(INTERVJU) Slikarka Saša Bezjak: Rišem šablonske risbe, ki jih učitelji pri otrocih prepovedujemo

Najprej je dr. Nadji Zgonik, svoji profesorici z Akademije za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, dala v pregled 500 svojih risb. "Želela sem nek zaključen pregled enega obdobja in izključno risbe," se slikarka Saša Bezjak spominja, kako je začela nastajati knjiga Risbe. Profesorica je izbrala sedem ali osem favoritk, umetnica sama nato še ostale, oblikovalec jih je natisnil in začelo se je sestavljanje zgodb. "Knjiga z zaporedjem risb sproža neke nove asociacije, ki v risbah prej niso bile zaznane. Bala sem se, da bo prenasičeno, a ker je veliki format, se to ni zgodilo." Knjiga del od 1996 do 2017 ima deset sklopov na 136 straneh.

Zakaj 1996, kaj se je takrat zgodilo?

Na začetku leta 1996 se je oblikoval ta moj primitivistični stil. Torej risbe, ki spominjajo na risbo nekoga, ki ne zna študijsko risati, ali morda na otroško risbo z odraslo tematiko.

Kaj globokega ste iskali in našli v takem načinu risanja?

Risbo sem vedno uporabljala kot dnevnik. Ta preprosta risba mi omogoča, da prikličem zgodbe iz podzavesti, ker se mi ni treba ukvarjati s podobnostjo. Moja unikatnost je v tem, da bolj ko sem bila obremenjena, mislim službo v osnovni šoli, kasneje otroka in tako dalje, manj ko sem imela časa, boljše sem se organizirala in več risala. Moj depo zajema veliko risb vseh formatov.

Kaj ste v dveh desetletjih spreminjali?

Spreminjala se je tehnika ustvarjanja, tudi format dela, in 2005. sem začela nadgrajevati risbo z vezeno risbo na tekstilu. Tehnike, ki sem jih uporabljala v teh letih, so tuš in pero, flomaster, oglje, oljni pastel, suhi pastel, akvarel, akril.

Pristop z vezenkami, ki jih ustvarja akademska slikarka, se zdi nekaterim presenetljiv. Kaj jim odgovorite?

Šele pred kratkim sem zares ugotovila, da je ročno delo v naši družini značilno že za več generacij žensk. In presenečena sem bila, ko mi je mama podarila vezeno sliko stare mame s prav takšnim primitivističnim stilom. Seveda je ona risbo prerisala. Imam njeno vezenino, nekdaj so jo pritrdili v dnevnem prostoru nad divanom in ima tudi izvezen napis. Ročno delo velja splošno za manjvredno, seveda neupravičeno. Z drugačnim umetniškim pristopom mu dam večjo, drugačno vrednost, ne samo dekorativne. Ljudje želijo imeti zaveso, posteljnino, kos tekstila v okvirju kot klasično sliko. Menda je to prav tako pogojeno z občutkom vrednosti. Kombinacija ročnega dela in risbe, podobna moji, je recimo na Beneškem bienalu zajeta v treh odstotkih. Tudi to me spodbuja.

Ali gre pri teh vezeninah za spomine? Radi spomnite ali se raje spominjate?

Ne, gre za materialnost, obožujem sprane, uporabljane tkanine, veliko mi pomeni, da je posteljnina takšna, kot sem jo uporabljala, ko sem bila otrok, to je torej spomin, a ni mi pomembno, da je prav tista. Retro je trend in malo te strasti imam v sebi, ker tako prikličem čas, ko smo živeli popolnoma drugače, že zato, ker smo bili otroci. Strast do te fizične materialnosti pa izvira iz ljubezni do kiparstva in vizijo imam, da se nekoč izrazim v tapiserijah. Spominjam se ne, ker me je Eckhart Tolle, kanadski duhovni učitelj, z branjem njegovih knjig naučil, da je moč zdaj.

Vaše risbe so tudi preproste, stilizirane podobe moških, ženskih in otroških figur v različnih oblikah druženja, prepletanja, odzivanja. Vedno v paru, v odnosu, v navidezno praznem prostoru.

Kar živim, to rišem. In ta izčiščenost likovne ploskve izhaja iz notranje potrebe po urejenosti in kontroliranosti. Na nek način risbe nastanejo v nezavednem polju. Gledalec pred njimi je soočen z zgodbo, asociacijami, in če bi bilo teh zgodb preveč, ne bi bilo čiste misli. Prav tako me od terapevtskega loči to, da se ukvarjam z risanjem šablonske risbe, ki jo učitelji pri otrocih prepovedujemo. A prepričana sem, da izumljanje svojih šablon ni prepovedano, temveč govori o prepoznavnosti po stilu. Na tej relaciji se kot veliko umetnikov tudi jaz inspiriram z Jungovo Rdečo knjigo. Sam se ni imel za vizualnega umetnika in dilema je, ali so moje risbe sploh umetniške. In zdaj bom navrgla provokacijo: morda so terapevtske. A, prosim, odgovorite mi, ali se Cristiano Ronaldo na igrišču terapira?

Bi rekel, da ne. Slikarstvo, kot vsaka umetnost, spodbuja k razmišljanju, risba mora nekaj spodbuditi, sprovocirati. Je tako?

Tu pomislim najprej na poglavje erotike, na negativen težki partnerski odnos, na boj zase, ki pušča žrtve. in dajmo se sprostiti in sprejeti in ne skrivajmo se več. Seveda ob pravem času in na pravem mestu. Pretvarjanje, da smo idealni, povzroča stres in napor, ki poškoduje zdravje. In to je generalno sporočilo mojih risb in vezenin, vselej odnos ali kritičen pogled nase. Seveda so tu tudi lepota in estetika ter pozitivna čustva.

Hkrati se ob gledanju vaših del zdi pomembna igrivost, ne glede na tematiko.

Da, igrivost in igra sta ključni pri mojem ustvarjanju. In jaz sem tista ustvarjalka, ki na začetku nima vizije, kje se bo igra končala, ampak prepuščam ustvarjalni proces naključju. In srečni smo odrasli, ki smo ponovno obudili znanje, da se znamo igrati, kajti za sisteme naših življenj to ni prioriteta.

Nastajanje knjige pa je trdo delo, ki ga umetnica ne zmore sama, kajne?

Res je, zahvaljujem se Ustanovi dr. Antona Trstenjaka, Ministrstvu za kulturo Republike Slovenije in Občini Gornja Radgona, ker so me podprli pri tem projektu. Posebna pohvala odlični prevajalki Arven Šakti Kralj Szomi za usmerjanje in prevode in tudi uredniško delo, Artists&Poor’s in umetnostni zgodovinarki Nini Jeza za besedila, Mihaeli Dorner za uvodno misel in lektoriranje, Andreju Dimcu zahvala, ker vedno šteka, kaj želim pri oblikovanju, in seveda Umetniškemu kabinetu Primoža Premzla, ki je monografijo oplemenitil s svojim imenom. Muzej norosti pa itak podpira moje ustvarjanje in je poskrbel, da je knjiga brez napak. Ne nazadnje je tu UGM, ki me vsa moja ustvarjalna leta prav tako podpira.