(INTERVJU) Vili Muzek: Rock je nekaj drugega kot kurentovanje

Po treh desetletjih je nastala spletna stran, v kateri akterji in mlajši razkrivajo in odkrivajo, kaj vse se je na Ptuju dogajalo. To je dobro, kajne?

Vedno se najde nekaj starejših, ki so posredno sodelovali na prireditvah, nekateri tudi aktivno, neposredno, za obujanje spominov, iskanje skupnih točk z drugimi mesti in z aktivnostmi v njih, primerjajo rezultate, ugotavljajo pozitivne in negativne učinke na mesto Ptuj in ljudi v njem. Mlajši se tudi učijo iz naših izkušenj, so radovedni, nam poskušajo slediti, četudi se zdi, da jim zdajšnje razmere ne gredo na roko. Če ni mase ljudi, je težko računati na uspeh.

V spominih so lahko nekatere reči predstavljene drugače, kot so bile. Kako jih vi zdaj berete?

Resnici na ljubo, veliko slabih stvari se pozabi, za zmeraj pa ostanejo svetle točke vsake aktivnosti, ki se jih človek z veseljem spominja, rad o njih spregovori z drugimi. Besed o slabostih in pasteh, ki se jim včasih preprosto ne da izogniti, je manj. Sam sem se z organizacijo koncertov in festivalov na Ptuju začel ukvarjati leta 1981, ko sem bil v skupini Masaker, zato so mi bile relacije poznane. Vedno je bilo težko preko ZSMS v klubu mladih karkoli izpeljati, veliko lažje je bilo izpeljati dogodke preko duhovščine. Večino duhovnikov v tem okolju sem osebno poznal, naša družina je bila skrbnik in ključar cerkve na Selah. Duhovniki so redno prihajali ob nedeljah po maši k nam, nekateri pa vsaj dvakrat letno za babičin in tetin rojstni dan. Tako sem z lahkoto pristopil k župniku v minoritskem samostanu in je moji prošnji ustno ugodil, beseda je nekaj veljala, nikoli dogovor ni bil enostransko odpovedan ne glede na posledice, ki so tu in tam kateremu duhovniku sledile. Druga pesem je bila ZSMS, mladi perspektivni komunisti so se kot klopi držali nadrejenih in se ravnali le po načelih, ki so jim jih postavljali. Z njimi sem bil vedno v sporu.

Kakšna polena ste dobili pod noge?

Bil je dogovorjen, odobren in oglaševan manjši rock festival v Klubu mladih, in ko smo prišli tja, so bila vrata kluba zaklenjena in žive duše nikjer. Eno okno je bilo priprto, splazil sem se noter in ga odprl. Skozi okno smo spravili vso opremo, jo notri postavili in začeli tonsko vajo. Nakar so se pojavili gospodje, takrat tovariši, ki so nas poskušali pregnati iz dvorane. Uprl sem se in bil dovolj prepričljiv, da je lahko bil dogodek izpeljan. Povsem drugače je bilo leta 1992 na začetku osamosvojene države. Po registraciji društva Komuna interesnih dejavnosti Ptuj (KID) sem ponovno navezal stike z zaposlenimi na kulturnem področju na občini Ptuj. V času zagona sta nam pomagala predsednik skupščine občine Ptuj Vojteh Rajher in predsednik izvršnega sveta Branko Brumen. Onadva sta torej prispevala, da se je scena začela razvijati in doživela hiter vzpon. Imela sta posluh za novosti in razvoj mesta tudi s kulturnega vidika. Seveda je bilo veliko pregovarjanj in pogovorov o vsebinah, vendar od začrtane poti nisem odstopal. Moja vizija je bila postaviti Ptuj na sam vrh rock scene v Sloveniji in pri tem sem vztrajal.

Vam je to uspelo.

Na neki način mi je za določen čas to res uspelo. V tistem času še tudi ni bilo čutiti izrazitih posledic osamosvojitve, zato je bilo nekoliko lažje najti sponzorje in donatorje kot po letu 1995, večino direktorjev sem osebno poznal in smo vedno našli kakšno rešitev, tudi majhen dar je lahko v danem trenutku veliko pomenil. Zalomilo pa se je kar hitro. V vojaškem skladišču, ki smo ga spraznili - vojska je opremo zvozila v Kidričevo, mi pa smo robo nalagali na tovornjake -, smo postaviti oder, uredili električni priključek in drugo, na prvem skupnem nastopu bandov iz Srbije, Hrvaške in Slovenije po razpadu Jugoslavije se je med nastopom Partibrejkersov zgodilo nekaj, česar si noben organizator, ki je odgovoren za varnost udeležencev festivala, nikoli ne želi. Folk je užival, plesal, skakal, jaz pa opazil, da so se viseče svetilke na prečnih tramovih lesenega ostrešja močno majale. Naslonil sem se na zunanjo steno zgradbe in zaznal, da se cela dvorana močno ziba. V kleti pod dvorano se je zaradi skakanja zgoraj kadilo iz soh, ki so podpirale tla dvorane. Nastopa nisem prekinil, upal sem, da se bo vse srečno končalo. In se je. Sem pa se odločil, da ne bom več tvegal s koncerti tam in sem pri Bojanu Brumnu zahteval drug prostor. Takrat nisva več našla skupnega jezika.

