Pred dvema desetletjema ste objavili spisek najbolj ogroženih gradov v Sloveniji. Pred šestimi leti ste ugotavljali, da je šlo vse na slabše. Kako je zdaj?
Žal se razmere še vedno nezadržno slabšajo, kaže pa se žarek upanja, ker se je ministrstvo za kulturo le začelo zavedati urgentnega stanja in je pred nedavnim zagotovilo nekaj več denarja za sanacijo najbolj ogrožene stavbne dediščine v Sloveniji. Morda bo s tem denarjem mogoče kaj storiti tudi za najbolj ogrožene kakovostne gradove in dvorce.
Takrat je bilo na spisku 36 stavb, ki bi jih bilo treba nujno rešiti. Koliko jih je zdaj?
Seznam je še vedno v celoti aktualen. V zadnjih letih se je zelo poslabšalo gradbeno stanje dvorcev Ponoviče, Orehek, Črnci in Frajštajn ter gradu Podčetrtek pa razvalin dvorca Hošperk, ki so se deloma podrle med zadnjim potresom. Na seznam akutno ogroženih grajskih stavb je treba dodati še dvorce Novi Kinek na Tratah, Radvanje v Mariboru, Pesniški dvor pri Mariboru, Vukovski dvor pri Mariboru, Starše pri Mariboru, Podsmreka pri Višnji Gori, Praproče pri Grosupljem, Dobravica blizu Iga, Bokalce v Ljubljani in Koča vas v Loški dolini na Notranjskem, ki imajo že vsi vdrte strehe. Seznam ogroženih grajskih stavb se tako čedalje hitreje daljša. Kanček upanja je samo za grad Podčetrtek, ki je po treh desetletjih nezadržnega propadanja v zasebni lasti končno znova prešel v javno oziroma občinsko last, in vse kaže, da se bo občina kmalu uspešno lotila najnujnejših sanacijskih del.
Nemci so bili bolj modri
Denacionalizacija na naš način očitno ni bila dobra odločitev.
Denacionalizacija je grajski dediščini v Sloveniji prinesla pravo katastrofo, primerljivo samo še s požigi gradov med drugo svetovno vojno. Prinesla nam je neurejena lastniška razmerja in v številnih primerih pravno nerešljive situacije. Na območju nekdanje Vzhodne Nemčije so ravnali bolj premišljeno, vlada kanclerja Kohla ni dopustila vračanja kulturnih spomenikov v naravi in je denacionalizacijskim upravičencem izplačala odškodnino, nato je posamezne državne gradove premišljeno prodala zasebnim investitorjem, ki so imeli dobro izdelano vizijo za njihovo revitalizacijo. Na tak način je tudi moj znanec iz Avstrije pred nekaj leti kupil dokaj zanemarjen večji renesančni grad v Nemčiji, ob avtomobilski cesti blizu Leipziga, in ga spremenil v atraktiven hotel. Kupnina je znašala približno 80 tisoč evrov, vložek v obnovo je bil bistveno višji.
Kupnina z razlogom ni bila visoka.
Nemška vlada se je zavedala, da ne sme s pretirano visokimi kupninami za gradove odvrniti zainteresiranih investitorjev, po drugi strani je zagotovila takšne pogoje, da so investitorji v dogovorjenem roku obljube tudi izpolnili in so prodani gradovi tudi resnično zaživeli. Pri nas je bilo povsem drugače in največkrat se je pokazalo, da imajo kupci gradov z njimi predvsem špekulantske namene. Dobre primere je mogoče našteti na prste ene roke. Zelo dobro sta se posrečili prodaja in zatem obsežna obnova že zelo propadlega denacionaliziranega gradu Lemberg blizu Dobrne.
Propadanje je gotovo mogoče zaustaviti tudi pred celovito prenovo. Če je zlomljena opeka na strehi in voda pronica skozi njo, je pač treba streho zamenjati, ali ne?
