Informacije v znakovnem jeziku: Tolmačijo tako zavzeto, da jih mravljinči v nogah

Njihovih imen najbrž ne poznate, četudi Tanja Giuliatti Davinić, Mojca Korenjak in Sabina Pokovec zadnje tedne vsakodnevno stopajo v vaš dom. Tolmačke slovenskega znakovnega jezika, vse odkar je mogoče spremljati tiskovne konference o novem koronavirusu, na pobudo Združenja tolmačev za slovenski znakovni jezik prevajajo ključna sporočila o epidemiji vsem gluhim.
Eden večjih izzivov, s katerimi so se tolmačke soočile, je prenos v živo, zato se na tolmačenje ne morejo pripraviti. Ker pa se teme bolj ali manj ponavljajo, je njihovo delo že postalo malo bolj utečeno, pravi Mojca Korenjak. "Običajno so govorci zelo hitri in temu slediti in kvalitetno tolmačiti ni preprosto," priznava. Pojavile pa so se tudi nove besede, k sreči postopno, prve že takrat, ko so mediji poročali, kaj se dogaja na Kitajskem in drugod po svetu. "Sama sem se v gluhi skupnosti pozanimala, kakšne kretnje uporabljati," pravi sogovornica.

Jezik gluhih je živ in se razvija

Ne le koronavirus ali covid-19, za gluhe je bilo še precej drugih novih izrazov, med njimi tudi političnih, za katere še ni bilo kretenj. "Gluhi sproti iščejo nove kretnje, ker je njihov jezik živ in se razvija," razlaga Sabina Pokovec. Ko sama ni znala prevesti besede koronavirus, jo je poiskala na spletu, saj so v tujini že imeli kretnjo zanjo. Zdaj po vzoru angleške kretnje levo roko stisne v pest, ki naj bi prestavljala okular mikroskopa, v katerega pokukaš in izostri sliko z zasukom v levo in desno, z drugo roko pa razpre pest in razprti prsti predstavljajo, kako se nekaj širi po celem svetu.
"Dokler ni bilo kretnje in dokler je ljudje niso vzeli za svojo, smo besedi koronavirus in covid-19 črkovali. Ko večina ve, kaj to pomeni, ne črkuješ več," predstavi eno izmed značilnosti tolmačenja sogovornica. Značilnost znakovnega jezika je tudi to, da pri tolmačenju nekatere stvari prostorsko predstavijo.

V kriznih časih je zelo pomembno, da smo vsi informirani

Izziv je gluhim na čim bolj preprost način predstaviti vsebino, da jo razumejo, izpostavi Sabina Pokovec. "Velikokrat se zgodi, da nas gluhi po prevajanju še pokličejo preko video klicev, ker želijo dodatno obrazložitev, če o čem niso povsem prepričani. Govorci običajno podajo cel kup informacij, Že slišečim jih je težko razumeti, gluhim, ki so v marsičem prikrajšani, toliko težje." So pa prav vsi z navdušenjem sprejeli "akcijo" tolmačenja tiskovnih konferenc in posebnih oddaj na nacionalni televiziji, česa takega pri nas še ni bilo in odzivi gluhih so fenomenalni, poudari sogovornica. "Zdaj imajo možnost biti sproti informirani in to jim ogromno pomeni. Končno se čutijo enakovredni. Običajno so bili vedno v zaostanku z informacijami in odvisni od dobre volje drugih ljudi, če so jim kaj povedali. Zdaj imajo res možnost vse spremljati sproti," razlaga Sabina.

