In kaj ima dr. Martin Luther z menoj? Brez njega bi jaz še danes verjetno živel v nekem samostanu

Bilo je spomladi pred 60 leti, ko sem v šoli prvič slišal za hrabrega meniha po imenu Martin Luther. Kot sin dolenjskega kmeta sem bil drugič pri očetovem švicarskem kolegu kmetijske prakse, ki sta jo skupaj začela pri Hofru v Basellandu. Po mojem polletnem "najstniškem pripravništvu" sta se dogovorila, da grem tja za leto dni v spremstvu mlajšega brata, potem pa moje bivanje podaljšala na tri leta. Dve leti sva obiskovala lokalno osnovno šolo od pomladi do pomladi, potem pa sosednjo zahtevnejšo Bezirgschule. Na šolskem urniku sva izpustila en predmet in to prikrivala, dokler naju nista skrbnika odkrila. Tako sva se naslednjič morala udeležiti reformacijskega verouka skupaj z ostalimi sošolci, ki so naju pozorno opazovali.

Kmalu je mojo pozornost pritegnilo ime Martin Luther - besedi, ki sta pri nas doma na kmetiji zveneli kot kletvica. Veroučitelj nas je popeljal štiri stoletja in pol nazaj v neko nemško mesto Worms, kamor so na državni (cesarski) zbor poklicali avguštinskega meniha, ki ga je papež Leon X. izključil iz Cerkve. Zboru nemških stanov je predsedoval mladi cesar Karel V., ki naj bi zaslišal in obsodil nepokornega redovnika, podobno kot sto let prej kralj Sigismund češkega reformatorja Jana Husa (pri čemer je prelomil obljubo o zaščiti). To bi mladi katoliški monarh gladko tudi storil, če ga ne bi zadržal nemški volilni knez Friderik Modri Saški, ki mu je cesar dolgoval kronanje in je leta 1502 ustanovil Wittenberško univerzo. (Omenjeno zasedanje bi po pomenu in veljavi lahko danes primerjali z zasedanjem parlamenta EU).

Kronološki pregled burnih dogodkov

• 3. 1. 1521 je medičejski papež Leon X. izobčil 37-letnega Luthra, ker se mu v 60 dneh ni pokoril, temveč je sežgal njegovo bulo, potem pa še cerkveni kanonski kodeks.

• 22. 2.1521 je bila sprejeta odločitev, da se Luther pokliče v Worms.

• 16. 4. 1521, torej pred točno 500 leti, je Luther prispel v Worms.

• 17. in 18. 4. 1521 je potekalo prvo zaslišanje Lutra pred državnim (cesarskim) zborom.

• 23. in 24. 4. 1521 so izpeljali drugo zaslišanje pred ožjo komisijo.

• 26. 4. 1521 je Karl V. odpustil Lutra skladno z dano mu imuniteto in Friderik Modri Saški je uredil ugrabitev ter ga varno prepeljal v Wartburg. Luther je nadalje deloval v Wartburgu pod psevdonimom Junker Jörg.

• 26. 5. 1521 je državni zbor obsodil Lutra v njegovi odsotnosti.

• V decembru 1521 je Luther naglo obiskal Wittenberg in začel prevajati Novo zavezo v nemščino.

• 1. 3. 1522 se je Luther po enem letu vrnil v Wittenberg, kjer je septembra izdal Novo zavezo v nemškem jeziku.

Gonja proti avguštinskemu menihu

Čemu tolikšna gonja mogočnikov Svetega rimskega cesarstva in papeškega imperija proti avguštinskemu menihu? Prvenec podjetnega rudarja, preprosti 37-letni mož z začetniško pravno izobrazbo in dokaj dobro filozofsko podlago ter z biblično-teološkimi izkušnjami, je s svojimi vprašanji (95 tezami) postavil na glavo vso cerkveno ureditev. S štirimi univerzalnimi ključi (sola scriptura, sola gratia, sola fide, solus Kristus) se je dokopal do bistvenih krščanskih vrednot ter z njimi spodkopal kopico verskih izročil, domnevnih dogem in apostolsko nasledstvo, razkrinkal zlorabe, ki jih je cerkveno vodstvo v tistem času prebrisano izkoriščalo za molzenje denarja od naivnih praznovernih podložnikov. Dominikanec Tetzel je s svojo druščino prodajal odpustke za žive in mrtve z geslom: "Ko zlatnik pade v škrinjo, rajna duša iz vic v nebesa odleti!" Šlo je za popačen evangelij, ki ga je Luther ostro obsodil.