Z rednim vzdrževanjem in sanacijo najbolj poškodovanih grajskih streh in zidov je mogoče z razmeroma majhnimi stroški nagel propad posamezne grajske stavbe odložiti za več let ali celo desetletij. Takšne posege bi bilo nujno nemudoma opraviti zlasti na gradovih Podčetrtek, Cmurek in Šrajbarski turn, na Pesniškem dvoru in dvorcih Črnci, Novi Kinek, Radvanje, Slivnica, Viltuš, Starše, Frajštajn, Tariška vas pri Sevnici, Bokalce, Koča vas, Orehek in Ponoviče pa na razvalinah Lindek, Vodriž, Žusem, Brdo pri Lukovici in Hošperk.
Slivnico in Viltuš smo v medijih pogosto omenjali. Kaj se tam dogaja?
Slivnico je ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport leta 2016 prodalo ruskemu državljanu. Pri tem se niti malo ni oziralo na opozorila stroke, ki so bila v strnjeni obliki podana leta 2013 na okrogli mizi v Ljubljani v organizaciji Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti (ZRC SAZU). Po prodaji se je zgodilo tisto, na kar je stroka vseskozi opozarjala: kupec, ki je imel že težave s plačilom kupnine, obljubljene obnove ni izpeljal in je dvorec prepustil nadaljnjemu propadu. Seveda ministrstvo objekta ne terja nazaj in je skrbi s propadajočo grajsko stavbo prepustilo ljudem, ki živijo v njeni bližini. Najbolj primerno bi se mi zdelo, če bi dvorec kupila Občina Hoče - Slivnica in poskrbela za najnujnejša vzdrževalna dela. In zato, da odprti objekt ne bi več pomenil grožnje za varnost ljudi.
Spisek zelo ogroženih gradov in dvorcev
Bizeljsko (zunanje obzidje grajskega kompleksa), Črnci pri Apačah, Frajštajn na Spodnji Polskavi, Jelše pri Šmarju, Hmeljnik pri Novem mestu, Lemberg pri Dobrni, Orehek pri Postojni, Podčetrtek, Ponoviče pri Litiji, Prešnik blizu Celja, Slivnica pri Mariboru, Viltuš pri Mariboru.
Razvaline so Boštanj pri Grosupljem, Brdo pri Lukovici, Dobrna (Kačji grad), Dol pri Ljubljani, Gamberk blizu Zagorja, Hošperk (Haasberg) blizu Planine na Notranjskem, Jablanica pri Ilirski Bistrici, Kunšperk na Kozjanskem, Lindek nad Frankolovim, Luknja pri Novem mestu, Medija pri Izlakah, Odolina blizu Kozine, Ortnek pri Ribnici, Pobrežje v Beli krajini, Planina pri Sevnici, Ravno polje v Kungoti pri Ptuju, Rifnik nad Šentjurjem pri Celju, Školj blizu Škocjanskih jam, Višnja Gora, Vitanje (starejši in novejši grad), Vodriž blizu Mislinje, Waldenberk blizu Radovljice, Žusem na Kozjanskem.
V zadnjih letih se je zelo poslabšalo gradbeno stanje dvorcev Ponoviče, Orehek, Črnci in Frajštajn ter gradu Podčetrtek pa razvalin dvorca Hošperk, ki so se deloma podrle med zadnjim potresom.
Akutno ogroženi so še dvorci Novi Kinek na Tratah, Radvanje v Mariboru, Pesniški dvor pri Mariboru, Vukovski dvor pri Mariboru, Starše pri Mariboru, Podsmreka pri Višnji Gori, Praproče pri Grosupljem, Dobravica blizu Iga, Bokalce v Ljubljani in Koča vas v Loški dolini na Notranjskem.
Je z Viltušem kaj boljše?
Žal tudi Viltuš, ki ga upravlja ministrstvo za kulturo, nezadržno propada, ob njem so podrli edinstveni mostiček, ki je dvorec povezoval z nekdanjo oranžerijo. Nujno bi bilo treba sanirati streho. Park ob dvorcu je v zadnjih letih dobil nazaj del nekdanje atraktivnosti in tu se kaže, kako pomembno je, da državne ustanove zaupajo skrb za ohranjevanje kulturne dediščine ljudem, ki z njo živijo in so pripravljeni vanjo vlagati svoje prostovoljno delo. V večini evropskih držav ima ohranjevanje kulturne dediščine na osnovi prostovoljnega dela bogato tradicijo, pri nas pa so glede tega državne institucije še premalo razumne.
