Velikokrat sem se spraševal, ali bi tovariša oziroma gospoda Ivana Cankarja spustili v marmorno grobnico slovenske kulture, Cankarjev dom, se začne kratka zgodba Plavaj, Matija, plavaj pisatelja Franja Frančiča z letošnjega literarnega Arsovega natečaja. S poetom Juretom sta se pomikala proti kulturnemu domu, med hojo sta pazila, da ne bi pohodila kakšne živalice, ker je bil prijatelj na to občutljiv. V dveh urah sta prehodila kratko razdaljo in tik pred Cankarjevim domom se je Jure odločil, da se ne bo udeležil velike manifestacije, pesniškega maratona, na katerega sta bila namenjena, vehementno je izjavil, da ne gre v ta marmor, ker je tam prevelik smrad. In ga ni bilo mogoče prepričati, Franjo je šel sam in bil je dolgčas, vse dokler eden od nastopajočih ni začel kričati Plavaj, Matija, plavaj. Šlo je seveda za Matijo Čopa, ki je tragično končal v valovih Save, pomagati pa mu ni mogel niti Prešeren.
Zgodbo, ki sem jo povzel po poslušanju po radiu, zvenela je kot radijska igra, toplo priporočam. Izbrala jo je tudi strokovna žirija literarnega natečaja v sestavi Alojzija Zupan Sosič, Diana Pungeršič in Matej Venier, ki je prejela v branje 531 kratkih zgodb, kar priča o veliki popularnosti te literarne zvrsti in seveda tudi radijskega natečaja, ki je bil letos tridesetič. Sedem kratkih zgodb je bilo izbranih in ob omenjeni še dve Frančičevi. Pekel tu, zdaj je zgodba o pisanju in smislu tega početja, druga z naslovom Strniša, Detela in Feo je opis, kako veliki pesniki in pisatelji odhajajo, kaj ostane za njimi in kdo žaluje za njimi. Mojster besede Franjo Frančič, ki živi in ustvarja v istrski vasi Padna, je zanimiv pisec tudi za strokovne žirije in ne samo za fane, ki jih pisatelj ima od Ego tripa, Domovine, blede matere in drugih del. Že dolgo živi odmaknjeno, sam bi rekel outsidersko, vendar se odziva na dogajanja, ne prenese bedarij, kot tudi drugi ne bi smeli dovoliti, da se norčujejo iz njih, da se jim posmehujejo. On je nekoč neživljenjske uradniške kreature poimenoval za pinkote tinkote, ljudi, ki jih zanimajo predvsem lustri, zimske gume in kupi, grabi, kupi, grabi k sebi. Takšen je še sedaj in veliko piše in objavlja, roman Domovina, bleda mati o seksu, drogah in rokenrolu, napisan radikalno, brezkompromisno, surovo veristično, je dobil nadaljevanje z naslovom V kraljestvu nove države. Dogajanje se začne leta 1991 in traja do posledic vojne in razpada skupne države, popisuje nasilje in posledice. Ves čas izhajajo tanjše knjige z njegovim pisanjem, njegove knjige prevajajo, v nemščini je izšel roman Ljubiti Abadona, v srbščini je izšla izbrana proza z naslovom Ne.
Najhujša je duhamorna, dolgočasna literatura
Franja Frančiča si brez vsega tega niti ni mogoče predstavljati, bere in piše, in ko v nočnih jutranjih urah napiše, je to najbolj srečen čas, ki ga živi, eni bi rekli, da je pisateljevanje njegov način življenja, drugi dodali, da je njegovo življenje še vedno njegova literatura. Na vprašanje, kaj je tisto, kar kratke zgodbe, s katerimi je letos spet triumfiral, naredi dobre, odgovarja, da se dobra zgodba zgodi sama. "Najprej je neka ideja, imaginarna, nato ključ, jedro, nagovor bralca, ne ravno v tem vrstnem redu. Dobra zgodba potrka sama na vrata noči." Navržem mu, da je John Brain piscem svetoval, naj pišejo iz izkušenj, a naj nikoli ne bodo avtobiografski, da je to opisal tudi Andrej Blatnik v učbeniku Pisanje kratke zgodbe. "Blatnikovih izmišljij ne berem, je pa stari Milčinski napisal v Butalcih, če sam ne znaš kovati (če bo špičasto bodo vile, če bo ploščato pa lopata), če sam ne obvladaš, pa pojdi učit druge! Seveda so na nek način vse zgodbe, ki jih napišem, avtobiografske, ene bolj, druge manj." Tudi to, da mora pisanje biti duhovito, se mu zdi samoumevno. "Najhujše, kar lahko je, da je zgodba, literatura dolgočasna, duhamorna. Glede žanra pa pač vsak išče po svoje." V vsem, kar v življenju počnemo, mora biti tudi veliko umetnika, v pisanju seveda tudi, in pomemben je navdih. "Včasih pride zgodba sama, iz spomina, drugič jo kličeš, pišeš večkrat, piliš. Pestro, različno. Ne razumem tistih piscev, ki pravijo, da so trpeli ob pisanju literature. In zdaj naj trpijo še bralci?!"
V tem obdobju pripravlja drva za kamin in zimo. Ideje so še, kako pa bo v prihodnosti, nihče ne ve. Morda je v tem čar. "Ob žaganju drv delam na osnutku proze Gospod A. (Alzheimer). Na njivah so posajeni brstični ohrovt, cvetača in tržaški radič, oljk je letos izredno malo, kakiji zorijo, žižule tudi. Trava je v večini pokošena, nekaj nažaganih drv je še v gozdu. Ojoj, moj ubogi 20 let stari clio!" Dela je torej vsak hip veliko, a treba je biti na oprezu, če zaključim v njegovem slogu, življenje, ta kurbir, vedno pripravlja kakšno presenečenje. In o tem bomo brali v njegovih novih delih.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