Luthrov ugovor

Lažnemu evangeliju je Martin Luther energično oporekal na temelju Biblije, Božje besede. Njegov ugovor lahko povzamemo v nekaj točkah.

1. Jezus Kristus je s svojo krvjo vse ljudi odkupil od greha in smrti. Bog po svoji milosti odpušča vsakemu, ki se kesa in veruje vanj.

2. Sveto pismo nikjer ne omenja vic.

3. Odpustki so krivična simonija (kupoprodaja duhovnih dobrin za denar).

4. Papež lahko osvobaja le od tistih kazni, ki si jih je sam izmislil.

5. Baziliko svetega Petra v Rimu naj papež gradi z lastnim bogastvom, namesto da pleni nemško plemstvo in ljudstvo.

S temi in drugimi trditvami je hitro dobil podporo slednjih, z druge strani pa izzval jezo verskih veljakov. Papež Leon X. je naštel 41 domnevnih zmot in pod grožnjo izključitve zahteval, da se jim v roku 60 dni spokorno javno odpove, česar seveda ni storil.

Moja in Luthrova zgodba

Moj novi katehet v Švici ni naštel vseh teh podrobnosti niti se takrat jaz nisem zavedal njihove pomembnosti. Tudi na misel mi tedaj ni prišlo, da bo ta prva reformatorska veroučna ura vplivala na moje življenjske odločitve. Kmalu potem naju je z bratom obiskal oče in naju naslednji dve nedelji popeljal s seboj v sosednji katoliški Dottikon k maši, potem pa izginil domov, ne da bi se zaposlil in zaslužil kakšen frank za kmetijske stroje.

Tretjo nedeljo sva z bratom poskušala iti sama na skrivaj k maši, a naju je budna krušna mati prestregla in napotila s svojimi otroki k domačemu verouku. Že naslednji teden sem v nemški dopis očetu skrivaj vrinil slovenski stavek "ne pustijo naju k maši" in dobil bumerang. Odgovoril je namreč, da pride njegov prijatelj pater Mario, ki naju bo odpeljal v italijanski otroški sanatorij v Gorico. In res, s črnim fiatom naju je prek Sankt Gottharda peljal do Milana, potem pa z vlakom do Benetk in Gorice.     

Tu me je dohitelo še materino pismo s sporočilom, da me je kot dojenčka zaobljubila za duhovnika, če preživim uporno visoko temperaturo.

Naslednja tri leta sem se šolal v malem semenišču laičnih Usmiljenih bratov a Romano, v kraju Bassano del Grappa, ki je bil prizorišče bojev prve svetovne vojne. Po dvanajstmesečnem noviciatu sem položil začasne redovniške zaobljube po Avguštinovem meniškem pravilniku, deset let pozneje pa še večne. Starša in župniki so ves čas pihali na dušo meni in predstojnikom, naj grem za duhovnika, ti pa so me napotili na teološke študije. V strahu pred vojaščino sem zaprosil in dobil pogojni politični azil, potem pa odslužil 15-mesečni vojaški rok. (Bogu, kar je božjega, cesarju, kar je cesarjevega). V ateistični jugoarmiji sem se znova srečal z reformatorjem Luthrom, in sicer najprej v osebah dveh kolegov, potem pa v življenjepisu tega nemškega reformatorja, kakor ga je zapisala E. G. White v knjigi Veliki boj (svetovnem bestselerju). Občasno sem dobival mesečna pisna duhovna sporočila iz slovenskega samostana, vendar sem raje posegal po Bibliji, nemški Novi zavezi in celotni italijanski. 25. decembra sem sklenil krstno zavezo z Bogom, zaokrožil teološke študije na Adventistični VTŠ Maruševec, kjer mi je poleg izobrazbe Bog podaril še ljubečo ženo Tončko, skrbno vzgojiteljico najinih treh otrok. Z njo sem drugo polovico svojega življenja posvetil opravljanju evangeljskopastoralnega dela od Kopra in Jesenic do Murske Sobote.

