Če neka znamka doživi 100 let, to zagotovo ni slučaj. Pravzaprav je ime Rover za vozila nastalo že leta 1883, ko so tako poimenovali svoj bicikel. Sledili so motocikli in leta 1904 so že začeli izdelavo avtomobilov.
Rover eight, prvi avtomobil
John Starley je že leta 1888 izdelal električno gnan avtomobil, ki pa nikoli ni prišel v proizvodnjo. S prevzemom podjetja pa je Henry Lawson hitro misli preusmeril na avtomobile in že leta 1904 začel serijsko izdelavo dvosedežnega modela Rover Eight (tudi rover 8), ki ga je razvil Edmund Lewis, ki je k Roverju prišel iz Daimlerja. Lewis je zasnoval majhen, le dobre tri metre dolg avtomobil, ki je imel namesto klasične šasije (prečno povezana vzdolžna nosilca) kot nosilni del kar sklop motorja, menjalnika, čvrste cevi (v kateri se je vrtela kardanska gred) in diferenciala. S tem je bil drugačen, kot je bila takrat pa vse do sedemdesetih let prejšnjega stoletja navada, dokler se ni dokončno uveljavila samonosna karoserija tudi pri ameriških avtomobilih. Karoserija je vseeno imela pomožen okvir, ki je bil pritrjen na zadnjo premo preko vzmeti. Avtomobil je poganjal 1,3-litrski enovaljni motor s šestimi kilovati največje moči, imel je tri prestave, dosegel pa je hitrost 39 kilometrov na uro. Cena ob začetku proizvodnje je bila 200 funtov. Dva Britanca sta s takšnim roverjem prevozila pot od Coventryja, kjer je bil sedež Roverja, pa do Istanbula in s tem postala prva človeka, ki sta Evropo prevozila z avtomobilom.
Leta 1919 so predstavili novo, močno posodobljeno generacijo roverja eight, ki je postala velika uspešnica. Novo je bilo pravzaprav vse od motorja (litrski dvovaljni boksar, 10 kW) do naprednega vzmetenja in šasije (zdaj klasična z vzdolžnima nosilcema in s prečnimi povezavami). V začetku je stal 230 funtov, a so ga leta 1925 pocenili (!) na 130 funtov. Zanimive so tudi cene dodatkov: nestandardna barva je stala pet, merilnik hitrosti sedem in bočni pokrovi motorja tri funte. Električni zaganjalnik je bil na voljo leta 1923.
Clegg 12, druga uspešnica
Kmalu so, tudi na račun očitne učinkovitosti inženirjev, sledili novi modeli: leta 1905 model Rover 10-12, 1906. manjši rover 6, 1907. precej večji (3,1-litrski motor!) rover 16/20, 1909. rover 2-cylinder 12, 1910. rover sleeve-valve 12, a je za večji uspeh leta 1912 poskrbel novi model novega inženirja (Owen Clegg); to je bil rover clegg 12, rover višjega kakovostnega razreda in z razkošno karoserijo. Njegov motor je bil 2,3-litrski štirivaljnik, različne karoserijske izvedenke pa so nastale na dveh dolžinah šasije in temu primernih skupnih dolžinah 4,1 ali 4,3 metra. Do leta 1924 so jih izdelali okoli 13 tisoč. Roverjevi novi modeli pa so še naprej nastajali kot po tekočem traku in večina njih je živela le nekaj let; ena redkih izjem je bil rover 10 iz leta 1927, katerega tri zaporedne generacije so izdelovali vse do leta 1947. Rover 10 zadnje generacije je bil 4,1 metra dolg avtomobil z 1,4-litrskim motorjem moči 36 kilovatov.