Tisti, ki so jih pozabili uvrstiti v spomeniško varstvo, so v še posebno veliki nevarnosti.
Nujno bi bilo rešiti tiste, ki so bili davnega leta 1974 uvrščeni na seznam 50 spomeniško najpomembnejših grajskih stavb v Sloveniji, a pozneje zaradi birokratskih zapletov niso bili razglašeni za spomenike državnega pomena. To so zlasti gradovi Cmurek, Lemberg, Krumperk, Ljubljana, Škofja Loka, Kamen pri Begunjah ter dvorca Štatenberg in Hošperk, poleg njih še dvorci Slivnica, Črnci, Ponoviče in Frajštajn. Posebno pozornost bi bilo treba posvetiti tudi dvorcu Betnava, kjer po finančnem polomu mariborske nadškofije v zadnjih letih naglo propadajo zlasti zadnji deli dvorca, ki so po začetku prenove ostali brez streh.
Razvaline burijo domišljijo
Imamo tudi veliko grajskih razvalin. Kaj narediti z njimi?
Grajske razvaline je treba razumeti kot plemeniti del kakovostnega okolja, v katerem živimo in delamo, prav tako kot reke, slapove, kraške jame, drevorede, parke in tako naprej. Razvaline burijo domišljijo in opozarjajo, da toka časa ni mogoče obrniti. Izpostavil bi mogočne razvaline starodavnih srednjeveških gradov Lindek, Kunšperk, Viranje, Rifnik, Pukštajn pri Dravogradu, Kamen pri Begunjah, Gamberk pri Zagorju, Višnja Gora in Lož na Notranjskem. Večinoma so pozabljene, a bi jih s primernimi manjšimi zavarovalnimi deli lahko vključili v pestro kulturno ponudbo naše domovine. Da je to mogoče, dokazujejo prizadevni ljudje z območja Braslovč, ki že več desetletij čistijo in obnavljajo razvaline mogočnega gradu Žovnek.
Grad Hrastovec je bil med 16. in 19. stoletjem eden najbolj razkošnih gradov na Štajerskem
Dobra primera v bližini Maribora sta grad Hompoš oziroma Pohorski dvor in dvorec Šterntal v Kidričevem. Torej se le da.
To sta gotovo odlična primera, ki dokazujeta, kako uspešno je lahko vse, kar počnemo, če so prisotni dobra volja, jasna vizija ter plodno sodelovanje državnih ustanov, lokalne skupnosti in spomeniškovarstvene službe. Pri obeh primerih je še pravočasno prevladal zdrav razum. Zlasti Hompoš odlično kaže, kako je mogoče s tovrstno prenovo revitalizirati širši prostor, tisočletno grajsko zidovje pa smiselno dopolniti z novimi arhitekturnimi stvaritvami. Z razkritimi starodavnimi arhitekturnimi kvalitetami, botaničnim vrtom, univerzitetnimi nasadi in urejenimi gospodarskimi poslopji je to gotovo eden izmed biserov na širšem območju Maribora.
Ljudje, zaprti v srednjem veku
V nekaterih stavbnih biserih so bili ali so še domovi za ljudi s posebnimi potrebami in so te stavbe prilagajali. So naredili veliko škode?
Nekatere institucije, ustanovljene za oskrbo ljudi s posebnimi potrebami, so gradove v javni lasti, ki so jim bili zaupani v uporabo, zlorabile, jih s stoterimi nestrokovno izpeljanimi parcialnimi predelavami pohabile in nato v takšnem stanju zapustile. Izpraznjene stavbe - značilni primeri so grad Cmurek ter dvorci Dornava, Slivnica, Ravne pri Šoštanju in Dobrna - so ostale kot smeti lokalnemu prebivalstvu. Državne ustanove se pogosto otepajo odgovornosti, ki jo nedvomno nosijo v zvezi s tovrstnimi grajskimi stavbami, in niso v stanju oblikovati jasne vizije za razbremenitev lokalnega prebivalstva ter za ohranitev kulturnega spomenika. Največkrat se, tako kot pri dvorcu Slivnica, domislijo prodaje zapuščene iznakažene grajske stavbe špekulantom brez vsakršnih obvez. To osnovne problematike seveda niti približno ne razreši, ampak jo še okrepi. Državne institucije tako iz opuščene stavbe s kupnino izplenijo še zadnje, kar je mogoče, propadajoča grajska stavba pa ostane nerešljiv problem za ljudi, ki živijo v njeni bližini. Redke grajske stavbe so ohranile funkcijo sedežev ustanov za ljudi s posebnimi potrebami. Največja tovrstna grajska stavba je grad Hrastovec. Zelo težko je razumeti ljudi, ki zagovarjajo, da je v 21. stoletju smiselno ljudi s posebnimi potrebami zapirati med srednjeveške grajske zidove, in se ob tem vedejo, kakor da je to nekaj povsem samoumevnega ali celo humanega.
