(INTERVJU) Mojca Andrej: Iz take smo snovi kot zvezde

Začelo se je s pesniško zbirko Nikoli ne reci, da ni skrivnosti (2000), sledili sta zbirka pesmi za otroke in glasbeno-plesna predstava Rastem do tebe (2013) s priloženo glasbeno zgoščenko z uglasbitvami Petra Andreja. Leta 2015 je izšla pesniška zbirka Dež v gugalnici (2015), lani slikanica Agica, mala čarovnica. Ob tem je Mojca Andrej sodelovala v gledaliških projektih in v kamišibajih, lutkovnih predstavah z risbami, del njenega literarnega in odrskega delovanja so še performansi, umetniška popotovanja, druženja in sodelovanja, zaradi katerih se "prepusti tisti neznani sili, da jo posrka vase in spomni, da je iz zvezde". Nova pesniška zbirka Ostanek umrle zvezde tako nima po naključju takšnega imena. Samo da Vinko Möderndorfer v spremni besedi izrecno poudari, da je zvezda v resnici žareča, svetla, še kako živa.

Ob vsem tem je zelo rada učiteljica. "Učenje na daljavo je izziv, doma sta v zgornjih prostorih gimnazija in faks, spodaj kantavtorski festival in zoomanje z umetniki, v kuhinji, kjer še ostane pikica interneta, so moji osnovnošolci," pove, kako zdaj potekajo šolski dnevi. "Z gejmerskimi slušalkami gledam v ekran, prepogosto zamrznem in slišim komentarje učencev o tem, potem treniram desetminutno potrpežljivost, ko se ponovno nalagam. Ampak učenci so zadovoljni, pravijo, samo da se malo vidimo, slišimo, da se potožijo in povejo, kako so še ob desetih zaspani in ne morejo vklopiti kamere." Otroci so bili vedno poezija, zdaj, ko so vlogo vzgojitelja prevzeli starši, še bolj, se nasmehne. Čeprav resno opozori: "V šoli so šolske ure izpeljane po dramskem loku, z motivacijo, vrhom in smiselnim zaključkom. K učencem pristopaš individualno, samo predajati znanje in hkrati ne vzgajati pa ni enostavno, a zdaj nam je ta moč odvzeta. Staršem gre dobro, vendar otroci potrebujejo socializacijo, ker na razvoj osebnosti v teh letih zelo vplivajo vrstniki."

Möderndorfer pravi, da so vaše pesmi v novi zbirki ostanki zvezde, ki je implodirala, se zgostila vase.

Iz take smo snovi kot sanje je Shakespearova misel, ki je ob njegovi lepo povedani misli priročna. Sanje samo zamenjamo z zvezdami. Saj znanstveniki res pravijo, da so vsi atomi v našem telesu, razen vodika, nastali v sredicah nekdanjih zvezd. In če smo vsi koščki zvezd, so tudi naše misli, verzi, ideje in še marsikaj iskrenje, ki še traja.

In bi morali tudi vedeti, kakšen je okus po soncu, kot ste poimenovali eno od poglavij v knjigi?

Okus po soncu je okus po rumenem. Je toplota ali rdeča pika na koži, ki ti jo morajo izrezati, vsako leto kakšno več. Je svetloba, ki zaslepi in z lahkoto stopiš v nekaj, v kar ne bi. Je vitamin D med epidemijo in zato nuja, da greš ven. Včasih je to tudi regrat, nasmeh, vitalnost ali pa samo rumena na semaforju. Ki jo prevoziš, jasno. Se mi zdi, da vleče bolj na sladko.

Kako nastajajo vaše pesmi?

To ni nič kaj romantično delo. Se že zgodi, da me v nekem lenobnem trenutku nekaj zgrabi, strese, povalja in preobrne, da stečem po zvezek in svinčnik in potem se dogaja nekaj, čemur rečem klic iz vesolja. A to je vsekakor samo osnutek tistega približnega, kar me je držalo za vrat. Potem je potrebna vsa moja angažiranost, volja duha in vzdržljivost telesa, da dobi zadnji verz mesto zadnjega verza. Največkrat pa ni tako. Prvo je udarec v glavo, razmislek o vzroku zanj, šele potem ta zvezdica zapleše pred menoj. Da bi jo kar utrgala z neba, ne gre, nekaj akrobacij je že potrebnih, potem še ti babilonci, s katerimi ni lahko priti na konec. No, kdaj je tudi kakšna misel lastnega otroka dovolj, da nekaj nastane iz tega.

Kot je tista pesem o fantu, ki vpraša mater, kako se ji je dalo imeti otroka?

Ja, to njegovo vprašanje se zdi smešno in hkrati zastrašujoče, ker postavi pod vprašaj svoj obstoj. Zakaj že imamo otroke? Ali vi veste?

Ker so poezija, saj ste rekli. Tista, ki je in bo. Ker sicer je poezija pogosto spominjanje. Kar je tudi prav?

Je. Spomin je bil pred nami. Ko še nismo znali šteti in brati, smo se že spominjali. Pri pesmi je to tista iskra. Vse ostalo je konstrukcija fantazije, želja, izkustev in tudi strahov. Tako kot so pomembne sestavine, je pomemben tudi način gradnje in predvsem orodje, ki ti je na razpolago. Če smo iz take snovi kot zvezde, smo tako mi kot naše pesmi spominjanje in hkrati prihodnost.

Ste napisali, da je jokati pozabljena navada. Kako ste z navadami in z jokom?

Navade razvijemo, ker nam dajejo občutek varnosti. Četudi so včasih boleče. Vsi poznamo trenutke, ko nas zasede temna snov in nas preplavi vsega, brez razloga. Brez pravega razloga! Brezvezniki zdaj kričijo, da so to hormoni. Če so, od kod so v nas? Zakaj se tako silovito prisesajo na kosti in ne popustijo? Takrat je nujen jok. Četudi samo znotraj. Na Japonskem so ustanovili klub jokanja, kjer se učijo jokati, saj jok osvobaja, osrečuje. Nekateri ne znajo več jokati. Treba je trenirati, ohranjati formo. Papirnate robčke nosim v vsakem žepu, levem in desnem, če ju le imam.

In kako ste s smehom?

Smejim se veliko raje, zadnje čase največkrat sama sebi. Sreča, če se temu znaš smejati. Tudi režati se še znam, od tega jočem, se zvijam od bolečin v preponi ali si masiram ličnice. Smejim se tudi navznoter, s telesom, ko me prevzema ena sama sreča. In podarjam in prejemam ga, nasmeh, kar je najlepše, okus po soncu.