Kaj to pomeni?

Pravzaprav sva se sprla, jaz sem mu govoril, naj on prevzame odgovornost za varnost, on meni, da sem preveč domišljav. Po tistem sem skušal dobiti druge primerne prostore, a jih za nas ni bilo več. To je spodbudilo prvi protestni shod mladih v samostojni Sloveniji in prvi rockovski protestni pohod v Sloveniji nasploh.

S transparenti na ulico

Povorka je 17. septembra 1993 šla po ulicah središča mesta in zaprla najbolj prometno cesto.

Protest je bil posledica nabranega naboja v množici mladih, ki je imela željo ustvarjati na glasbenem področju in se udeleževati tovrstnih prireditev. Samo zamislite si, da je na Ptuju v tistem času aktivno delovalo 14 glasbenih skupin, čez noč so se rojevale nove, ob glasbi so se pojavljale še druge umetniške dejavnosti. Vojaško skladišče ni bilo primerno, drugega prostora za kreativnost mladih nam občina ni bila pripravljena ponuditi. Koncertov tako ne bi moglo več biti. Na upravni enoti sem prijavil prireditev v okviru društva KID z nastopom glasbenih skupin, ki naj bi se odvijala pred prodajalno Borovo, prireditveni prostor pa bi zajemal tudi celotno cestišče, tudi križišče in cesto za promet pred železniškim prehodom na Ormoški cesti. Prijavo so zavrnili, jaz pa sem vse instance obvestil, da protestna prireditev vseeno bo, festival je bil v vojaškem skladišču, potem smo - zbrani so to pričakovali in zahtevali - s transparenti šli na ulico. Javnosti smo pokazal, kdo smo, koliko nas je in kaj želimo.

Kakšne so bile reakcije oblasti?

Pred občino so bili oklepna policijska enota, konjenica ter veliko policistov in specialcev, česa takšnega na Ptuju dotlej in po tem še ni bilo. Še zdaj sem prepričan, da bi množica navalila na občino, če bi takrat samo s prstom mignil, gotovo bi vdrli v stavbo. Vendar sem se odločil, da nadaljujemo pot do glavnega cestnega križišča. Tam smo se posedli na tla, policisti so nas odnašali na pločnik, spopadov na srečo ni bilo in nihče ni bil poškodovan.

Ste potem izvedeli kaj več o navodilih policistom?

Šele nekaj dni po protestu sem izvedel, da je ves varnostni državni aparat na ta dan združil moči na Ptuju, ob izgredih bi policisti ostro posredovali, mene kot organizatorja bi zaprli. Takratni šef policije na Ptuju mi je rekel, da sploh ne vem, kakšno srečo sem imel s tem, da sem aktivnost preselil v vojaško skladišče, izognil sem se aretaciji, za katero je bilo vse pripravljeno. KID je imel v upravljanju vojaško skladišče, zato za prireditve do 10. ure zvečer nismo potrebovali soglasja upravne enote in nam tudi policija ni mogla nič.

Oblastniki in policisti takrat še niso bili tako brutalni, kot znajo biti zdaj.

V tistem obdobju smo bili priča velikim mednarodnim spremembam. Povsod po Evropi se je nekaj dogajalo, na Balkanu je bila vojna, zato oblastniki dejansko niso imeli časa posvečati pozornosti posameznikom v družbi, temveč so bili med seboj boj za oblast. Ali so želeli biti všečni ali ne, ne bi sodil, vendar imam občutek, da pravzaprav niti niso vedeli, kaj v resnici počnejo, in so imeli preveč opravka sami s seboj in z organizacijo samostojne Slovenije. Protesti mladih niso vzbujali posebne pozornosti, vedeli so le, da zadeve ne smejo uiti z vajeti, zato so z različnimi prijemi poskrbeli, da se množičnost protestov ni preveč razbohotila. Predvsem je bila - in je še - uspešna metoda infiltriranja posameznikov v organizacijske odbore, ki delno že s svojo aktivnostjo preusmerjajo cilje protesta, po drugi strani pa pravočasno poskrbijo za prenos koristnih informacij, da se protestniki pravočasno umirijo.

Dogajanje se je potem preselilo v prostore v Muršičevi ulici.

Tam dvorane za večje koncerte ni bilo.

Dogodki, ki so oblikovali sodelujoče

Kako ste se kot prireditelji velikih dogodkov financirali in promovirali?

