(INTERVJU) Filip Flisar je zdaj voditelj kuharske oddaje: Ati, stric na televiziji kuha!

Smučarski divjak s Pohorja bo svojo kariero nadaljeval kot voditelj kuharske oddaje?! Temu čudenju smo se pridružili vsi, ki Filipa Flisarja poznamo zgolj kot ekstremnega športnika, simpatičnega brkatega Štajerca brez dlake na jeziku. Edina povezava med njim in kuhinjo so bile pohorske šunke v njegovi legendarni izjavi o svojih natreniranih stegenskih mišicah. No, za tiste, ki Filipa osebno poznajo, ne predpasnik oddaje Kuhinja na kolesih ne njegova sproščenost pred kamero nista bila presenečenje; že od začetka jeseni lahko namreč zgovornega Štajerca ujamemo na televizijskih ekranih v oddaji Kuhinja na kolesih, kjer se je tudi snemanja lotil zelo športno. "Res, za tiste, ki me poznajo, to ni bilo presenečenje. Moji dobri prijatelji so prepričani, da bom nekoč verjetno imel svojo restavracijo - ker tako rad kuham in ker me je kuhanje vedno zanimalo. Na začetku kariere v smučarskem krosu smo fantje veliko sami potovali in stanovali v apartmajih. Takrat sva s kolegom Matejem vedno kuhala za vse v ekipi. Ob tem pa se ve, da nimam težav stati pred kamero, mogoče lahko celo rečem, da imam to na neki način rad. Tako oziroma zato vodenje oddaje o kuhanju za moje bližnje res ni presenečenje."

Pravi ljubitelj potovanj, raziskovalec novih okusov in priložnostni kuhar?

Kadar potujem, resnično uživam v pokušanju lokalne hrane, v vsem, kar je avtentično v krajih, kamor pridem. Verjetno me je prav to potegnilo v kuhanje - po svetu sem preizkušal nove okuse in se doma loteval priprave jedi, kot sem jih spoznal na potovanjih. S tem sem nekako podoživljal enkratne kulinarične izkušnje. Jasno, tudi sicer rad kuham, sploh na morju, kjer lahko pripravljam sveže ribe.

Torej jedi in recepte prinašate domov kot spominke s potovanj?

Velikokrat res. Pogosto začimbe, največkrat pa s potovanj prinesem neobičajne kuharske pripomočke. Če opazim neki fascinantni kuharski "gadget", se mu ne morem upreti. Sem tak tehnični tip in v tistem trenutku se mi ti pripomočki zdijo nujni. Res dobra ideja. No, ko pridem domov, te pripomočke zelo redko uporabim.

Najljubše jedi širom sveta?

Čeprav sem znan, da imam odgovor na vse, se mi tukaj zatakne. Moj okus je odvisen od trenutnih okoliščin. Včasih bi takoj rekel, da je to japonski ramen, drugič nekaj turškega ali mehiškega. Tisto ta pravo originalno mehiško hrano imam rad. Tretjič bi bil prepričan, da je to neki indijski curry ...

Torej reciva drugače - kaj bi vam danes teknilo, kar ste jedli nekje na poti?

Okej, danes bi bil to recimo tonkotsu ramen. Ker je tak hladen jesenski dan, bi si ga z veseljem privoščil. A naj tukaj priznam, da sem v prvi vrsti pristaš domače hrane, tistega, kar najpogosteje kuhajo naše babice. V samem bistvu sem ljubitelj pečenke in praženega krompirja. Ob tem mi pa seveda kdaj zapaše tudi kaj bolj eksotičnega.

Kakšen ramen je tonkotsu?

Da, veliko ramnov obstaja, pri tonkotsu gre za jušno osnovo iz svinjske kosti. Zelo zelo dobra stvar, ki se pripravlja počasi, tudi po dvanajst ur ali več.

Ste kdaj precenili svoje jedčevske zmožnosti? Prehitro segli po nečem in potem obžalovali?

