"Ni me strah smrti, je pa grozno pri tej bolezni, da postaneš invalid in ne moreš ničesar več sam - niti obrniti se v postelji! Na koncu lahko samo še gledaš …" Tako mi je Vinci povedal pred samo letom in pol, ravno na dan, ko je imel srečanje z zdravniki za paliativo, ki so dokončno potrdili, da ima amiotronično lateralno sklerozo (ALS). Ker se je njegovo zdravstveno stanje v samo nekaj mesecih zelo poslabšalo, je vedel, da je stanje resno, seveda pa je bila diagnoza šok, saj je hkrati izvedel, da prav dolgo ne bo več živel. "Statistično naj bi bila predvidena življenjska doba od tri do pet let od začetka bolezni. Eno leto sem že pokuril …" mi je povedal, ampak izkazalo se je, da od prvih znakov avgusta 2022 ni imel niti teh treh let. A glede na posledice bolezni je bilo bolje tako …

Vinci, ki se je rodil 19. oktobra 1963 kot Tomaž Anžlovar, je imel težko otroštvo, ki ga je močno zaznamovalo. Večkrat je zbežal od doma in se pri sedemnajstih že odselil na svoje. Hitro se je dokazal na različnih področjih, pri enaindvajsetih pa je že prvič postal oče. Po hčerki je kasneje dobil še tri sinove.

Že zaradi višine je vedno štrlel iz množice, a tudi po značaju in karizmi je bil poseben. Čeprav je bil sprva dobesedno na cesti, je hitro postal prepoznaven in se uveljavil na umetniški sceni. Najprej kot pevec punk skupine Marcus 5, potem se je preizkusil kot igralec v Usodnem telefonu Damjana Kozoleta, še pred zaključkom študija na AGRFT pa so v kinih predvajali njegovo prvo filmsko uspešnico - prvi celovečerec v samostojni Sloveniji, ki je bil nekaj posebnega tudi zato, ker je denar zanj dobil v tujini. Babica gre na jug ga je lansirala med zvezde in Vinci je postal stalnica tudi v rumenem tisku, kar za režiserje ni običajno. Da ni dobil diplome za režijo, več pove o našem AGRFT kot o njem, saj bi človek pričakoval, da je najbolj gledani film dovolj dober dokaz njegovega obrtnega znanja, seveda pa je to tipični pokazatelj, kako se v Sloveniji ravna z ljudmi, ki štrlijo iz povprečja.

Vinci je znal biti problematičen, ampak zdi se, da je bil za druge največji problem v resnici ta, da se je cenil. Da ni skrival, da se ima za dobrega režiserja. Da ni znal biti ponižen. V zgodovini je bilo po svetu veliko talentov, ki so jim gledali skozi prste, če so bili osebno "problematični". No, v Sloveniji tega ne počnemo. Pri nas se šteje za hudo napako, če se človek pohvali s svojimi darovi. In Vinci je pogosto govoril tako, da je šel mnogim na živce. Čeprav je znal biti do sebe tudi strašno kritičen.

V dnevniku, ki ga je pred dvema desetletjema pisal za Sobotno prilogo Dela, se je opisal tako: "Pojava, ki je bila v mladosti talentirana, pa je zapravila talent za gnev in grenkobo. Ločenec z odraslo hčerko, faliran študent, zdrahar, nebodigatreba, priložnostni alkoholik in narkoman, promiskuitetni folirant, kadilec, ki je dolga leta vozil avtomobil in motor le s poteklim kanadskim izpitom, sin ločenih staršev, pretepač in nasilnež, državi sovražni element, zadolženec, manični depresivec na prozakih, na pogojno kazen obsojen kriminalec, neuspeli samomorilec, baraba, ki že v mladosti ni vračala izposojenih knjig v knjižnico, kampanjski lenuh, egocentrik in ekscentrik."

