Tilen Žbona je človek, ki ga je slikarstvo našlo

Tako rekoč od rojstva je povezan z morjem, ki mu pomeni libertas, svobodo, kot sam pravi, pri morju gre za "ta pogled v neskončnost, v svobodo", in ki ga zelo pogreša, če ga dalj časa ne vidi. Zato ni čudno, da se je odločil živeti v Kopru, kjer je preživel velik del svojega otroštva in kasnejšega življenja. Izjemen akademski slikar, poznan doma in v tujini, je 45-letni dr. Tilen Žbona. Pogovarjali smo se - kje drugje kot - v Kopru, ob zaključku njegove razstave Mesečev odsev v Galeriji Loža. Žbona je tudi izredni profesor na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem: "Imam srečo, da sem slikar in pedagog, da ljubezen do umetnosti, ki jo izražam skozi svoja dela, lahko prenašam tudi na mlajše generacije."

Njegova dela iz opusa Mesečev odsev, kot sam pravi, govorijo o človekovem dostojanstvu, razstavo pa sta predstavljala dva ducata platen s figuro, z zabrisanim telesom v osrčju. Razstava je zajemala opus najnovejših slikarskih del v prostorskem prepletu z digitalno podobo. "Pri svojem delu sem sledil tistemu, kar sem si nekako zastavil na začetku svoje umetniške poti, ko sem povezoval klasične slikarske postopke s spoznanji novih medijskih praks," pravi zelo odprt in zgovoren Primorec, ki ima svoje korenine v Kopru in Novi Gorici. Zaradi njegovih del ga je že pred leti Srečo Dragan, slovenski videast in Žbonov profesor na ljubljanski likovni akademiji, kot pripadnika mlade flash generacije uvrstil med aktivne predstavnike intermedijske umetnosti.

​Žbono v razstavi Mesečev odsev zaznamuje njegova abstraktna energična gesta, ki skozi črni grafit, ki ga uporablja za slikanje anatomskih nedoločljivih figur, "ki lahko predstavljajo človeka ali žival", pravi umetnik, gledalcu vsaka zase pričara neko poglobljeno zgodbo. Dela govorijo s svojo izvorno materialno govorico peščene barve, na slikah avtor spaja elemente kolaža, slikarske poteze in risbe, ki ne skrivajo ekspresionističnih izvorov.

Atelje v nekdanjem skladišču

​​Tilen Žbona je svojo prvo osebno razstavo, na kateri je združil slike in interaktivno videoinstalacijo (Hybrid Subjects), imel 2005 v Obalnih galerijah Piran (Galerija Meduza Koper in Palača Gravisi). ​Gre za umetnika, ki ga zanima veliko stvari, z lahkoto prehaja iz enega medija v drugega in se v teh medijih ukvarja z zelo specifičnimi pogledi, včasih povsem neobičajnimi za naš prostor. Zase pravi, da je človek, ki vedno nekaj išče, zato pozablja, kaj vse je že naredil, in išče naprej, pravi med smehom. Je nezahteven, ne stremi k željam po nečemu, ampak k resnici. Rad ima iskrene ljudi, takšne, kot je on sam, ljudi ne sodi po dejanjih, "saj ne vem, zakaj je nekdo nekaj storil, vsak ima svojo življenjsko zgodbo".

Po horoskopu je devica, zato ne preseneča njegova natančnost v življenju in umetninah, ki jih ustvarja, njegovo načelo pa je predvsem biti človek v vsem, kar počne zase in za druge, "saj nas le naše dobre lastnosti plemenitijo skozi naša dela oziroma dejanja".

Umetnine, ki so poznane doma in v tujini, ustvarja v svojem ateljeju v Sečoveljskih solinah, kjer je v neposrednem stiku z naravo in morjem, ki ima zanj poseben pomen. Atelje si je ustvaril v skladišču nekdanje tovarne Droga Portorož. "Pet let sem živel in ustvarjal tudi v Ljubljani, kjer sem imel svoj atelje, a me je vedno vleklo nazaj na morje, h koreninam," med smehom pripoveduje Žbona. Zato se je tudi odločil za študij slikarstva na beneški akademiji (Accademia di Belle Arti di Venezia) pri profesorju Carlu Di Racu. "Pravzaprav si nikoli nisem posebej želel, da bi postal slikar, tega sem se pravzaprav otepal, a mi je bilo to očitno položeno v zibelko. Moj oče, ki je bil doma v Novi Gorici, Fedja Žbona, je bil slikar, ki je živel v Parizu, mamin brat Dušan Podgornik je bil akademski slikar. In še bi lahko našteval, saj imam še več sorodnikov umetnikov. In verjetno ni naključje, da sem tudi sam postal slikar. Družinske korenine so očitno močno zaznamovale tudi mojega brata Liana Taya Žbono, ki živi v Londonu, ukvarja pa se z grafiko in fotografijo," pravi Žbona.