Hrastovec je lep grad na gričku blizu Maribora in gotovo z drugimi potenciali.
Hrastovec je bil med 16. in 19. stoletjem eden najbolj razkošnih gradov na Štajerskem. Če ne bi imel sedanje povsem neprimerne namembnosti, bi bilo mogoče javnosti omogočiti ogled njegovih zanimivih notranjih prostorov z zelo kakovostnimi baročnimi stvaritvami. V grad bi bilo mogoče vrniti tudi del njegove nekdanje imenitne umetnostne opreme, ki je sedaj razdrobljena po več muzejskih zbirkah. Smiselno je razmisliti, ali bi bilo morda mogoče v prenovljen grad, ki ni prav daleč od drugega največjega slovenskega mesta in avtomobilske ceste, umestiti del študijskih programov mariborske univerze in prostore za raziskovalce z različnih znanstvenih ustanov.
Izprazniti Hrastovec in ne Cmurek
"Pri večini izpraznjenih gradov v Sloveniji se vrtimo okoli vprašanja, kako jih napolniti z novimi vsebinami. V gradu Cmurek se s tem vprašanjem po zaslugi prizadevnih domačinov s Trat in njihovih podpornikov iz slovenskega in mednarodnega prostora ni več treba ukvarjati. V gradu uspešno deluje Muzej norosti, ki je prinesel tudi pomembne nove poglede na revitalizacijo slovenskih gradov. Nikakor se ne zdi kulturno in razumno, da si sedanje vodstvo Socialnovarstvenega zavoda (SVZ) Hrastovec, ki za Republiko Slovenijo upravlja grad Cmurek, že več let prizadeva omejiti delovanje Muzeja norosti, ki med drugim vseskozi opozarja tudi na problematiko pomanjkljivega vzdrževanja gradu Cmurek, ter je v zadnjih tednih celo za popolno izpraznitev gradu in torej za posledično uničenje Muzeja norosti, ki je nerazdružljivo povezan z gradom Cmurek," Igor Sapač komentira aktualno dogajanje v zvezi z gradom Cmurek.
Muzej v gradu na avstrijski meji bi izselili zaradi potresa na Hrvaškem in zidarskega posega. "Argumenti so absurdni, saj grad med potresom na Hrvaškem ni bil niti malo dodatno poškodovan, s sedaj patetično problematiziranim odprtjem starih zazidanih vrat pa je Muzej norosti, s ciljem poskrbeti za varnost zaposlenih in obiskovalcev ter povečati uporabnost gradu, zgolj saniral nelegalni gradbeni poseg, ki ga je pred leti na škodo spomeniške pričevalnosti gradu izvedel Socialnovarstveni zavod Hrastovec."