Ne v smislu, da mi neki okus tako zelo ne bi bil všeč. Ker ne obstaja hrana, ki je jaz ne jem. Naj se sliši še tako čudno, sem najmanj navdušen nad čokolado. Nisem namreč velik ljubitelj sladkega. Če pa že govoriva o obžalovanju - se je pa velikokrat zgodilo, da sem dal kaj prehitro v usta in se opekel. Da, kar znan sem po tem, da si s hrano opečem jezik, ker v navdušenju ne morem čakati. (smeh)

Omenili ste že, da se imata s kamero rada. V oddaji ste res videti sproščeni, pogovor z gosti vam teče. Ste se (po športno) pred snemanjem lotili kakšnega treninga nastopanja?

Ne, nič takšnega. Kljub časovni stiski, ki je na snemanjih ne manjka, je vse potekalo zelo spontano. Sem pa izkusil, kako se lahko dinamika pogovora razlikuje od gosta do gosta, sploh pri kuharjih. Z nekaterimi se lahko na veliko zaklepetaš in se pogovor v postprodukciji pošteno reže, kdaj drugič pa moraš iz bolj redkobesednih gostov vleči daljše odgovore, da niso le da in ne. Po ogledu oddaj šele vidim, kje so rezerve, kaj je tisto, na kar nisem bil pozoren - recimo na mimiko. To analiziranje narejenega je del mojih športnih navad. Športniki pogledamo, kaj smo naredili, analiziramo in popravimo. To je naravni proces treninga. Včasih se gledam in si mislim: joj, joj, joj! (smeh)

Lahko ugibam. Je televizijski kanal s kuharskimi oddajami 24Kitchen pogosto na vaši domači televiziji?

Uf, zdaj ste me pa! Jaz tako malo gledam televizijo, da je v bistvu ne bi potreboval. A če je ta slučajno vklopljena, je nastavljena na 24Kitchen. Ni važno, kaj je na sporedu, saj se tam ves čas kuha in vedno me kaj pritegne. Zdaj to opazi že moja hčerka in me opozarja: Ati, stric na televiziji kuha! Ob sobotah pa Kuhinja na kolesih na Pop TV, seveda.

In kaj ima vaša deklica Sofia najraje, kar ji ati skuha?

Meseka in krompirček. Ona ima najraje pečen krompirček iz pečice. Vsakič, ko jo vprašaš, kaj bi jedla, si zaželi to. Tako iskreni so otroci, ne morejo ceniti truda dolgotrajne priprave nekih kuharskih dobrot. Pri njih je vse zelo preprosto.

Seveda pogrešam stare čase

Kmalu bo minilo eno leto od konca vaše profesionalne športne kariere. Kako danes gledate na to odločitev, ste se za ta veliki korak odločili ob pravem času?

Ob pravem času. V športu pride čas, ko moraš reči bobu bob. Šport je tehtnica z dobro in slabo stranjo. In s časom tiste slabe pretehtajo. Gre za ogromno odrekanj, naporov, ko si starejši, ti tudi upade motivacija. Dodatno ti jo odvzamejo poškodbe. Boli, da nisi več tako dober kot pred leti, saj je v tebi še vedno tekmovalen športni duh. Ljudje me sprašujejo, ali pogrešam tiste čase. Seveda jih pogrešam! A pogrešam le tiste dobre strani tehtnice. Zavedam pa se, da je ne moreš imeti brez slabe strani in potem mi je lažje ... Da, odločitev je bila težka, a na mestu.

Kako ste si zapolnili to preteklo leto novega življenjskega obdobja?

