuje zdravniško pomoč. Voznik je odgovoril, da ne more nikogar peljati, da pa lahko koga obvesti v Radljah. Potem je brezbrižno odpeljal naprej. Kmalu zatem se je za radeljske smeri pripeljal avtomobil z avstrijsko registracijo, v katerem je bilo več potnikov. Voznik je takoj ustavil in ko je videl, da gre za nesrečo oziroma za pomoč ponesrečencu, je pozval sopotnike, naj izstopijo, naložil fanta na zadnji sedež in ga odpeljal k zdravniku v Vuzenico. Ko je zdravnik ponesrečenca pregledal, je odredil, da mora v bolnišnico v Slovenj Gradec. In avstrijski voznik je ponesrečenca odpeljal še tja, ves ta čas pa so njegovi sopotniki čakali na cesti na Muti. Žal mi je, je povedal Alojz Grubelnik, da si nisem zapisal tudi registrske številke avstrijskega avtomobila, saj je voznik vzorno pokazal, kaj pomeni tovarištvo na cesti. Nasprotno pa se je voznik avtomobila MB 304-75 kaj slabo izkazal. Še posebej me je ujezilo, ker sem kasneje na milici izvedel, da gre za socialnega delavca z Raven. Ta bi se moral v prvi vrsti zavedati, kaj pomeni tovarištvo na cesti, je končal svojo pripoved šofer Grubelnik.
Dežurni reporter
Stern o Štefki Hodžič
V zadnji številki objavlja nemška ilustrirana revija Stern reportažo o Štefki Hodžič, obsojeni na smrt, ker je ubila nosečo prijateljico, da bi se polastila njenega še nerojenega otroka. Stern je opremil reportažo z več fotografijami in jo sklenil z mislijo: če bo jugoslovansko vrhovno sodišče na zadnji obravnavi, ki bi morala biti aprila, upoštevalo Štefkino pritožbo, se bo vsa zadeva vrnila prvostopenjskemu sodišču. Če je ne bo, bodo Štefko Hodžič ustrelili.
Veleposlanik Rolovič na robu smrti
Zdravstveno stanje veleposlanika SFRJ na Švedskem Vladimirja Roloviča je po zadnjih poročilih iz Stockholma še naprej zelo kritično. Na veleposlanika sta včeraj streljala ustaška terorista in ga hudo ranila. Streljala sta tudi na sekretarko veleposlaništva Miro Štempihar in jo hudo ranila, vendar njeno življenje ni več v nevarnosti. Laže je ranjen še svetnik veleposlaništva Miodrag Vukadinovič. Policija je atentatorja prijela. Po izjavi profesorja dr. Slobodana Kostiča, direktorja nevrokirurške klinike v Beogradu, je veleposlanik Rolovič nenehno v kritičnem stanju. Profesor Kostič je bil pri hudo ranjenem veleposlaniku ponoči, osem ur po operaciji, ki je trajala štiri ure.
Atentatorja sta izstrelila vse tri krogle veleposlaniku Roloviču v glavo. Dve sta ostali v glavi, tretja je izstopila. Švedski kirurgi so z radikalno operacijo odstranili eno od krogel, druga, ki tiči v predelu velikih možgan, pa je še v glavi. Zdajšnje bolnikovo počutje ne dovoljuje nove operacije. Ena od krogel je veleposlaniku izbila oko. Veleposlanik dobiva nenehno transfuzijo in diha z umetnimi pljuči. /.../