Le najboljši poznavalci poznajo vse njihove modele, kar je zelo verjetno takrat begalo tudi kupce, poleg tega večina ni imela imen, pač pa le številke - in še te so se pogosto ponavljale. Med pomembnejše predvojne modele, ki so vplivali na povojno obdobje te znamke, sodi še rover 12 P2 iz leta 1937, okoli (na voljo je bilo več karoserij) 4,4 metra dolg avtomobil z 1,5-litrskim štirivaljnim motorjem. Pred vojno nastali roverji so nosili oznako P2, kar je pomenilo, da gre za sodobnejšo obliko na nič ali le malo dodelani mehaniki prejšnjih generacij. Mednje sodijo še že omenjena rover ten (4 valji, 1,4 litra) in rover twelve (4 valji, 1,5 litra), pa rover fourteen (6 valjev, sprva 1,6, nato 1,9 litra) in rover sixteen (6 valjev, 2,2 litra). Rover je bil tedaj že priznan kot proizvajalec luksuznih avtomobilov.
Po drugi vojni najprej terenec
Prodajna paleta P2 je znamko Rover prepeljala preko druge svetovne vojne. A po njej se je najprej zgodilo nekaj, kar se danes zdi logično: porušeno gospodarstvo, porušena mesta, pomanjkanje hrane in izdelkov niso bili pogoji za prodajo dragih avtomobilov. Ljudje so potrebovali delovne stroje. Ameriški jeep se je izkazal za odlično mulo in pri Roverju so želeli imeti odgovor. Toda pri Roverju so pravzaprav želeli izdelati vozilo, ki bi bilo zasnovano bolj za civilno rabo (in s tem bolj cestno uporabno), hkrati pa naj bi bil tudi kmetijsko uporaben - imel naj bi izstopno gred, ki bi lahko gnala priključna (kmetijska) orodja.
Prvi koncept je bil zgrajen na jeepovi šasiji, poganjal ga je motor roverja P3, karoserija je bila aluminijasta (po vojni je bilo jeklo predragoceno za vozila, saj je bilo potrebno pri obnovi mest in industrije, aluminija pa je bilo dovolj iz vojaške letalske industrije), barva je bila svetlo zelena - tista, ki so jo uporabljali za kokpite vojaških letal, volanski obroč pa je bil nameščen na sredini kokpita. Ko je razvoj koncepta prišel do točke serijske izdelave, na njem ni bilo več niti delčka iz jeepa in land rover je bil od njega malce krajši, širši, težji in hitrejši. Čeprav so načrtovali le dve ali tri leta izdelave tega vozila, da bi pridobili nekaj denarja in vnovič zagnali proizvodnjo osebnih vozil, je land rover postal uspešnica; do leta 1985 so se zvrstile tri generacije (poimenovane serija I, II in III), nasledil ga je par 90 in 110, ta dva pa defender, ki so bili konstrukcijsko le evolucija in ki so jih izdelovali vse do leta 2016. Vsega skupaj so jih izdelali več kot dva milijona, zanimiv pa je tudi podatek iz leta 1992, ko so pri Land Roverju ugotovili ali ocenili, da jih je še 70 odstotkov dotlej izdelanih še vedno v uporabi.
Roverjeva zlata doba
Šestdeseta in sedemdeseta so bila za Rover nadvse uspešna: land roverjev so prodali več kot osebnih avtomobilov, a so bile tudi prestižne limuzine serij P5 (rover 3 litre in rover 3,5 litre, 1958) in P6 (rover 2000, 2200 in 3500, 1963) na trgu zelo uspešne. P6 je bil prvi avtomobil, ki je bil okiten z naslovom evropski avto leta, 3,5-litrski motor je bil v obeh modelih buickov V8, s P5 pa se je vozila tudi kraljica Elizabeta II., kar daje jasno vedeti, kako visoko je takrat segala ta avtomobilska znamka.
Pri Roverju so takrat izdatno razvijali naslednike, pa tudi novi '100-palčni kombi' (ki je kasneje postal range rover), a so številne koncepte nenadoma morali ugasniti. Rover je skupaj z Jaguarjem postal partner v novonastali skupini, ki je nastala leta 1968 z združitvijo podjetij Leyland Motors in British Motor Holdings (BMH) v British Leyland Motor Corporation (BLMC), notranja konkurenca pa seveda ni bila zaželena. S tem je bilo tudi konec samostojnosti Roverja. In morda tudi začetek počasnega konca.
