Evakuacija v celjski knjižnici: Računalnik lahko dokupiš, knjige so neprecenljive

Vrsta za izposojo knjig se v celjski knjižnici vije prav do vrat. Človeku, ki se je pravkar zbudil iz kome (ali pa novic o naši državi ne spremlja niti z enim očesom), ob vstopu nemara niti ne bi bilo jasno, kaj se je na tem mestu dogajalo še pred nekaj dnevi. Ne samo, da se knjižnica - obsežna v prostorih, številu in pestrosti gradiva - giblje na obrobju mesta. Leži tudi tik ob reki Savinji, katere voda se je pred dnevi izlivala levo in desno ter nezadržno močila obrežje in travnike, ki jo obdajajo.

Zaposleni se danes vzpenjajo na stole ter pručke in razvrščajo. Na številne police morajo v pravilnem bibliotekarskem redu ponovno razporediti vsa književna dela, ki so jih s prav teh polic prestavili pred dnevi. Dogajati se je začelo na hitro, panično in z veliko skrbi. Tudi voda - zdaj to vemo - je namreč izjemno hitra. Prehitra. V občini je zadonel alarm in najprej so se aktivirali direktorica knjižnice Polonca Bajc Napret in zaposleni (tudi tistim na dopustu ni bilo odveč), hitro za tem pa še prostovoljci in prostovoljke, ki so v obliki človeške verige in v gajbicah - najprej bolj, v sili pa tudi manj urejeno - knjige in ostalo gradivo prenašali na varno. Najmlajšo deklico, staro štiri leta, je veselilo že to, da je lahko prenesla kakšno lažjo književno delo in tako prispevala k eni izmed lepših iniciativ zadnjih dneh, ki so bili za Slovenijo in Slovence - zlasti tiste, ki so jih poplave tudi osebno prizadele - med najbolj travmatičnimi doslej.

"Od vrtčevskih otrok in študentov pa vse do upokojencev - vsi so čutili s knjižnico. In seveda, nastala je precejšnja panika! Pred leti, ko smo knjižnico zaradi grožnje poplavljanja že morali seliti, smo imeli nekoliko več časa, da smo ustvarili verigo ljudi in začeli s seljenjem gradiva. Zdaj tega časa ni bilo. Gradivo se je tudi dodobra premešalo in v dnevih po poplavah bomo potrebovali kar nekaj časa, da ga postavimo nazaj na police. Hvala bogu, da to lahko počnemo in v normalnem obsegu delujemo naprej," začne razlagati Ida Kreča, vodja dejavnosti za otroke v celjski knjižnici, ki jo je ob poplavljanju Savinje stisnilo tudi na osebni ravni. V knjižnici je navsezadnje že več kot 30 let, med drugim nabavlja gradivo in se s knjigami do neke mere celo poistoveti. Službe namreč ne slečemo takoj, ko stopimo skozi vrata svojega doma."To je etični kodeks zaposlenih - odgovorni smo do knjig in do ljudi. Seveda mi ni vseeno, da se je to zgodilo prav v času počitnic, ko bi si otroci želeli izposojati knjige in ko bi si zaposleni v knjižnici želeli živžava," nadaljuje. Počitniške delavnice so v prvih dneh po katastrofi namreč morali odpovedati, četudi knjižnice navsezadnje dejansko ni poplavilo (protipoplavni ukrepi so v Celju opravili svojo vlogo), a je stekla evakuacija gradiva. "Sami zaposleni takšnih količin ne bi uspeli prenesti. In nismo mogli enostavno čakati križem rok in gledati, kaj se bo zgodilo. Evakuacije, četudi do poplave ni prišlo, nihče ne razume kot potrate časa," je jasna Ida Kreča.

Prostovoljci so bili nepogrešljivi

Prioritete v knjižnici so zmerom knjige, Ida pove ob prihodu v spodnje nadstropje stavbe, ki je bilo med poplavljanjem Savinje tudi med najbolj izpostavljenimi. "Če bi prišlo do katastrofe, celo obilica denarja, ki bi morda pritekla po dogodku, ne bi naredila kakšne razlike: knjig, ki bi jih izgubili, ne bi mogli nadomestiti. Dokupili bi lahko določene naslove, ki so na razpolago - vedeti pa morate, da je otroška knjižnica gradivo zbirala več kot 60 let in tega ne bi mogli nadoknaditi v takem obsegu," nadaljuje. Otroška knjižnica ima preko 64 tisoč enot vsega gradiva in veliko izposoje (v pokoronskem času so se od pretresov med epidemijo končno uspeli stabilizirati), s svojim gradivom pa podpirajo tudi domača branja in bralne značke v šolah. Ob otroškem oddelku so evakuirali tudi gradivo, ki je v pritličju, in oddelek glasbe in filma (DVD-ji, CD-ji), skupaj torej okoli 120 tisoč enot. Reševali so tudi druge stvari - denimo računalniško opremo in police - vendar ob zavedanju, da je to nadomestljivo. "Gradiva, zbirke, no, tega se ne da nadomestiti," je jasna Ida. In tudi to je skrita tragedija poplav: umetniki so izgubljali svoje arhive, prizadeti so izgubili svoje osebne knjižnice, ki so jih gradili in dopolnjevali več let, desetletij. Spoznanje, da bi s ponatisi lahko nadomestili zgolj tretjino vsega, kar je trenutno na voljo v celjski knjižnici, je obenem tudi razlog za tako obsežno aktivacijo. Čeprav si lažje predstavljamo, da sodobni človek najprej rešuje računalnike in da mu za stari medij, na katerem se rad nabira prah, ni mar, so Celjani tokrat dokazali nasprotno - Slovencu je knjiga vredna prav toliko kot ostalo premoženje. In ni odveč zapisati, da to o narodu pove veliko.

Celjska knjižnica je na obrobju mesta nastala z razlogom. Most preko Savinje tik ob njej predstavlja prehod v park, zastekljene stene knjižnice pa omogočajo, da preko polic tudi z druge strani stavbe vidiš drevesa. Knjižnica predstavlja vez med mestom in naravo. "Prvi dan so bili prostovoljci nepogrešljivi. Seznam, ki ga pripravljamo, kaže, da jih je sodelovalo okoli sto. Ljudje so prihajali in odhajali in kontaktov vseh žal nimamo - želimo pa si, da se nam oglasijo, saj jim želimo podariti letno članarino," pravi direktorica Polonca Bajc Napret in obenem ozavesti, da jo je celjska knjižnica za razliko od ostalih tokrat odnesla dobro. "Naša podružnica, krajevna knjižnica v Vojniku, je v času prejšnjega neurja, ko je strela udarila v streho, sicer utrpela večjo škodo in poškodovala telekomunikacijo, vso informacijsko opremo in vrt za knjižnico, kjer se je podrlo drevo," doda. Vse, kar se je dogajalo, seveda zastavlja vprašanja o prihodnosti. Knjige so ob bližajoči poplavi prvič evakuirali leta 2013 in ponovno pred nekaj dnevi. "Temeljito moramo razmisliti o tem, kako stvari organizirati v bodoče. Police z otroškega oddelka bomo skoraj gotovo dali na kolesca, predvsem pa bomo knjige iz spodnjega skladišča - gre za izvode najstarejših knjig - trajno preselili v zgornja nadstropja. Kanček sreče smo vendarle imeli, Savinja se je izlila v park, torej na drugo stran reke," hvaležno doda direktorica. Vsem, ki so jim pomagali in svoj prosti čas namenili selitvi knjig, se bodo težko oddolžili, še pravijo v knjižnici.