Imel sem idejo, da bom prvo leto po karieri zelo "na easy". A sem se takoj zaletel v zid! (smeh) To leto je bilo bolj natrpano kot katerokoli prej. Najprej sem si strgal križno vez in vložil ogromno časa v rehabilitacijo. Klasika: poškodoval sem se zasebno, pri smučanju pri hitrosti pet kilometrov na uro, ob tem da sem imel v karieri padce pri takih hitrostih, da je bil čudež preživeti. Želel sem čim prej pozdraviti poškodbo, saj moram že zavoljo sponzorjev, kot sta Elan in Red Bull, ostati v dobri kondiciji. Za telo in sposobnosti, kot jih imam, sem garal vse življenje, zato bi želel to izkoristiti, dokler sem kolikor toliko mlad. Jasno, ekstremno težko bi bilo priti v tekmovalno formo, a za sponzorske stvari ... To še lahko. Veliko časa je zahtevalo tudi snemanje oddaje in zadal sem si kar nekaj projektov, ki me navdušujejo.

Ves čas sodelujete v projektih, ki mladim približujejo šport. Kako jih spodbujate, navdihujete, tudi svetujete?

Otrokom je najlažje približati šport tako, da ga preizkusijo. Potem se navdušijo in tako jih lahko preusmeriš od telefonov in računalnikov. Želim jim pokazati, da je šport lahko rekreacija, zabava, profesionalni šport pa nekaj drugega. Menim, da je do dvanajstega leta le igra in pred tem je nesmiselno otroka siliti v profesionalnost. S tem nekateri starši le uresničujejo svoje neizživete sanje. Sploh, če gre za drag šport, kot je smučanje, ne popuščajo. Tako lahko otroku uničijo tako mladost kot kariero. Sicer pa da, z Olimpijskim komitejem Slovenije in Kolesarsko zvezo Slovenije sem to jesen sodeloval kot ambasador projekta Pumpaj Slovenija oziroma Grbine so fine. V spremljevalnem programu tekmovanja sem mlajšim otrokom približal gorsko kolesarstvo, osnove kolesarjenja, jih poučeval o varnosti ...

Leto 2015 je bilo leto vaših največjih uspehov. So nanj vezani tudi najlepši spomini?

Cela zgodba je bila lepa. V letih 2015 in 2016 sem bil res na vrhuncu svoje življenjske forme, a nepozabni so vsi spomini. Na koncu dneva niso rezultati tisto, kar največ šteje. Imam nepozabne izkušnje, nora doživetja, prijatelje po vsem svetu, ki jih lahko obiščem kadarkoli. Veliko je tega, kar ostane športniku po koncu kariere, najbolj pa tisto, kar si doživel, videl, spoznal, razširil svoj pogled na svet. Izstopil si iz okvirjev in zato danes razmišljaš širše in globlje.

Kaj se zgodi s prijateljstvi, ki so zrasla na tekmah? Katera se ohranijo, katera zbledijo?

Kot vsi odnosi tudi prijateljstvo potrebuje nego. Tako neguješ in ohraniš tista, ki so bila najlepša, se ti zdijo najbolj pristna, najvrednejša. Tako imam prijatelje, ki so že pred osmimi leti zapustili tekmovalne steze, a še vedno imamo ogromno stikov. So takšni, s katerimi odnosa ne ohranjaš in prijateljstva zbledijo. Nekje na sredi pa so prijateljstva, ki se le občasno pogrejejo, a če bi bil zdaj recimo v Španiji, vem, koga bi poklical, in takoj bi se srečala.

Ker sta nekoč nekje skupaj ušpičila kakšno nepozabno lumparijo?

Uf, ja! (smeh) Tega je bilo ogromno! Čeprav jaz nanje kar pozabim, dokler me kdo ne spomni. Recimo, kako sva s kolegom Angležem prvič potovala na prestižno tekmovanje adrenalinskih športov X Games. Najeti sva si hotela največje vozilo, o tem sva z najinimi dolgimi jeziki prepričala uslužbenca pri rent a car podjetju. Tako sva s temi velikimi apetiti dobila pick-up vozilo, poltovornjak Dodge z odprtim kesonom. Najino kripo sva frajersko napolnila s torbami, opremo, smučmi, in šele ko je začelo pošteno deževati, sva ugotovila, da najina ideja ni bila najbolj pametna.