O diskriminatornih ukrepih zoper Jude in kasnejšem genocidu s holokavstom je zgodovinopisje bolj ali manj celovito opravilo svoje obveznosti. Dokaj odprta pa še vedno ostajajo vprašanja o genocidu nad Romi in Sinti, ki se je v Nemčiji začel že pred genocidom nad Judi. V zadnjih letih se stvari tudi na tem področju spreminjajo in romski genocid, ki ga imenujemo tudi porajmos, postaja predmet številnih zgodovinskih in antropološko-socioloških študij in raziskav. V Sloveniji se porajmosa spominjamo že nekaj let, prva slovesnost je bila na Židovskem trgu pred nekdanjo judovsko sinagogo. Tudi Zveza Romov Slovenije temu dnevu namenja veliko pozornosti, še posebej v Prekmurju. V Murski Soboti na porajmos opozarja tudi spominska plošča.
Ciganska informacijska služba
Nemški kancler Bismarck je leta 1886 priporočal izgon vseh tujih "ciganov". Marca 1899 je bila ustanovljena nemška Ciganska informacijska služba kot del tajne policije, s sedežem v Münchnu, ki je imela za nalogo popisati vse Rome in jih nadzorovati. Ciganska informacijska služba ("Ciganski center") je preživela cesarsko Nemčijo, weimarsko republiko in se obdržala še v Hitlerjevem tretjem rajhu.
Mnogi diskriminatorni dokumenti se sklicujejo na nove znanosti o rasnih značilnostih ljudi in drugih živih bitij, ki so se v svetu oblikovale v 18. in 19. stoletju. Teorije o rasnih različnostih in evolucijsko teorijo so prav nemški nacionalisti, še zlasti pa nacionalsocialisti, docela izkoristili; 16. julija 1926 so na Bavarskem sprejeli zakon za boj proti Romom, klatežem in brezdelnežem. Zakon z znanstveno utemeljitvijo o razlikah med rasami upravičuje in obljublja kontroliranje "ciganskih" potovanj. Leta 1929 so sprejeli še zakon o boju proti "ciganski grožnji". Z njim so začeli spreminjati nemški pogled na Rome, v katerih so Nemci videli sovražen narod. A so jim kljub temu zagotovili osnovno zaščito oblasti.
Izgon vseh tujih "ciganov" je zahteval že Bismarck leta 1886
Deportacije Romov
Organizirane deportacije Romov v nemška koncentracijska taborišča so se začele 16. maja 1940. Radikalni ukrepi zoper Rome so se nenehno stopnjevali in se razširili na vsa območja okupirane Evrope. Po Himmlerjevem ukazu z dne 16. decembra 1942 so morali biti Romi v nekaj tednih zbrani v koncentracijskem taborišču Auschwitz-Birkenau. Tam so bili žrtve psevdoznanstvenih medicinskih raziskav in poskusov. Romsko ("cigansko") taborišče Auschwitz-Birkenau je bilo po zdravniških poskusih nad Romi še posebej znano, dokler ga niso v noči na 3. avgust 1944 v celoti likvidirali in pomorili še zadnje romske taboriščnike. Dokončne številke te množične usmrtitve niso znane, najpogosteje je omenjena številka 2897 Romov, posamezni raziskovalci pa navajajo okoli 4000 romskih žrtev v eni sami usodni noči (tako imenovani Zigeunernacht). Skupaj je v uničevalnem taborišču Auschwitz umrlo okoli 21.000 Romov in Sintov, ki so jih pripeljali iz 14 evropskih držav.
Beograjsko taborišče Sajmište
Že v začetku novembra 1941 so blizu Beograda postrelili več tisoč srbskih Romov (skupaj z Judi). Judi so šli v smrt zelo mirno, celo dostojanstveno, stoje, medtem ko so Romi na veliko kričali in se neprestano premikali. Gre za taborišče Sajmište, ki so ga Nemci imenovali Judenlager, hrvaške oblasti pa Jevrejski logor Sajmište. Taborišče je bilo ustanovljeno na levem bregu reke Save, nasproti Savskega mosta, na kraju, kjer je bil 11. septembra 1937 odprt prvi beograjski sejem. Taborišče je bilo nekaj kilometrov oddaljeno od Zemuna, na ozemlju, ki je po aprilski okupaciji Jugoslavije leta 1941 pripadlo kvizlinški hrvaški neodvisni državi (NDH). Prostor za taborišče je Nemcem odstopila hrvaška država, uprava taborišča pa je bila v rokah SS.
Taborišče Sajmište je delovalo med oktobrom 1941 in julijem 1944. Decembra 1941 so v taborišče pripeljali večjo skupino, okoli 500 Rominj in otrok. Rome so ubijali tudi v taborišču na Banjici, ki ga je pod nadzorstvom gestapa upravljala specialna policija srbskega medvojnega kvizlinškega voditelja Milana Nedića,. Ustanovljeno je bilo 5. julija 1941 in je delovalo do 7. septembra 1944.