Sapač pravi, da je v Sloveniji več gradov, ki so z vidika statične stabilnosti v neprimerno slabšem stanju od Cmureka, pa v njih kljub temu delujejo muzejske in podobne kulturne ustanove, denimo grad Lendava, grad Grad na Goričkem, grad Grm v Novem mestu, Ruardova graščina na Jesenicah, del gradu Fužine v Ljubljani, Klinarjev dvorec v Kropi in tako dalje. "Aktualna skrb SVZ Hrastovec za grad Cmurek kot kulturni spomenik je seveda samo neprepričljiva teatralična predstava za naivne, saj SVZ Hrastovec v zadnjih letih v gradu Cmurek ni opravljal nujnih vzdrževalnih del, dopuščal je zamakanje dragocenega poslikanega renesančnega stropa iz 16. stoletja in odklopil je ogrevanje prostorov, pred tem je med nelegalnimi predelavami uničil tri odlične renesančne kamnite portale iz 16. stoletja, izjemni fasadni relief iz 12. stoletja pa poškodoval z izvrtanimi luknjami za namestitev neprimerne pločevinaste strešne kritine prizidka. Vse kaže, da SVZ Hrastovec z grožnjami Muzeju norosti v zadnjih tednih poskuša predvsem pritiskati na posamezna ministrstva, s ciljem elegantno znebiti se odgovornosti za grad Cmurek, ki ga je pred tem več desetletij brezplačno uporabljal in tudi zlorabljal za svoje dejavnosti. Če pristanemo na argument SVZ Hrastovec, da je treba grad Cmurek zaradi potresne ogroženosti nemudoma izprazniti ter ga prepustiti propadu, bi bilo treba predhodno izprazniti grad Hrastovec, ki je potresno ogrožen v prav tolikšni meri kot Cmurek in ki s srednjeveškim zidovjem, ki ni bilo zgrajeno v skladu s sodobnimi protipotresnimi predpisi, potencialno pomeni nevarnost za veliko večje število ljudi. Samo upamo lahko, da bodo pristojna ministrstva zmogla vzpostaviti konstruktivni dialog ter državotvorno zaščititi grad Cmurek in v njem delujoči Muzej norosti pred agresivnimi aktualnimi potezami vodstva SVZ Hrastovec. Zelo je skrb vzbujajoče, da je odločujočim, ki ne kažejo nobenega razumevanja za kulturno dediščino in za tiste ljudi, ki si na zapostavljenem obrobju države nesebično prizadevajo za njeno ohranitev ter pogumno opozarjajo na očitne nepravilnosti pri delovanju državnih ustanov, zaupana odgovornost za veliko število ljudi s posebnimi potrebami."
Lastnik gradov, v katerih so socialnovarstveni zavodi, je ministrstvo, ki se ukvarja s socialnimi zadevami. To se seveda ne ukvarja s kulturnimi in turističnimi vsebinami.
Na najvišjem političnem nivoju bi bilo treba presekati gordijski vozel in doseči sporazum med različnimi ministrstvi, ki upravljajo posamezne gradove. Jasno je, da gradovi nikakor niso primerni za socialnovarstvene ustanove. Navsezadnje je tudi zadnji potres na Hrvaškem pokazal, kako zelo nevarno je podnevi in ponoči za več stoletij starimi grajskimi zidovi, v Hrastovcu ali Begunjah na Gorenjskem, zadrževati tako veliko število ljudi, kakršno nikoli ni bilo predvideno za tovrstne stavbe, ki niso bile zgrajene v skladu s potresnovarnostnimi predpisi.
V kakšnem stanju je grad Cmurek, ki je zdaj aktualen, ker upravljavec, hrastovski zavod, meče iz njega domačine, ki ga oživljajo?
Grad Cmurek je kot celota v dokaj dobrem gradbenem stanju, do leta 2004 so ga redno vzdrževali, čeprav, žal, tudi precej pohabili z nesmiselnimi predelavami za potrebe socialnovarstvenega zavoda. Opazno je, da po letu 2004 rednega vzdrževanja ni bilo več in da bi bilo sedaj nujno treba nemudoma sanirati najbolj poškodovane dele gradu, zlasti most, del strehe in razpokane fasadne stene. Ta sanacija gotovo ne bi bila posebno velik finančni zalogaj in grad bi jo vsekakor zaslužil, saj je Cmurek peti najstarejši ohranjeni srednjeveški grad v Sloveniji, za blejskim gradom, Hompošem na Pohorju, ptujskim gradom in Rajhenburgom blizu Krškega. Grad je v uporabi že od prve polovice 12. stoletja in absurdno bi bilo, če bi ga prav zdaj povsem izpraznili in prepustili propadu, podobno kot so pred šestimi leti zaradi neumnosti odločujočih odlično cmureško renesančno grajsko kaščo iz 17. stoletja. Menim, da si v Sloveniji nikakor ne bi smeli privoščiti mednarodnega škandala, ki bi se lahko zgodil, če bi se odrekli sanaciji poškodovane visoke grajske stene iz 12. stoletja in bi se ta posledično čez nekaj let sesula na območje mejnega prehoda z Avstrijo. Smiselno je podpreti domačine, da - tudi s podporo ljudi iz avstrijskega zamejstva - nadaljujejo uspešno začeto oživljanje gradu Cmurek in z izvedbo nujnih vzdrževalnih del omogočijo, da bo grad tudi v prihodnje ostal varen za zaposlene in za obiskovalce.