Gluhi so nevidni invalidi

Vse tri sogovornice so se s tolmačenjem srečale že v otroštvu, saj so hčere gluhih staršev. "Mi začnemo kretati takoj. Odkar veš zase, si tolmač svojim staršem," pripoveduje Sabina. Včasih gluhi namreč niso imeli možnosti najeti tolmača kot danes. Danes ima odločbo Centra za socialno delo o pravici do tolmača 1006 uporabnikov, gluhih je seveda več, pri nas pa je na voljo 58 tolmačev. Odkar je od leta 2002 v veljavi zakon o uporabi slovenskega znakovnega jezika in lahko tolmači opravijo nacionalno poklicno kvalifikacijo, se sogovornica s tolmačenjem ukvarja tudi poklicno. "Zaposlena sem na zavodu za gluhe in naglušne in prevajam učenki in dijakinji v integraciji," pove. Pri tem poudari, da veliko ljudi gluhe razume, žal pa je obratno veliko slabše. "Gluhi ne razumejo slišečega, ker bodisi govori prehitro bodisi je obrnjen stran od njih ali si z roko nezavedno pokriva usta, eni besede požiramo, ne povemo do konca, tu je še sleng, zato pa je znakovni jezik v veliko pomoč."
Tudi Mojca tolmači že od otroštva, zadnjih 16 let pa se kot samozaposlena ukvarja samo s tolmačenjem. Je tudi sodna tolmačka, deluje na sodiščih, v zdravstvenih domovih, javnih institucijah, tolmači na raznih izobraževanjih, delavnicah, na fakultetah, pomaga posameznikom, ko urejajo zadeve, na sestankih, v državnih institucijah, pri poslancih, na posvetih, seminarjih, ne neha naštevati primerov, kjer gluhi potrebujejo tolmača. "Podobno, kot moramo slišeči vsak dan urediti ogromno stvari, jih morajo tudi gluhi, le da je njim to toliko težje. Mama, ki mora na govorilne ure, roditeljski sestanek, ali pa gluha mamica, ki z dojenčkom obišče pediatra. Za vse stvari, ki jih mi opravimo mimogrede, gluhi potrebujejo več časa. Najprej morajo angažirati tolmača, poiskati tistega, ki ima čas, se dogovoriti z njim, ga pripeljati s seboj. Tolmač mora vedeti, o čem teče beseda," izpostavi Mojca. Ob tem pa večina misli, da gluhim nič ne manjka. "Gluhi so nevidni invalidi." Ljudje se jih običajno prestrašijo, redko kdo zna k njim mirno pristopiti ali ve, kako se obnašati, da je gluho osebo treba pogledati v obraz, v oči, malo počasneje govoriti, odpirati usta, da lahko oseba to prebere z ustnic, pravi sogovornica: "Veliko ljudi ob njih začne kričati. Kdaj se je vpričo mene zgodilo, da so drugi z gluhim začeli govoriti v angleščini ali kakem drugem tujem jeziku, kot da jih bo potem razumel."

Naglušni potrebujejo podnapise

Tudi Tanja tolmači že vrsto let, po opravljeni fakulteti je naredila še izpit za tolmača. Še posebno dejavna je na področju zdravstva. In tolmačenje v času koronavirusa tudi v zdravstvu prinaša mnoge izzive, saj si marsikdo ne zna dobro predstavljati vloge tolmača. V teh dneh je sogovornica denimo morala ob obisku bolnišnic nadeti masko, enkrat tudi vizir, ob tem, ko je imel tudi gluhi masko, je bila vsa komunikacija prekinjena. "Zdravniki in zdravstveno osebje se ne zavedajo te težave. Predlagala sem videokonferenco, kjer bi bila sama na varnem, slišala bi pogovor in bi kretala," razlaga, da se z masko pač ne da tolmačiti. "Kako si ne predstavljajo, da ne morem tolmačiti z masko? Saj lahko upoštevamo tudi trimetrsko razdaljo, kot pravijo priporočila," poudari. V nekem primeru je pacient dobil pisno obvestilo, da je zaradi koronavirusa zaželeno, da prihaja z njim čim manj ljudi in da to vključuje tudi tolmačko, zato ga prosijo, da v prihodnje pisno sporoči svoje težave, naniza enega od primerov, ki jih ni malo.
Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije ima določeno stopnjo okvare sluha od sedem do deset odstotkov ljudi, v Sloveniji je ob gluhih še od 150 do 200 tisoč naglušnih, ki pa bi za spremljanje tiskovnih konferenc potrebovali podnapise.