Žrtve porajmosa tudi slovenski Romi in Sinti
Dokončne številke žrtev romskega genocida (porajmosa) še vedno ne poznamo. Po najbolj verodostojnih ocenah se število žrtev porajmosa giblje med 220.000 in 500.000. Po najnovejših podatkih, ki še niso povem preverjeni in obdelani, pa bi število žrtev porajmosa lahko znašalo tudi okoli enega milijona Romov (in Sintov).
Z Romi so kruto obračunali tudi partizani
Ko govorimo o žrtvah med Romi na Slovenskem, ne smemo prezreti, da so že leta 1942 tudi partizani pobili štiri večje skupine Romov, skupaj z ženskami in otroki, o čemer je bilo objavljenih kar nekaj zgodovinskih študij in razprav (Gestrin, Tominšek, Klopčič, Pančur, Podbersič, Kuzmič, Toš). Pomor sta najprej izvršili dve četi Šercerjevega bataljona 10. maja 1942 v Gabrju pri Mačkovcu, ko sta bili pobiti dve skupini Romov; prva je štela več kot deset pripadnikov, druga pa skoraj petdeset. Drugi večji pomor Romov se je zgodil sredi maja 1942 v soteski Iške pri Iški vasi. Sodeč po zapiskih ižanskega župnika Janeza Klemenčiča, so partizani tedaj usmrtili 43 Romov.
V Prekmurju postrelili romske talce
Množičnih deportacij in pomorov Romov pa ni bilo v Prekmurju, kjer so Nemci sicer pripravili celovit načrt za "preselitev ciganov", a ga niso izvedli, ker so oblast že 16. aprila 1941 predali Madžarom. Ti so zaostrili politiko do Romov v pokrajini ob Muri, prepovedali so jim rejo psov, uporabo dvokoles, uvedli so dnevno in nočno dežurstvo v romskih naseljih. Ko je madžarskim oblastem začelo primanjkovati delavcev, so morali na delo tudi Romi. Imamo pa primer ustreljenih romskih talcev, pokopanih na pokopališču v Turnišču.
O streljanju romskih talcev piše v svojih spominih ugledni turniški župnik, dekan in častni kanonik Ivan Jerič. Takole je zapisal: "4. februarja 1945 so po prihodu v Turnišče madžarski vojaki zalotili v polanskem logu šest mladih ciganov, ki se niso odzvali pozivu v vojsko. Privlekli so jih v Turnišče in komandant je vseh šest obsodil na smrt. Poklical je okrožnega beležnika, da je pobral od njih podatke za mrliško knjigo. Beležnikova žena mi je prišla povedat, da so vsi obsojeni na smrt. Medtem so si ob koncu pokopališča na moji njivi izkopali grob. V tem času sem se duhovno pripravil za posredovanje. Poveljnika Kissa sem prosil, naj jih preda vojnemu sodišču, ki je takrat poslovalo v Puževcih. Ni zaleglo nič, on da ima pravico jih obsoditi na smrt in sodbo izvršiti. Potem sem prosil, naj prizanese vsaj trem, ki so družinski očetje. Po daljšem prigovarjanju mi je obljubil, da bo tri očete izročil vojnemu sodišču. Za ostale sem prosil, da jih spovem. Naslednji dan so obsojenci ves dan žagali drva. Zvečer so jih odvedli v šolsko klet, ki je postala prizorišče strašnega barbarstva. Že pred določenim časom sem bil v šoli, da jih spovem in pripravim na smrt. Hotel sem vsakega posebej spovedati na uho. Poveljnik - kalvinec - mi tega ni dovolil. 'Naj priznajo, da so grešniki, pa jih blagoslovite, mi tako delamo,' je zavpil. Ker ni bilo več časa, so jih privedli v en razred. Nudil se mi je strahoten prizor. Poveljnikova obljuba, da družinskih očetov ne bo streljal, ni držala. Pripeljali so jih vseh šest. Morali so jih strahotno pretepati. Obraze so imeli vse plave od udarcev, oči vse v krvi, po glavi debele otekline, prsti so jim viseli polomljeni kakor cunje. Obleke so bile vse krvave. Po odvezi so jih takoj gnali na morišče. Spremljalo jih je deset orožnikov. Postrojili so jih ob izkopani grob. Šest strelov in šest mučenikov se je zgrudilo v grob. Ker se je eden še v grobu gibal, mu je orožnik dal strel v glavo. Streli so odmevali po župnijskem gozdu. Nato je nastala groba tišina, v kateri se je slišal krohot orožnikov: 'Ste videli, kako so cepale mrcine?' Ljudstvo je po tem zverinstvu prevzela groza."
Ustreljeni Romi v Turnišču so bili izdani zato, ker naj bi bili sodelovali s partizani oziroma z aktivisti OF in sodelavci narodnoosvobodilnega gibanja. Izdal naj bi jih bil domačin iz Turnišča, vendar žal dekan Jerič v spominih ne navaja njegovega imena. Po pripovedovanju domačinov so morali obsojenci med kopanjem groba prepevati.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
