Nastanek tega dostavnika ni bil nikakršno presenečenje: skoraj istočasno s potrebo po osebnih avtomobilih se je pojavila tudi potreba po vozilih za prevoz blaga in minibusih. V Evropi je bilo v tistih časih več takšnih vozil, med drugim citroën typ H (1948-1981!), med njimi pa seveda tudi volkswagen.
Za vsem je stal Ben Pon starejši
Volkswagen je izdeloval hrošče s polno paro – kolikor je je pač bilo. Da bi bilo pare več, si je major Ivan Hirst, o katerem smo tule že pisali, za nemoteno proizvodnjo sposojal dostavnike in viličarje pri britanski vojski, a so bili ti pogosto potrebni tudi drugje, predvsem seveda za vojsko samo. Zato so si v Wolfsburgu za takšne potrebe izdelali priročno vozilo: na hroščevo (typ 1) platformo s pogonom so nadeli debelo jekleno ploščo, prostor za voznika pa so naredili na zadnjem koncu – temu ustrezno so prilagodili komande, tudi volan.
Med obiskom v tovarni VW je nizozemski uvoznik Ben Pon videl to vozilo in predlagal, da pričnejo izdelovati dostavnik na osnovi hrošča za nizozemski trg. Ideja se ni uresničila, ker nizozemske oblasti niso izdale dovoljenja za vozilo, v katerem je voznik za tovorom. Ko se je Pon kasneje istega leta sestal z britanskim pooblaščencem za trgovino in industrijo, je na hitro naredil skico za dostavnik nosilnosti 750 kilogramov, v katerem sedi voznik spredaj, motor pa je nameščen zadaj pod nosilno ploščo. Po nekaj zapletih in več predlogih zunanjega videza so jeseni naposled pripravili prototip dostavnika s takrat odličnim količnikom upora zraka 0,45. Za primerjavo: hroščev je znašal 0,48!
Bernardus Marinus 'Ben' Pon senior
Mijndert Pon, oče Bena Pona, se je na Nizozemskem sprva ukvarjal s prodajo šivalnih strojev, gospodinjskih aparatov in tobaka, kasneje je prodajal vozila, najprej kolesa (Opel) in kolesa z motorjem, kasneje tudi avtomobile (Opel, Ford) in gume. Leta 1931 je Ben z bratom podjetje preimenoval v Pon's Automobielhandel, leta 1947 je postal prvi prodajalec volkswagnov zunaj Nemčije (v prvi pošiljki je bilo 51 hroščev) in leto kasneje tudi porschejev. S svojo idejo, pospremljeno s preprosto skico, je zakoličil projekt, ki je postal resničnost v obliki modela VW typ 2. Že leta 1949 je pričel hrošče izvažati v ZDA in do leta 1962 jih je tja dostavil že milijon. Podjetje, ki se danes imenuje Pon Holdings, se ukvarja s številnimi dejavnostmi avtomobilske panoge in zaposluje okoli 13 tisoč ljudi.
Le 51 tednov razvoja
Da bi zadostil pričakovani nosilnosti, so spremenili hroščevo šasijo tako, da je bila čvrstejša, pri Ferdinandu Porscheju naročili izboljšavo pogona, da bi dostavnik bolje pospeševal (pri tem pa največjo hitrost omejili na 80 km/h), zadnjo premo pa so si sposodili kar pri vojaški izvedenki hrošča, pri modelu typ 82 kübelwagen. Nova serija prototipov je obsegala dostavnik s prostornino tovornega prostora 4,59 kubičnega metra in minibus s sedeži, serijsko različico pa so novinarjem predstavili 12. novembra 1949, 51 tednov po začetku razvoja.
Marca 1950 se pričeli serijsko izdelavo. typ 2 je stal 5850 nemških mark (približno današnjih 16.500 evrov), kar je bilo za 150 mark več, kot je stal polno opremljen hrošč. typ 2 je bil na 2,4 metra dolgem medosju dolg slabe 4,2 metra, širok 1,66 in visok 1,9 metra, tehtal je 975 kilogramov in nosil je lahko, kot je predvidel Ben Pon, 750 kilogramov.