Range rover prvi evropski športni terenec
A vsega seveda še zdaleč ni bilo konec. Leta 1970 je nastal range rover, prvi evropski avtomobil, kakršnemu danes rečemo športni ali cestni terenec. Pogon in podvozje sta bila še krepko terenska, čeravno prilagojena večjim zmogljivostim motorja V8 in večjemu udobju vožnje.
Številne napredne koncepte, ki bi morali postati serijski avtomobili, je odpihnila kombinacija naftne krize in preoblikovanj združenih britanskih avtomobilskih podjetij, morda pa tudi prevelike notranje konkurence modelov številnih znamk in kot vedno merjenja moči vodilnih mož v velikem podjetju. Eden takšnih konceptov je rover P6BS, trisedežnik s sredinskim motorjem V8 in z nenavadno, napredno obliko, ki so ga zasnovali sredi šestdesetih let in javnosti pokazali leta 1967. Nekaj kasneje, leta 1971, so načrtovali na salonu avtomobilov v Londonu predstaviti veliki rover P8, a zanj pravijo, da je projekt ubil sam sir William Lyons (Jaguar), ki je takrat visoko kotiral v BLMC in ki je v njem videl prehudega tekmeca svojemu XJ6.
Je pa leta 1976 luč sveta vseeno ugledal rover SD1, ki so ga uradno imenovali glede na velikost motorja (2000, 2300, 2400 SD turbo, 2600, 3500, V8-S, vitesse). SD1 je moral zamenjati rover P6 in triumph 200/2500 hkrati, za videz pa ni velika skrivnost, da sta ga navdahnila (tudi) ferrari daytona in citroën CX. Toda pod posrečenim videzom je bila tehnika, ki je morala biti bolj preprosta (beri: cenejša) kot doslej; tako je bila zadnja prema klasična toga brez dodatnih vodil in zadnje zavore so bile bobnaste. V 4,7 metra dolgem avtomobilu je bil lahko star Triumphov šestvaljnik (namesto novega Roverjevega) ali Roverjev V8. Merilniki so bili v samostojnem bloku, da je bila prilagoditev za stran volanskega obroča cenejša, in sredi merilnikov je bila zračna reža, ki je pihala neposredno v voznikov obraz. V kokpitu tudi ni bilo lesa, kot so bili vajeni kupci predhodnikov. Leta 1977 je bil tudi SD1 izbran za evropski avto leta, a so se hitro pokazale še druge slabosti, med drugim izjemno slaba kakovost zasnove in izdelave notranjosti ter težave z obstojnostjo karoserijske barve.
V osemdesetih letih je bil edini rover na trgu SD1. Kasneje so mali austin metro preimenovali v rover metro. Leta 1980 predstavljeni avtomobil, ki je bil zamišljen kot nadomestilo za legendarni mini, so izdelovali kar 18 let, v tem času je nastalo več kot dva milijona primerkov. Toda isti avtomobil je nastopal pod več blagovnimi znamkami (tudi MG) ali celo kot samo metro, kar daje vedeti, da to v resnici sploh ni bil (pravi) rover. Leta 1994 je le malenkostno spremenjen postal rover 100 in leta 1997 ga je konzorcij Euro NCAP postavil vštric s številnimi tekmeci. Kljub nekaterim varnostnim dodatkom pa se avtomobil, ki je konstrukcijsko izhajal iz sedemdesetih let, ni mogel resno kosati s tekmeci. Zastarel videz, slaba kakovost izdelave in skopa oprema so ga kmalu po preskusnem trčenju, pri katerem je dosegel daleč najslabši rezultat, pokopali.
Roverji postanejo honde
V osemdesetih letih je Rover za svoje modele uvedel številske oznake s tremi ciframi, in čeprav so bili oblikovno posrečeni, so imeli veliko pomanjkljivost: serija 200 je bila zgolj preimenovana honda concerto oziroma ballade, serija 400 je bila v osnovi najprej honda concerto, nato civic, serija 600 pa le honda accord z Roverjevo značko. Razen nje na teh roverjih ni bilo nič Roverjevega. Le serija 800 (naslednica modela SD1) je bila menda razvita skupaj s Hondo, katere model se je imenoval Legend.