Mariborski grad je ena večjih grajenih sramot v mestu
Kako tam in povsod drugod po državi preprečevati nepremišljene prodaje, ki prinesejo propadanje?
Smiselno se je zgledovati po najbolj kultiviranih evropskih narodih, ki so že davno oblikovali jasne dolgoročne strategije za ravnanje s kulturno dediščino. V skladu s takšnimi strategijami se je nato mogoče zlahka postopno bližati k določenemu cilju in opuščati neprimerne vsebine v grajskih stavbah ter jih nadomeščati z ustreznejšimi novimi. Veliko je mogoče narediti z razmeroma skromnimi, a rednimi in doslednimi vzdrževalnimi deli ter s postopnim oživljanjem izpraznjenih grajskih stavb. Pri tem je seveda najprej treba zaupati ljudem, ki so pripravljeni živeti s posameznim gradom in za njegovo ohranitev žrtvovati svoj prosti čas. Želeti si je treba, da bi odločujoči ubirali manj birokratskih poti in da bi odločitve sprejemali z več razuma in srca.
Poskrbeti tudi za mariborski grad
Mariborski grad sredi mesta tudi ni dobil denarja za obnovo. Bi ga bilo treba dobiti, kajne?
To je gotovo ena večjih grajenih sramot v mestu. Mestni grad je eden glavnih simbolov Maribora že od srednjega veka in obiskovalec ob pogledih na njegovo zanemarjeno pročelje ob Trgu svobode, na neprimerno zastekljene arkade, na razdrapano fasado kapele, s katere so pred leti odstranili baročne skulpture, in na stensko nišo z ostanki razbite kamnite vaze glavnega stopnišča hitro dobi vtis, da je v mestu, ki je nekoč nosilo celo zveneči naziv evropska prestolnica kulture, marsikaj zelo narobe.
Mi je znanec iz Ljubljane v času, ko smo še lahko svobodno potovali po državi, priznal, da dolgo ni vedel, da ima Maribor grad. Saj vem, da mnogi samozadostni ljudje iz prestolnice še nikoli niso bili v Mariboru, a me je to vseeno šokiralo.
Raje prodati ceneje kot špekulantom
Mariborski mestni grad seveda ni tako prepoznaven kot ljubljanski, ki je večji in stoji na dominantni vzpetini sredi prestolnice, a kljub temu je to izjemno pomemben kulturni spomenik, ki se ga ne bi sramovalo nobeno večje mesto v Evropi. Mariborčani smo tudi precej sami krivi, da te dediščine ne zmoremo ustrezno promovirati in poskrbeti za njeno dostojno zunanjo podobo.
V Mariboru obstajajo tudi ostanki gradu na dominantni vzpetini. Kaj narediti z njimi?
Z ostalinami nekdanjega mariborskega gradu na Piramidi bi bilo načeloma mogoče marsikaj storiti. Mogoče bi jih bilo povsem odkopati, raziskati in vključiti v novo stavbo na tisti lokaciji. A bojim se, da za takšen podvig v Mariboru ni pravih možnosti, saj ne zmoremo poskrbeti niti za mestni grad ter za propadajoče dvorce Betnava, Radvanje in Račji dvor. V tem trenutku se mi za ostaline na Piramidi zdi najbolj primerna rešitev, da jih zasujejo in tako ohranijo za naslednje generacije, območje nekdanjega gradu pa bi bilo smiselno nato parkovno urediti in na različne pomene nekdanjega gradu opozoriti s primernimi informativnimi tablami.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