Po končani srednji šoli za oblikovanje v Trstu je šel študirat v Benetke, čeprav si je še kot deček želel, da bi živel pri očetu in se tam izobraževal, a mu usoda tega ni namenila. Z mamo in bratom je živel v Kopru, oče pa se je umetniško razvijal v Parizu in skrbel za družino po svojih močeh. Umrl je pri komaj 40 letih.

​Večna vprašanja o življenju in smrti

"Mojo umetniško pot so poleg mojih profesorjev na fakultetah močno zaznamovali predvsem umetniki Živko Marušič, Erik Lovko, Emil Memon in Andraž Šalamon, za kar sem jim zelo hvaležen, od njih sem se veliko naučil. Najmočneje pa me je na moji slikarski poti zaznamoval moj profesor in mentor na beneški akademiji Carlo Di Raco, eden najbolj znanih in vplivnih profesorjev daleč naokoli. Na akademiji sem se res ogromno naučil, saj sem po končani srednji šoli na primer že imel veščine opazovanja, nisem pa znal tega, kar sem opazil oziroma zaznal, natančneje prenesti na papir, platno, znal sem se bolj abstraktno izražati. V Benetkah sem ostal osem let, potem sem se vrnil domov in magistriral iz videa in novih medijev na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani pri profesorju Sreču Draganu. Leta 2017 sem doktoriral na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani na področju izobraževalnih ved iz likovne didaktike pri dr. Beatriz Gabrieli Tomšič Čerkez in dr. Francu Solini," pojasni Žbona, ki velja za enega vidnejših umetnikov srednje generacije na Primorskem.

Kustosinja Mojca Grmek je o njem zapisala, da ustvarja na dveh področjih: v slikarstvu, ki je najstarejša klasična zvrst vizualne umetnosti in umetnosti sploh, in v videu in novih medijih, kar je najnovejše in najbolj aktualno v sodobni informacijski družbi. V slikarstvu izhaja iz raziskovanja odnosa med barvo in potezo. Njegova zgodnja dela zaznamuje živahen preplet barv in potez, enakomerno razporejen po celotni površini platna, ki se kasneje vse bolj redči in kulminira v seriji skrajno prečiščenih platen z zgoščenim prepletom barv na belem ozadju. Njegova najnovejša umetniška dela izkazujejo doživljanje aktualnega geopolitičnega dogajanja, ki ga zaznamujejo podnebne spremembe, močni družbeni in politični antagonizmi, naraščajoča neenakost in s tem v povezavi terorizem, številne lokalne vojne in spopadi, množične migracije.

"​Turobno vzdušje, ki zaradi globalne krizne situacije pod površino tli že dalj časa, je s pandemijo novega koronavirusa dokončno izbruhnilo na dan. Na peščenih ozadjih lahko vidimo vizijo peščene oaze, v katero se počasi spreminja naš planet. Zaplate bele barve pa predstavljajo poslednje otoke življenja, na katere se zgrinjajo trume ljudi, tesno prepletenih v objemu, za katerega ni jasno, ali ga poganja eros ali tantos. Gre za odziv na aktualno dogajanje, zato so te slike neposreden dokument časa in njegovih specifičnih družbenopolitičnih problematik. Obenem pa skozi to posredno odpirajo večna vprašanja o življenju in smrti, nastajanju in minevanju, prihajanju in odhajanju," meni Grmkova.

Tilen Žbona pove, da kot slikar uporablja interdisciplinarni pristop, saj ohranja klasične ikonografije, upošteva pa tudi akademska načela, ki veljajo v slikarstvu, tuja mu ni niti avantgarda. Pri svojih delih najraje uporablja oljne barve, akril in grafitni svinčnik, ki jih kombinira z novimi tehnologijami. Rad pa uporablja mediteranske barve, modro, rdečo in rumeno, ki so močne in hkrati tople barve, ne uporablja pa veliko zelenih in rjavih barvnih tonov.