In kaj ima dr. Martin Luther z menoj in sploh z nami, Slovenci 21. stoletja?! Brez njega bi jaz še danes verjetno živel v nekem samostanu. Brez njega zelo verjetno ne bi imeli niti Primoža Trubarja niti Jurija Dalmatina, niti Krelja niti Bohoriča in ne bi govorili slovensko v samostojni Sloveniji. Še naprej bi ostali v mračnem srednjem veku ali pa sploh ne bi obstajali. Vse naše kraje bi poturčili Turki ali pa germanizirali drugi narodi. Verska izkušnja bi bila mistična, sakralni objekti bi bili malikovalska svetišča. Vendarle imamo Svetopisemsko družbo Slovenije, ki deluje interdenominacijsko. Sam Bog je izšolal Martina Luthra v puščavi samostana - kot nekoč Mojzesa v Madianski puščavi. Luther je odkril izhod iz srednjeveške babilonske sužnosti - kot nekoč Mojzes za Izraelce iz egiptovske.

Kaj pomeni njegov neomajni nastop na zaslišanju državnega zbora v Wormsu pred 500 leti?

Prijatelji so Luthra odvračali in svarili pred peklensko silo, ki ga je v Božjem imenu preklela in hotela uničiti z začasnim ognjem, preden bi bil vržen v večnega peklenskega! A Luther? "In bocca al Lupo!" (V žrelo volkulji!) Neustrašno je branil svobodo vesti, razsvetljene po Svetem pismu in Duhu! Martin Luther se ni uklonil pritiskom, da se odpove svoji veri, spoznanju in knjigam. "Tu stojim, drugače ne morem. Bog mi pomagaj."

In kaj je po 500 letih novega, drugačnega?

Izkupiček 50-letnih ekumenskih barantanj je pripeljal do zanikanj reformatorskih dosežkov. S taktičnim prevzemom reformatorske dikcije je Rim v bistvu ostal isti, le z dodatnimi obremenilnimi dogmami, in pretental sogovornike k vrnitvi. Predstavniki razdrobljene reformatorske dediščine po 100-letnih ženevskih ekumenskih posvetovanjih množično ubirajo pot prilagajanja in povratka v Rim pod zvenečim, vendar popustljivim geslom "Od konflikta do skupnosti". Njih prisrčno in vztrajno spodbujamo k boljši različici "Stati in obstati, v čisti veri napredovati".

Luthrov neomajno hrabri zagovor pred cerkveno in državno gospodo je botroval, da so 19. aprila 1529 (osem let pozneje) Lutheranski princi za ceno življenja stali v obrambo svobode vesti in veroizpovedi, ves čas krčevite protireformacije pa še mnogi drugi. Z Božjo besedo prerojeni kristjani so dosegli ideal, ki ga duhovna pisateljica Velikega boja med Kristusom in Satanom, E. G. White, povzema z naslednjimi besedami: "Svet danes najbolj potrebuje ljudi, ki jih ni mogoče kupiti niti prodati, so v globini svoje duše zvesti in pošteni, se greha ne bojijo imenovati s pravim imenom, je njihova vest zvesta dolžnosti kakor magnetna igla polu in zagovarjajo pravičnost, četudi bi se zrušilo nebo."

Avtor prispevka Janez Borse je upokojeni evangelijski pastoralni delavec pri Krščanski adventistični cerkvi v Republiki Sloveniji.