Z donacijami, sponzorji so bili, z vstopnino, v celoti sem porabil tudi vse svoje prihranke, zato sem bil pri dogovarjanju trd pogajalec, vendar so z velikim veseljem prišli nastopit na Ptuj. Informacija o hitro rastoči alternativni sceni na Ptuju se je v medijih zelo hitro raznesla daleč naokrog. Večer, Tednik in Radio Ptuj so nam bili v pomoč, plakate, ki smo jih najprej sami ročno tiskali, smo ponoči lepili po vsej Sloveniji. V vojaškem skladišču je vsakih 14 dni bil glasbeni festival z različnimi glasbenimi skupinami, predskupine so bile domače, kar je bilo fenomenalno.

Kdo so bili ljudje, ki so poleg vas organizacijsko skrbeli, da je zadeva tekla?

Veliko nas je bilo in vsak, ki je bil na sestanku, je dobil svojo zadolžitev. Vsi smo delali, vsi smo bili skrbni in vestni pri svojem delu. Za red smo sami skrbeli, jaz sem se pri tem angažiral, kajti en neumen posameznik lahko pokvari vse zgrajeno.

Česa se posebej radi spominjate?

Vsak dogodek je po svoje zaznamoval čas, v katerem je nastal. Rad se spominjam vseh prireditev, tudi protestnega shoda, premierne predstave Florijanovo rojstvo v Lugaričevi galeriji ter kasnejših ponovitev v kleti ptujskega gradu, No Border Jama, ki je bil iz varnostnih razlogov in predvidenega števila udeležencev na odprtem v Muršičevi in ne v vojaškem skladišču, poletnega tabora na Brzicah, prireditev v dvorani v Muršičevi, nastopov bandov pred občinskimi vrati. Je pa bilo treba tudi pobirati odpadke po prireditvah, včasih so bile med njimi tudi igle. Dogodkov, ki so me oblikovali v tem času, je bilo veliko in za nobenega mi ni bilo žal časa in truda, dasiravno sem bil po vsaki prireditvi popolnoma izčrpan. Na glasbenih festivalih nisem imel časa uživati, saj sem imel preveč aktivnosti v svojih rokah, zato se samih nastopov glasbenih skupin bolj malo spomnim. Vedno je bilo treba nekaj reševati, napovedovati skupine, skrbeti za timing nastopajočih, občasno tudi stopiti na oder, s Hello Misery zaigrati, skrbeti za red, skrbeti za dogovorjeno plačilo bandom po nastopu, nihče ni ostal brez dogovorjene vsote.

Kako in zakaj se je zgodba končala? Kdo je kriv za to na Ptuju?

Zgodba o uspehu rock scene na Ptuju se je začela krčiti že ob nastopu Kud Idijotov in Partibrejkersov v vojaškem skladišču, saj se je scena morala zmanjšati zaradi nezmožnosti zagotavljanja varnosti udeležencev, ki se je takrat pokazala v prireditvenem prostoru, nadomestnega pa ni bilo mogoče najti. Pripravljenost občine, da bi se našel primeren prostor za organizacijo večjih prireditev se je s sporom s predsednikom izvršnega sveta občine zmanjšala na minimum. Krivca za nastalo stanje ne bi izpostavljal, vem, da sem ravnal odgovorno in naredil vse, kar je bilo v moji moči, da bi scena živela naprej. Z Muršičevo, kjer je bil prostor premajhen za velike dogodke, se je scena omejila na minimum. Ljudje so postali nezadovoljni in so počasi začeli zapuščati prizorišče, eni so registrirali svoja društva, tudi jaz sem spustil vajeti iz rok, saj nisem videl izhoda, in sem vodenje društva prepustil tistim, ki so pokazali interes. Z njihovimi prijemi in organizacijo je scena skoraj v celoti zamrla. Bilo je sicer še nekaj poskusov organizacije festivalov, ki pa so se hitro zaključili.

Kakšen je zdaj Ptuj?

Že leta ne živim več na Ptuju. Ker sem se s svojim delovanjem v tistem času zameril nekaterim oblastnikom, sem pobral šila in kopita in odšel s trebuhom za kruhom drugam, kjer sem našel primerno zaposlitev, da lahko normalno preživim z družino. Ko se občasno vrnem na Ptuj, vedno bolj redko, dasiravno je Ptuj lepo mesto, zgrožen opazujem mrtvilo. Ulice so prazne, tu in tam koga srečaš, kot da bi bil v mestu duhov. Posamezniki, predvsem mlajši, sicer tu in tam poskušajo kaj organizirati, vendar nič kaj vidnega.

Boste kaj takšnega kot takrat še počeli? Ali vsaj festival v spomin na dogajanje v vojaškem skladišču, na protest in na klub v Muršičevi ulici?

Na Ptuju zanesljivo ne, morda kje drugje.