Prva serija teh vozil je bila zelo preprosta: vse šipe, tudi prednja (ki je bila deljena), so bile ravne, preprosta armaturna plošča je bila kovinska, volanski obroč je bil večjega premera, zadaj pa typ 2 ni imel ne odbijača, ne okna, ne pokrova za dostop v kabino. Tudi ponudba karoserijskih barv je bila sprva pičla, a so že leta 1952 s prvimi spremembami marsikaj popravili, uvedli nove karoserijske različice (osebni kombi, povišana streha, reševalno vozilo, gasilsko vozilo, policijsko vozilo, pickup, vozilo za kampiranje, drezina), povečevali zmogljivosti pogona od začetnih 18,4 kilovata do končnih 32.3, povečevali nosilnost (do končnih 930 kilogramov), dodali in kasneje povečali vrata na zadku in do zaključka proizvodnje leta 1967 izdelali 1,8 milijona primerkov.
Typ 2 T1 so v Braziliji izdelovali do leta 1975!
Zgodbo mu vdihne množica ljubiteljev
To je, dokaj na kratko, zgodba modela typ 2 T1, kakršno je spisala znamka Volkswagen. Toda typ 2 T1 je postal veliko več kot le dostavnik različnih izvedenk. Postal je ljubljenec lastnikov in voznikov. Mnogi so se poistovetili z njim oziroma z življenjem z njim. Nastala je zgodba o življenju s typom 2. In ta je bil med redkimi vozili, ki so spočela tisto, kar danes videvamo v velikem številu na cestah in po avtokampih: avtodom.
Danes se zdi, da je pustil typ 2 precej večji pečat na mobilnosti kot typ 1 oziroma hrošč. Menda je na prireditvah, kjer je zbranih veliko vozil (tudi različnih znamk), vedno tudi typ 2. Takšen ali drugačen, a najraje drugačen. Poseben. Lastniki ne poznajo meja idej in domišljije, še vedno pogosto služi kot propagandno vozilo. Redki se trudijo typ 2 prenoviti v originalno podobo, velika večina mu vdihne svoje ideje.
Hipiji iz njega naredijo ikono
Ko gre beseda o typu 2, nikakor ne moremo mimo obdobja hipijevstva v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, predvsem v Evropi in v ZDA. Pobarvane v kombinaciji rumene, vijolične, rdeče in drugih živih barv in popisane z napisi, ki poveličujejo svetovni mir, uživanje (lahkih) drog in seks, teh vozil ni težko prepoznati že od daleč. Skupine hipijev so v takšnih prepotovale dolge razdalje, typ 2 je bil njihov mobilni dom, Woodstock (poletje 1969) je bil eden daleč najbolj prepoznavnih ciljev množice teh ekstravagantnih živobarvnih minibusov. Pri Volkswagnu so se sprva bali negativnega odziva javnosti na to, bali so se, da bo temu minibusu upadel imidž, a se je zgodilo ravno nasprotno.
Kombi, bulli, splittie …
Typ 2 T1 je bil sprva in ponekod do danes poznan kot (preprosto) VW kombi, prijela pa so se ga tudi druga imena. V angleško govorečih deželah mu še vedno rečejo splittie ali splitty (zaradi deljenje prednje šipe), bus, hippie-mobile, hippie bus, Nemci mu rečejo bulli ali bully. Ta različica imena še vedno buri, od kod izhaja; eni trdijo, da je kombinacija prvih dveh črk besed bus in liefervagen (dostavno vozilo), drugi pravijo, da so mu snovalci že med razvojem rekli bullig, kar pomeni močan (v primerjavi s hroščem).
Popularnost tega vozila, ki ima seveda temu primerno ceno, je porok, da bo typ 2 še dolgo na cestah, čeprav je od konca proizvodnje v Nemčiji minilo že 54 let. Vse pa kaže, da se bo bulli reinkarniral v električno gnani obliki, a vendar – samo eden je typ 2 T1 letnik 1950–1967 …