(INTERVJU) Na Pohorje je začel hoditi, ko je NK Maribor izpadel iz prve lige. Rodila se je akcija Pohorje, moj hrib

Od kod sploh ideja za akcijo Pohorje, moj hrib?

"Pobuda je bila namenjena prvenstveno meni samemu. Pred tem sem se resno ukvarjal z nogometom, potem pa je NK Maribor izpadel iz takratne prve jugoslovanske lige, tudi poškodoval sem se, okreval sem dolgo, zaradi česar sem končal profesionalno nogometno kariero. Potreboval sem torej rekreacijo, začel sem teči po mestnih ulicah, kar sicer v osemdesetih še ni bilo običajno in pogosto. Sem pa se kmalu začel spraševati, zakaj teči po ulicah, če je Pohorje tako blizu. Verjetno sem potem nekje prebral ali videl, da drugod po svetu obstajajo točke, kamor ljudje hodijo peš, se evidentirajo in na koncu seštejejo vzpone. V neki evforiji sem na Bellevueju postavil poštni nabiralnik, sam sem tako ali tako začel redno hoditi gor, in potem sem nabiralnik tudi praznil in objavljal rezultate. Prvih rezultatov seveda nismo objavljali online, ker je bil splet še v povojih, na listu papirja so bili objavljeni v trgovini Ajda, ki na Glavnem trgu prodaja zdravo hrano. Trgovina je bila tudi prvi donator nagrad, ki naj bi jih dobili najboljši, čeprav akcija v bistvu nikoli ni bila zamišljena kot tekmovanje."

Kako je bilo s pohodniki v začetku devetdesetih? Se je že takrat tako množično hodilo na Pohorje kot danes?

"Jasno, da so ljudje že takrat hodili na Pohorje, o pomenu rekreacije se je že takrat veliko govorilo in pisalo. To je bilo tudi obdobje množičnih rekreativnih prireditev, maratona v Radencih denimo, pa teka v Črni na Koroškem, Mito Trefalt je takrat vodil oddajo Brazde vzdržljivosti. Ko sem na Pohorje začel hodit sam, sicer ni bilo tako, da bi ob vzponu vedno znova srečal dvajset, trideset in več pohodnikov, kot jih srečaš danes. K temu je nedvomno deloma prispevala tudi naša akcija. Seveda pa veliko ljudi danes na Pohorje hodi redno, pa niso vključeni v našo akcijo."

Ste računali, koliko ljudi boste pritegnili? Ste hoteli vzpodbuditi prijatelje, znance?

"O tem nisem kaj dosti razmišljal. V bistvu se mi je enostavno zdelo fajn, da če že hodim sam, pa naredim kaj še za druge. To je bilo bolj za moje lastno veselje. Poleg tega se je akcija začela zelo skromno, nisem šel na Večer in tega objavil pri vas, tudi ni bilo družbenih medijev tako kot danes, da bi tam najavil začetek akcije. Šel sem na Pohorje, pri hotelu Bellevue postavil poštni nabiralnik in na spodnji postaji Pohorske vzpenjače napisal obvestilo o akciji. Prvo leto, torej leta 1990, je listke oddalo, mislim, da sedem udeležencev, naslednje leto jih je bilo že sedemindvajset. Za leto 1992, takrat smo imeli prvo podelitev priznanj v Gradisovi koči, imamo tudi že prvo pravo statistiko. Nekateri pohodniki so z nami že vse od začetka."

Rekordnih 760 vzponov v enem letu

Koliko ljudi je v vseh teh letih sodelovalo v vaši akciji?

"To je težko reči. Kot vsaka druga pobuda je tudi ta skozi leta imela svoje vzpone in padce. V najboljših letih se je je udeležilo med dvesto petdeset in tristo ljudi, ki so letno opravili tudi 12 tisoč vzponov."

Se spomnite, kdo je v predal vrgel prvi listek?

"Žal ne. So pa kot prvi v akciji sodelovali planinci oziroma alpinisti. Pobuda je bila zamišljena tudi tako, da je bilo določeno minimalno število vzponov med spodnjo in zgornjo postajo vzpenjače, ki jih je bilo treba opraviti v enem letu: 50, po en za vsak teden v letu. Sem pa imel takrat nekoliko elitistično v mislih, da bi to številko povečevali, da se bomo razvijali in zahtevali vse več vzponov, po nekaj letih denimo vsaj sto."

Se pa je nato na neki točki vaša pobuda vendarle spremenila v tekmovanje ...

"Drži, zmagovalec vseh časov Ernest Kidrič je v enem letu opravil celo 760 vzponov na Bellevue. Več kot dva vzpona na dan torej, pri čemer je bil takrat še v službi. Ob tem bi rad izpostavil, da sem od vsega začetka vedno poudarjal, da listki niso namenjeni kontroli, ali je kdo res bil gori. Ker smo ljudje pač taki, navajeni kontrole na večini področij, so se takoj pojavili komentarji, da to pač ne gre, udeleženci so se začeli med sabo kontrolirati in celo prepirati. Tega si res nismo želeli, akcijo smo vzpostavili zgolj kot pobudo, ne kot tekmovanje. Ob tem je tudi čisto vseeno, kakšen listek kdo odda. Nekateri tudi to jemljejo zelo resno, listek si napišejo že doma, jaz osebno grem po prihodu na Bellevue na kavo, da dobim račun, na katerega potem napišem svoje ime. Tudi zato sem si pri sebi rekel, da če je nekdo pripravljen prevzeti priznanje za opravljene vzpone pred sto ljudmi na prireditvi, čeprav ve, da se na Pohorje ni povzpel tolikokrat, kot je oddal listkov, potem pa naj ga ima. Še pokal mu damo, če ga želi. Če kdo listkov ni oddajal sproti, lahko še vedno naknadno sporoči, kolikokrat se je povzpel, in bo prav tako dobil priznanje."