Iz pepela feniks, nato pa v pozabo
Ko je leta 1994 BMW kupil Rover, Land Rover in Mini, se je zdelo, da bo spet vse lepo in dobro. Mini je zasijal v svoji stari slavi, z land roverji problemov itak ni bilo, roverji so dobili dvocifrne številske oznake, Rover pa je leta 1998 predstavil model Rover 75. To je še danes čedna limuzina, ki vrhunsko spaja retro in sodoben pogled na obliko avtomobila. Zamenjal je seriji 600 in 800, za (prednji) pogon so služili Roverjevi motorji (1,8 do 2,5 litra), tehnika je bila odlična, materiali in izdelava tudi. Od vsega sta bila v njem BMW-jeva le zadnja prema in dizelski motor. Zasnovali so tudi različico z zadnjim pogonom, ki jo je poganjal Fordov V8! S tem roverjem ni bilo nič narobe. Razen usode.
BMW je menda v roverjih prepoznal premočnega tekmeca, zato je Rover (in MG) prodal konzorciju Phoenix Venture Holdings, le da so obdržali pravico do blagovne znamke in jo konzorciju odstopili licenčno. Potem pa se je, kot je s podjetji v globokih finančnih težavah značilno, začelo prekupčevati. Zadnji rover 75 so izdelali leta 2005. Kar je ostalo fizičnega, je kupil Nanjing Automobile Group, intelektualno lastnino roverja 75 pa Shanghai Automotive Industry Corporation (SAIC). Ker jim BMW ni hotel prodati pravice do imena Rover, so Kitajci znamki nadeli ime Roewe in začeli izdelavo tega avtomobila leta 2007.
John Kemp Starley in predavtomobilski Rover
Angleški izumitelj in industrialec Starley (1855-1901) je sprva nekaj let delal pri stricu, prav tako izumitelju, in v sodelovanju z Williamom Hillmanom izdeloval bicikle znamke Ariel. Leta 1877 je skupaj z Williamom Suttnom ustanovil podjetje za izdelavo biciklov. Njun cilj je bil zasnovati bicikel, ki bi bil varnejši od dotedanjih (velikansko prednje, majhno zadnje kolo), in leta 1883 sta začela najprej izdelavo triciklov pod znamko Rover, dve leti kasneje pa je Starley izdelal bicikel, ki ga smatramo kot začetnika sodobnih biciklov: imel je podobno veliki kolesi, pogon pa z verigo na zadnje kolo. Poimenoval ga je rover safety bicycle. Še pred prelomom stoletja je podjetje preimenoval v Rover Cycle Company Ltd.
Starley je načrtoval v enega svojih biciklov namestiti motor, a je leta 1901 nenadoma umrl. Henry John Lawson, ki je nasledil podjetje, je že leto za tem začel izdelavo motociklov. Med prvo svetovno vojno so že dobavljali 500-kubične motocikle ruski vojski, a so zaradi slabe prodaje leta 1924 izdelavo motociklov ustavili. V 21 letih so izdelali okoli deset tisoč motociklov, kar za tiste čase vseeno ni bilo malo.
Obdobje turbin
Ob začetku druge vojne je začel Rover na pobudo ministrstva za letalstvo razvijati plinske turbine, delno tudi v sodelovanju z Rolls-Royceom - slednji je kasneje v šestdesetih letih prevzel Roverjeve razvojne načrte in dokončal eno od turbin. Rover pa je medtem razvijal tudi turbinski motor za tank Meteor in kljub težavam v razvoju so se pri Roverju zagreli za avtomobil s turbinskim pogonom. Razvoj so začeli takoj po vojni in leta 1950 so izdelali rover JET1, prvi turbinski avtomobil, ki je leta 1952 dosegel hitrost 240 kilometrov na uro. Kasneje so razvili še štiri koncepte, leta 1963 pa so z dirkaško znamko BRM pripravili dirkalnik s pogonom na plinsko turbino za dirko 24 ur Le Mansa. V začetku sedemdesetih let so Roverjeve plinske turbine gnale tudi tovornjake znamke Leyland in hitri vlak Advanced Passenger Train (APT).
Obiščite spletno stran brez oglasov.
