Melita Forstnerič Hajnšek
Danes vodi enega najslavnejših pihalnih orkestrov z najdaljšo tradicijo pri nas, Pošta, 80-članski orkester, v katerem je bil dolga leta klarinetist. Živi z orkestrsko glasbo in pravi, da ima "sanjsko službo". Tudi pisanju glasbe za simfonične, pihalne, trobilne orkestre se posveča. In vodi dva orkestra, ob Pošti še Brass band Slovenija in dva pevska zbora.
Že v Srednji glasbeni in baletni šoli v Mariboru je bil ambiciozen dijak, ki se je poleg svojega matičnega inštrumenta, klarineta, zelo zanimal za kompozicijo, aranžiranje in dirigiranje. V drugem letniku je kar sam sestavil simfonični orkester in pripravil dva samostojna koncerta v dvorani Union. Pod njegovo taktirko, ki jo je tedaj tudi prvič v življenju vihtel, so mladi glasbeniki izvajali filmsko glasbo in njegove prve avtorske skladbe. Po dokončani srednji šoli se je vpisal na Pedagoško fakulteto v Mariboru in po dveh letih študija na Akademijo za glasbo v Ljubljani, kjer je končal kompozicijo v razredu skladatelja Janija Goloba. Od leta 2010 vodi trobilni orkester Brass band Slovenija, ki je v Sloveniji edinstven sestav, zasedba orkestra je sestavljena po angleškem vzoru brass bandov.
V kombinaciji trobil in tolkal
Jani Golob je bil pravi mentor? Končali ste s Prešernovo nagrado za skladbo Pantheon I. Dirigiranja se nikoli niste učili, pa danes vodite dva orkestra in pevska zbora.
Profesor Jani Golob je mentor v pravem pomenu besede. Zraven klasične kompozicije mi je predal tudi kakšen življenjski nasvet. Srečo sem imel, da nama je skupna ljubezen ravno do klasične kompozicije in ne toliko do sodobnih tehnik. Dirigiranja sem se učil na seminarjih pod vodstvom Mira Sajeta in Nizozemca Jana Coberja. Dirigiranja pihalnih godb sem se učil tudi z vojaškimi godbami, slovensko in zagrebško. Tiste izkušnje so bile zame zelo pomembne.
Vse izzive je mogoče realizirati doma
Z orkestrom Pošte
Od januarja vodite Pihalni orkester Pošta, kak je bil preskok s pulta klarinetista na dirigentskega? "Pleh muzika" na videz ni blizu vaši generaciji, ki je danes stara okrog 30 let, a dotok mladih ni bil nikoli problem.
"Z orkestrom Pošte sem začel kot klarinetist leta 2001. Pritegnili so me tekmovanja, potovanja, mednarodni ugled orkestra. Nikoli si nisem želel rock banda, čeprav imam malo tak imidž. Godbeni stil je nekaj posebnega, dokler ne poznaš te literature, ne moreš vedeti, kako super je. Poznam ljudi, ki so zapustili orkester Pošte, pa so se vrnili. Ti stalni korpusi so taki, da začneš pripadati, team building pritegne, pa tudi socialno zbirališče je. Ta čas imamo ogromno mladih, kakih osem jih je letos prišlo. Tudi družbena omrežja pomagajo, youtube. Ko sem sam prišel v orkester dvanajstleten, je Pošta že igrala najtežji umetniški repertoar, a takrat je bilo zelo drugače. Marsikaj je bilo lažje, zdaj je možnost primerjave nenehna. Orkestri so na bistveno višji ravni, vsi so boljši, vsi rastejo. Družbena omrežja nimajo samo slabega vpliva. Moj prehod na dirigentski podij Pošte je bil skrbno načrtovan. Že pred leti mi je Ervin prvič omenil svojo željo, da ga nasledim, uradno pa sem izvedel lani aprila. V vmesnem času sem se začel pripravljati na to zahtevno vlogo s temeljito analizo zasedbe, načrtovanjem vodenja, koncertnih programov in predvsem z razmišljanjem, kako povezati člane, jim biti hkrati prijatelj in kot dirigent na neki način nadrejen.
Ervin Hartman o svojem nasledniku
"Aleksandrovo glasbeno pot spremljam že od njegovih začetkov, ko je še kot mlad fantič začel igrati v naši godbi. V orkestru dajemo velik poudarek izobraževanju in izpopolnjevanju mladih godbenikov tako, da jih pošiljamo na razne seminarje in delavnice, nekatere pa vzgajamo tudi v naši glasbeni šoli. Kar nekaj smo jih usmerili tudi na dirigentske seminarje, med njimi tudi Aleksa, ki je kazal ne samo velik glasbeni talent na instrumentu, ampak tudi ambicije za dirigiranje in kompozicijo. Z odliko je zaključil študij na Akademiji za glasbo v Ljubljani, že več let uspešno vodi Brass band Slovenija in dva pevska zbora. Zato seveda moja odločitev o predlogu kandidata za dirigenta, mojega naslednika, pri Pihalnem orkestru Pošta Maribor, ni bila težka. Izbral sem Aleksandra! Odkrito moram povedati, da če mu ne bi zaupal, bi verjetno še malo 'nategnil' svoje umetniško delovanje pri poštni godbi.
Iskreno želim, da orkester, ki sem ga vodil skoraj 52 let, z novim dirigentom nadaljuje uspešno pot in jo še nadgrajuje. Prepričan sem, da bo Aleksander uresničil pričakovanja, in se veselim naslednjih koncertov in nastopov poštnega orkestra."
Klasični koncert ni elitizem
Kako klasiko bolj približati novim generacijam? Vi imate ogromno mladih v vaših sestavih, kako jih navdušujete?
"Pogosto jih hitro pridobimo, a hitro tudi zgubijo motivacijo, ker vidijo, da je treba ogromno vaditi. Včasih jih večji angažma, odrekanje prostemu času odvrne. Tudi sam nisem v mladosti igral veliko nogometa, skoraj sploh ga nisem igral. Sem bolj gledal druge. Skušam jih prepričati s kako dobro zgodbo iz partiture. Če ni zapisana, si jo izmislim in lažje jim je. Morda bi bilo treba v osnovni šoli bolj približati to glasbo mladini, ne le učiti dolgočasna dejstva iz zgodovine glasbe. To odvrne in povzroča blokade pri mladih. Marsikateri glasbenik ne ve, kdaj se je rodil ali umrl Bach, bolj važno je, kako čutimo njegovo glasbo. Konec koncev lahko za temi podatki pobrskamo po spletu. Bolj bi jih bilo treba motivirati in jim vzbujati čut za glasbo. Dosti se vrti na radiu popularna glasba in to je problem. Tudi ni res, da ne bi mogli na klasični koncert v kratkih hlačah ali džinsu. Noben elitizem ni to.
Ponudba je neverjetno bogata. Vidim že, ko rezerviram dvorano Union za godbo, kako težko jo je dobiti, saj je vsak dan zasedena. Ogromno se dogaja v mestu na različnih prizoriščih, od Minoritov do SNG, Narodnega doma, Uniona. So tudi zborovske revije, mednarodna tekmovanja zborov.
Tudi dva zbora vodite?
Vodim zbor Franceta Marolta iz Malečnika, bolj so znani v Mariboru kot Malečniški berači, ker trgamo Staro trto, in moški zbor Slave Klavore, ki bo kmalu praznoval 75-letnico. To je bil ugleden zbor, ki so ga vodili Stane Jurgec, Branko Rajšter, Jože Gregorc, v času slednjega je bilo največ uspehov.
