Obilica turnirjev, ki jih danes že imenujemo svetovno prvenstvo v hitrem šahiranju, se je s svetovnim prvenstvom v hitrem spletnem šahiranju (že devetič zapored ga je organizirala največja svetovna platforma za šahiranje, ameriški chess.com) povečala še za eno ime. Vsa ta svetovna prvenstva imajo nekaj skupnih točk: partije se igrajo po hitrem, skrajšanem tempu. Pri pospešenem šahiranju govorimo o 15 do 25 minutah, pri hitropoteznem običajno o treh ali petih. Pri chess.com so v spektakel vključili še del, ko imata igralca le po minuto za celo partijo! Vsa našteta prvenstva imajo še en skupni imenovalec: svetovni prvak v vseh disciplinah je namreč vselej en - Magnus Carlsen, 33-letni Norvežan, ki je zaznamoval igro v zadnjem poldrugem desetletju.
Spektakel v Parizu
Letos so pri chess.com finalni turnir prvič priredili v živo. Štirje finalisti so se zbrali v Parizu, kjer so šahirali neposredno eden proti drugemu, vendar so poteze vlekli na računalniških zaslonih. Igrali so v veliki dvorani, s pregrado med zvočno izoliranima igralcema, pred na stotine kamerami, ki so dogajanje prenašale v živo (po različnih spletnih kanalih, tudi po televiziji), predvsem pa pred številnim občinstvom, ki si je (za mastne denarce) ta spektakel, prežet s hitrostjo in pametjo, lahko ogledalo v živo, med glasnim komentiranjem in navijanjem. Zainteresiranih ni manjkalo, zato je cena vstopnic bliskovito naraščala, tudi do tisoč evrov za igralni dan, kolikor so odšteli tisti, ki so spektakel želeli spremljati iz prve vrste in s tako imenovanim diamantnim paketom.
Štiri finaliste so dobili preko zapletenih izločilnih bojev, ki potekajo vse leto. Letos sploh ne bi mogli izbrati bolje: Magnus Carlsen, Hikaru Nakamura, ameriški kralj spletnega šahiranja, Alireza Firouzja, mladi Iranec s francoskim potnim listom, zmagovalec nekaj zadnjih velikih turnirjev in tisti, ki ga večina strokovnjakov v prihodnosti vidi na šahovskem prestolu, ter kontroverzni Hans Niemann, še en mladi Američan, ki v šahu piše posebno zgodbo. Spomnimo se lanske afere, ko je v neki partiji premagal Carlsena, ta pa je takoj zapustil turnir in izjavil, da se za šahovnico ne želi bojevati s prevaranti. Ko so naglo napredujočega Niemanna goljufanja pozneje obtožili še številni drugi (med drugim tudi Nakamura in tudi chess.com), je Niemann priznal, da je pred nekaj leti res varal na spletu. A da je to že davna preteklost, da je kazen za svoje grehe odslužil. Sedaj zahteva odškodnino: podjetni ameriški odvetniki so vložili skupinsko tožbo in zahtevali kar 400 milijonov dolarjev!
"Šahovnica govori zase in tam sem svoje pokazal," je kričal Niemann. "Enkrat goljuf, vselej goljuf," je sikal Carlsen, ki ga je podpirala večina šahovskega sveta. Šahovska javnost, ki Carlsena že tako obožuje, je imela lahko delo: Niemann je namreč izredno antipatičen, neprijazen, grob, žaljiv fant, ki ima o osebi kar najvišje mnenje, kar tudi rad javno pove. "Vsi ste muhe, mušice zame. Prihaja čas, ko vas bom premagoval kot za šalo. In ne le premagoval, tudi poniževal za šahovnico!" Kakorkoli že, vse skupaj se je končalo s poravnavo, o kateri nismo izvedeli ničesar.
Veliki finale
Pravila v Parizu so bila preprosta: vsak dvoboj je trajal tri ure, ura in pol zaporednih partij na pet minut, ura partij na tri minute in zaključne pol ure v šahiranju na minuto. Vsaka partija šteje točko, zmaga tisti, ki na koncu osvoji več točk. Žreb je določil, da se že v polfinalu srečata Carlsen in Niemann. "Končno," je vpil slednji. Stavnice ga niso poslušale in so Carlsenu napovedovale prepričljivo zmago. In imele so prav, saj je bil dvoboj v bistvu dolgočasen: Magnus je visoko povedel že v partijah na pet minut, prednost nato le še poviševal in partije na minuto so bile le še formalnost. Niemann se je hitro pobral s tiskovne konference, Carlsen pa je povedal, da je zmago pričakoval, a da v finalu čaka precej težje delo.
V drugem polfinalu je Firouzja presenetil Nakamuro, ki je bil v finalu vseh dosedanjih turnirjev. Tokrat pač ne, Alireza je napovedal menjavo rodov in dokazal svojo formo.
Nakamura se je nato v dvoboju za tretje mesto znesel nad Niemannom ("Šahovnica govori sama zase," se je ponorčeval), veliki finale pa so mnogi pričakovali s precej mešanimi občutki. Je Carlsen res nepremagljiv? Je Firouzja pojedel že dovolj žgancev, da se lahko upre tudi šahovskemu kralju?
Izkazalo se je, da bo še treba jesti žgance. Firouzja se je upiral le nekaj uvodnih partij, nato je sledil šov, kot ga že dolgo nismo videli. Serije Carlsenovih zmag so dvoboj praktično odločile že na polovici (kot bi v nogometu ekipa po polčasu vodila s 5:0), Carlsen se je igraje sprehodil do končne zmage s 23,5:7,5, najvišje v zaključnih bojih doslej. Kot bi želel svetu dokazati, da dvomov o šahovskem kralju (še) ne more in ne sme biti.
Norvežan v boju za svetovno prvenstvo v klasičnem šahu ne želi več nastopati. "Vse gre prepočasi, zahteva preveč priprav in kaj naj tam konec koncev sploh še dokažem? Saj sem vse in vsakogar že premagal!"
Zato pa še straši po prvenstvih v hitrem šahu: je aktualni svetovni prvak v pospešenem, hitropoteznem in sedaj še v spletnem šahiranju. Vse te naslove je osvojil večkrat, v zadnjih letih, ko se je odpovedal klasiki, pa je sploh nedotakljiv. Eden in edini - Magnus Carlsen.
