Saša Britovšek
Večina nas za izraz karnizem do zdaj še ni slišala. Gre za koncept oziroma sistem prepričanj, ki ga je prva poimenovala Melanie Joy, harvardska psihologinja, priznana govornica in avtorica sedmih knjižnih uspešnic. Tudi dobitnica nagrade ahimsa za delo na področju globalnega preprečevanja nasilja, ki sta jo med drugimi prejela tudi Nelson Mandela in dalajlama. Ob tem je tudi ustanoviteljica in predsednica neprofitne organizacije Beyond Carnism. Pred dnevi se je ustavila v Ljubljani, kjer je pozdravila izid svoje knjige v slovenskem jeziku. Knjigo z naslovom Zakaj ljubimo pse, jemo pujse in nosimo krave - Uvod v karnizem so številni državniki, politiki in tudi verski voditelji prepoznali kot revolucionarno delo na področju razumevanja prepričanj in človeškega zavedanja.
Zelo na kratko bi karnizem lahko pojasnili kot prepričanje, da jemo ene živali, po drugi strani pa nam niti na misel ne pride, da bi jedli druge. Priučeni obrambni mehanizmi nam, tako Joyeva, ustavijo dojemanje in na nek način omrtvijo čustva, da lahko delujemo v nasprotju z našimi vrednotami, ne da bi se zavedali, kaj v resnici počnemo. Karnizem nas uči, kako naj ne mislimo in ne čustvujemo. Privzgoji nam doživljanje rejnih živali kot abstrakten pojem, kot da ne gre za dejanske posameznike - da rejne živali dojemamo kot predmete. Piščanca na krožniku dojemamo kot "nekaj" in ne kot "nekoga".
Je izbira hrane res svobodna?
Psihologinja tako razlaga močan odpor, ki ga občuti človek ob misli, da bi jedel meso živali, za katere je kulturno pogojeno, da so "užitne", medtem ko so druge "neužitne". Recimo: večini bi se zdelo kruto zaklati srečnega, zdravega kužka zgolj zaradi okusnosti njegovih stegen, medtem kot to brez zadržkov počnemo s pujsi.
Kdo ali kaj je na krožniku?
"Moja zgodba, zakaj sem napisala knjigo, je bila na začetku zelo osebna, nato pa vse bolj in bolj profesionalna," je Melanie Joy povedala o nastanku knjige, ki je prvič izšla leta 2010. "Kot večina ljudi sem tudi jaz od zmeraj ljubiteljica živali in nikoli si nisem predstavljala, da bi lahko škodovala živali ali povzročila trpljenje, sploh če je nepotrebno. Imela sem tudi hišnega ljubljenčka, psa Fritza. A nikoli nisem pomislila na povezavo med mesom, mlečnimi izdelki, jajci na krožniku in živaljo. Teh misli nisem povezala - da z eno roko božam psa, z drugo pa jem zrezek, ki je bil nekoč bitje kot moj kuža."
Spomnila se je dne, ko se je njeno razmišljanje začelo spreminjati. Stara je bila triindvajset let, ko se je zastrupila s hamburgerjem; meso je bilo okuženo s strupeno bakterijo. Dolgo se je zdravila in takrat se ji je, kar v tistem trenutku ni bilo nič neobičajnega, za nekaj časa meso zamerilo. Odločila se je, da ga ne bo več jedla, postala je vegetarijanka. Takrat se je začela njena preobrazba razmišljanja, čutenja in s tem raziskovanja tudi na profesionalni ravni. "Želela sem izvedeti več o vegetarijanstvu in se izobraziti tudi o resnični proizvodnji mesa, kar me je pripeljalo do tega, da sem stopila korak naprej. Postala sem veganka, torej nisem več jedla nobenih živalskih proizvodov, saj me je vse, kar sem izvedela, zelo šokiralo. Odprlo mi je oči o trpljenju rejnih živali, o škodi, ki jo živinoreja povzroča našemu planetu. Danes vemo, da je to eden od glavnih krivcev za klimatske spremembe, da ne omenjam svoje zgroženosti o vplivu mesa na zdravje našega telesa."
Tako je sredi osemdesetih let - saj jih danes ta očarljiva in mladostna ženska šteje sedeminpetdeset, česar ji po videzu nikakor ne bi pripisali - razočarana ugotovila, da ko želi s kom spregovoriti o svojih razmišljanjih in ugotovitvah, ne najde sogovornika. Celo med najbližjimi, ljubečimi in racionalnini sorodniki ne. Rekli so zgolj: "Ne govori o tem, uničila mi boš kosilo."
Ko se ustavi prepričanje
Joyeva je postala radovedna, kako čustveni, racionalni ljudje, ki imajo sicer zelo radi živali, na neki točki nočejo razmišljati in čutiti, ko so v ospredju vprašanja o živalski hrani. Običajno domnevamo, da imajo svoj sistem prepričanj le vegani in vegetarijanci. Češ "probčutljivi ste, preveč čustveni, prenežni". Vendar ima v zvezi s prehranjevanjem z živalmi prav vsak od nas svoj sistem prepričanj. Ob tem Joyeva zastavlja pomembno vprašanje, ali je izbira hrane sploh svobodna, če nam je izbor živali, ki "se jedo", in tistih, ki "se ne jedo", privzgojen. Zato po njenem dognanju karnizem vzpodbuja, da verjamemo v tri osnovne domneve: da je jesti živali normalno, naravno in nujno. Ti trije n-ji upravičevanja se uporabljajo tudi za podpiranje drugih nasilnih sistemov. Če smo že od rojstva vpeti v dominanten sistem, kot je karnizem, potem ga neizogibno ponotranjimo. Če pa začnemo razmišljati o pomenu karnizma, lahko stvari vidimo drugače in se odločamo zunaj prevladujočih praks.