S tem, da je zapravil svoj talent, se sicer ne moremo strinjati - to je dokazoval do zadnjega, čeprav je res, da je posnel manj filmov, kot bi si jih želel. Res je, da je že leto po prvi uspešnici dobil hollywoodska sredstva za film Gypsy Eyes, so mu pa tudi jasno povedali, da mu filmski sklad ne bo dal takoj sredstev za nadaljevanje Babice. "Izjava enega člana komisije, ko sem oddal scenarij za nadaljevanje filma Babica gre na jug, je bila, da je bil moj scenarij sicer najboljši, ampak naj ne mislim, da bom vsako leto snemal film," mi je povedal pred leti. Ja, Vinciju so želeli pokazati, kje je njegovo mesto. Seveda to, da je oklofutal kulturnega ministra Peljhana, ni pomagalo. Vinci je bil takoj ožigosan, čeprav se do smrti ni rešil dolgov, ki jih je nakopičil zaradi ministrove obljube, da bo zagotovil sredstva za film Gypsy Eyes, da se bo film lahko predvajal tudi v Sloveniji. Vinci se je zanesel na obljubo, vzel kredit, sredstev pa ni bilo. In kar osem let tudi ni bilo sredstev za nov film, pa potem po Pokru spet osem let nič …

Če je bil v začetku 90. let prava zvezda, uspešen in kralj zabav, je Vinci hitro videl, kako nepredvidljivo je življenje, ki ga je do konca učilo potrpežljivosti. Ampak se ni vdal! Seveda je bil tudi depresiven, spraševal se je o smislu, a po drugi strani je znal iz limon narediti limonado. Hišo na Višnji Gori je postavil in opremil kar sam. Ker je vedel, da na AGRFT ne bo zaželen, je diplomiral kot slikar. Največ prahu pa je dvignil, ko je za preživetje vozil taksi - ker ga na TVS niso hoteli kot receptorja … A morda je bila to dobra poteza, morda so se takrat tudi v filmskem skladu zamislili ... Odličen režiser je bil med drugim tudi tako dober glasbenik, da je njegova skladba I Want All of You, ki jo je za film Babica gre na jug zapela Mia Žnidarič, danes pravi jazz standard.

Vincijeva življenjska zgodba je zagotovo bolj zanimiva kot vsi njegovi scenariji za igrane filme. A na srečo je večji del zabeležil v dokumentarcu Selfi brez retuše. Seveda pa v filmu manjka del, ko se je spopadal z boleznijo. To je bil - kako nenavadno - čas, ko je bil najbolj ustvarjalen. Začetek bolezni je sovpadal s končanjem filma Dedek gre na jug in njegovo premiero, diagnozo pa je dobil v času, ko je snemal Tartinijev ključ, zaradi katerega je še pred tedni dal nekaj zadnjih izjav in celo intervjujev. Pa čeprav ni več mogel govoriti, samo še z enim prstom je tipkal svoje misli. In še scenarij za Bobre je uspel pripraviti, s čimer je izpolnil svoj seznam želja, ki mi jih je naštel pred letom in pol. Takrat sem ga vprašala, zakaj ne bi časa, ki mu je še ostal, raje izkoristil za ležanje na plaži ali kaj podobnega. "Vedno sem nekaj delal, zato bi bilo nedelo zame večja kazen, kot če bi imel plačane počitnice do konca življenja. Še na počitnicah sem moral vedno nekaj delati," mi je odgovoril, kasneje pa povedal tudi to, da ga ni strah smrti, ampak samo bolečin in odvisnosti od drugih.

"Škoda, da sem se zbudil," je bila njegova prva misel vsako jutro v zadnjih mesecih. Prvega decembra se je zbudil zadnjič.

Vinci pa ne bo pozabljen. Niti tisti, ki jim je skozi leta dal vedeti, da svojega posla ne obvladajo tako dobro kot on, tega ne morejo spremeniti. Čeprav je snemal manj, kot bi si želel in bil sposoben, je namreč prav on režiser prvega filma samostojne Slovenije, prvega japonskega filma v slovenščini, prve slovensko-ameriške koprodukcije, njegov pa je tudi prvi film, ki je bil pri nas posnet na digital in povečan na film. Za njim bodo ostale serije (Naša mala klinika, Več po oglasih), glasba, slike. Nagrad pa za zdaj še ni. Tudi pri teh so ga vedno spregledali. Nekoč ga je to žrlo, sploh v času, ko je še verjel, da bo dočakal pokojnino, in je izračunal, da bi dobil le okoli 285 evrov, medtem ko bi bil zaradi nagrad ta znesek večji. "Zdaj nagrad ne potrebujem več, razen če jih bodo zmetali skupaj z menoj v grob," mi je rekel ob najinem zadnjem srečanju v živo.