Andreja Čibron Kodrin
Silhueta elektroobločne peči z elektrodami je bila med letoma 1953 in 2014 del celostne podobe ravenskih gospodarskih družb in tudi nekaterih društev, ki so jih te podpirale, ter prostora, v katerem so ta delovala, močno pa se je vtisnila tudi v zavest ljudi. Zdaj iz nje vse bolj izginja, živi le še v znaku pihalnega orkestra ravenskih železarjev.
Sidro ni dolgo zdržalo
Komaj pol leta po izbiri logotipa s sidrom je bila potrjena drugačna odločitev. "Ker pa postaja naša tovarna res izrazita industrija plemenitih jekel Jugoslavije, je bil sprejet predlog novega zaščitnega znaka ELEKTRO-PEČ. Značka je lična in bo po obliki in pomenu lepo predstavljala našo delavnost in naše izdelke," je pojasnil kratek zapis v Koroškem fužinarju maja leta 1953 in prvič objavil izris novega logotipa. Da je ta res zaživel v praksi, dokazuje tudi fotografija z Zagrebškega velesejma, objavljena novembra istega leta. Železarna Ravne se je z novim znakom predstavila na velesejmu v Zagrebu leta 1953, poroča Koroški fužinar.
Kdo je Dušan Stropnik
Dušan Stropnik se je rodil v Ljubljani leta 1931. Otroštvo je preživel v Varaždinu, na Plitvicah, v Mariboru, med vojno v Ramsauu in Treiskirchnu. Po vojni je šolanje nadaljeval v Mariboru. Profesor likovnega pouka, akademski slikar, mu je celo napisal priporočilo za študij na likovni akademiji v Ljubljani, a oče, šef livarne v Tamu, kot se spominja Stropnik, je temu nasprotoval. "Pridem domov ves ponosen, ga pokažem staršem. Mama navdušena! Oče pogleda priporočilo, ga enostavno raztrga in reče: 'Kaj si misliš, da boš v socializmu lahko živel od umetnosti? Ne! Ti boš metalurg!'"
Na Tehniški srednji šoli v Ljubljani je nato končal šolanje za metalurškega tehnika in po šoli za rezervne oficirje v Zagrebu leta 1952 dobil zaposlitev v Železarni Ravne. Delal je v pripravi dela za kovačnico in livarno, bil za asistenta šefu valjarne, razvijal tehnologijo vlečenja, luščenja in brušenja okroglih palic v jeklovleku, opravil polletno prakso v kovačnici Hammerwerk Friedingen v Nemčiji. Tam se je nameraval tudi zaposliti, v železarni je že dal odpoved, ko je leta 1964 dobil ponudbo za vodenje Tovarne kos v Slovenj Gradcu. Ostal je deset let, podjetje je razširilo proizvodni program, se preoblikovalo v Fecro (zanj je izdelal logotip) in se kasneje pridružilo Gorenju. Stropnik je v tem obdobju končal Višjo šolo za organizacijo dela v Mariboru. Leta 1974 je za leto dni postal direktor Lesnine Tovarne oken Podvelka, nato je bil v Ljubljani tri leta koordinator združenja Fužinar, podjetij iz kovaške industrije Slovenije (zanje je tudi izdeloval embleme). Nov izziv je našel v vodenju livarne Vitanje, ki jo je pozneje integriral Unior. Tam je vodil investicije, razvoj in kovaške obrate, po osmih letih pa je zaradi spora z direktorjem Osoletom odšel. V Konusu v Slovenskih Konjicah je nato skrbel za razvoj in se leta 1990 upokojil.
Po upokojitvi je še vedno dejaven. Med drugim je ustanovil Kolesarski klub Rogla. Oblikovalska žilica je živahna, poleg logotipa za kolesarski klub je tudi avtor logotipa Železarne Štore in tovarne mila Labud ter Lovske družine Zreče. Snoval je kolesarske medalje. Prijateljem je poklonil veliko lastnoročno poslikanih panjskih končnic. Iz lesa je izdeloval modele letal, jadrnic in zmajev, še vedno pa dela race vetrnice. Živi v Zrečah.
Risal tudi delovne nezgode
Da je Stropnik spreten v risanju, so v železarni takoj opazili. Poleg direktorja ga je angažiral tudi Avgust Kuhar, ki je bil leta 1951 imenovan za sekretarja podjetja ter referenta za racionalizacijo in tehnično zaščito dela, dodelili so mu tudi tovarniško propagando, tovarniški tisk in strokovno knjižnico, pozneje je vodil službo za higiensko in tehnično varstvo pri delu. "Varnostni inženir, ki je prav tako kot Klančnik prišel z Jesenic, me je takoj zaposlil kot varnostnega tehnika, da sem mu risal delovne nezgode. Ko je nesrečno dekle skočilo pod vlak, ko se je motorist zaletel v betonsko ograjo in si razparal 'vamp', da so reševalci pobrali vsebino drobovja v usnjeni plašč, a so ga v bolnišnici rešili. Tudi ko je kolo žerjava odrezalo roko – in kdo drug kot Stropnik se je moral povzpeti na žerjav in nesrečo izrisati."
Največ risarskih nalog mu je naložil direktor. "Risanje za Klančnika se je pričelo v veliki kavarni, ko je imel idejo pokrival za luči." O nastajanju znaka jeklarne plemenitih jekel se spominja še: "Na idejo za elektropeč je prišel šele, ko se je Železarna preimenovala v Jeklarno plemenitih jekel v topilnici na elektropečeh. Klančnik je svetoval, naj bi novi emblem na Ravnah bila elektropeč. Izrisal bo Stropnik. Ko sem direktorju naredil osnutek, se je z njim strinjal: 'Sedaj vse to, Dušan, daj v neko celoto z napisom RAVNE.'"
Značilno podobo peči dopolnjujejo elektrode: "Grafitna elektroda je bila premera približno 150 milimetrov in dolga približno 3,5 metra, elektrode so bile potrošni material iz čistega grafita, po domače ogljika."
Kako na veliko mora pisati RAVNE
Ko se na Ravne na Koroškem pripeljemo iz smeri Dravograda, se nam odpre razgled na veduto Uršlje gore in Pece ter seveda mesta, pri čemer izstopa napis Ravne na tovarniškem dimniku. Da ga lahko razločno preberemo, je Stropnikova zasluga. "Po neuspehu predhodnikov sem mu moral na jeklarski dimnik izrisati napis RAVNE, da se je napis videl že iz vlaka, ko je zapeljal iz Dravograda na Ravne. Šlo je za to, kako velike morajo biti črke, da se na visokem dimniku ne izgubijo. Nič lažjega, saj smo bili metalurški tehniki za to šolani, in velikost črke sem določil s kotno funkcijo."
V spomin na začetek samoupravljanja v železarni 9. septembra 1950 je bila Stropnikova naloga zasnovati ustrezen pomnik: "Na ingot K15 (1500 kg) sem napisal datum zgodovinskega prevzema tovarne s strani delavcev, v sredini je bila iz nerjavne pločevine peterokraka zvezda. Spomenik je odkril minister za težko industrijo Franc Leskošek, partizansko ime Luka." Pomnik stoji še danes v parku pred upravno zgradbo družbe SIJ Metal Ravne, pred leti pa so neznanci odstranili zvezdo.