Brez Franca Kebriča akcije ne bi bilo

Ste takrat razmišljali, da bo ta akcija živela kar trideset let?

"O tem nisem razmišljal nikoli. Zamisel mi je všeč, ker je enostavna, poceni, potrebna, koristna … in glede štetja vzponov brez kontrole za 'ljudi nove dobe'. Ob tem priznam, da ne bi živela, če ne bi bilo Franca Kebriča. Na začetku sem poštni predal postavil tudi pri koči Luka, opazil sem namreč, da se veliko ljudi povzpne samo do tja, pa sem rekel, da bomo šteli tudi te. Ampak se to ni obneslo, nastajala je zmeda, dveh točk nisem obvladoval. Potem sem po kakih petih letih na Bellevueju našel razbit predal in razsute listke. Takrat sem imel vsega dovolj in bi, priznam, obupal, če se ne bi pojavil Kebrič, ki je prevzel celotno logistiko, seštevanje in organizacijo vsakoletnega zaključnega dogodka. On z akcijo res živi. Se pa moram zahvaliti tudi Planinskemu društvu Planika, ki nam vsako leto pomaga pri organizaciji zaključne prireditve."

Kolikokrat ste se sami povzpeli na vrh Mariborskega Pohorja, še vedno hodite na Bellevue?

"Ne štejem, morda sem v tridesetih letih petkrat zadovoljil osnovnemu kriteriju enkrat na teden. Je pa zanimivo, da se je med prijatelji in znanci v začetnih letih razširilo, da sem vsak dan gori. Na Bellevue seveda še hodim, ampak v večini primerov po drugih poteh in ne od spodnje postaje vzpenjače, zadnjih 20 let namreč stanujem v Hočah. V primerjavi z nekaterimi drugimi zato nisem opravil prav veliko vzponov.

Nekatere je tako zasvojilo, da zaradi tega niso več šli na morje ali drugam v planine, mene pa ni tako prijelo. Sam sem namreč tudi kolesaril, igral badminton ... Me pa veseli, ko vidim, da na Pohorje iz leta v leto hodi več Mariborčanov. Verjamem, da smo k temu prispevali tudi mi. Tudi zato, ker naša akcija ni vezana na čas, vsak lahko gre, kadarkoli hoče, zjutraj, popoldan, zvečer ali ponoči, nisi vezan na nobeno organizacijo. Za hojo na Pohorje tudi ne potrebuješ nobene opreme, nujna je samo ustrezna pohodna obutev."

Se bo pobuda še kaj posodabljala ali pa se bo, kot doslej, razvijala po neki inerciji?

"Nadaljevala se bo podobno kot zdaj. Sem pa zasledil mobilno aplikacijo Peak Check, s katero lahko ljudje vzpone evidentirajo s telefonom. Na ta način bi odpadlo štetje listkov, lažje bi bilo voditi evidenco, goljufanje bi bilo izključeno. Aplikacijo so razvili Slovenci, mislim, da imajo nekaj podobnega tudi že na Mariborski koči. Za to bi sicer morali najti nekega sponzorja, aplikacija je namreč plačljiva. Mi je pa žal, da danes ni več nekaterih drugih akcij, ki so bile na Pohorju včasih žive, predvsem zimskega pokala Peš na Pohorje. Odlična tekmovalna akcija, ki so jo vodili predvsem kolesarji. Vzdušje je bilo res neverjetno, prišli so ljudje iz vse Slovenije, tudi rezultati so bili neverjetni, rekord, če se ne motim, je okrog fantastičnih 25 minut. V redu so tudi akcije Na Pohorje ob sončnem vzhodu, nekaterih sem se tudi udeležil. Bo pa za našo pobudo vsekakor potreben razmislek, kako naprej, Franc Kebrič tega ne bo mogel opravljati v nedogled, treba bo najti neko rešitev, mehki prehod."

Bi na Pohorju kaj spremenili, bi uvedli, česar še ni? Pohorje namreč res dobro poznate.

"Malo me moti, da se, razen ponoči, dol ne morem več spustiti s pokom. Bi pa morali, če se želimo iti turizem, na Pohorju tudi bistveno bolje označiti pohodne in kolesarske poti. Poti je ogromno in na Pohorju se zlahka izgubijo tudi Slovenci, kaj šele tujci. Sem pa v času, ko smo bili zaradi koronavirusa zaprti v občine, v Hočah naredil pot okrog občine. Petinštiridesetkilometrsko pot sem razdelil na štiri etape. Šel sem na desetine pohodov, da sem našel pot čim bližje katastrskim mejam. To bi lahko naredil tudi Maribor, ne nazadnje bi to lahko naredile tudi vse druge občine v Sloveniji."