Bojan Tomažič
Pred Borlom je treba zaviti desno in po vijugasti cesti med njivami malo po Cirkulanah zapeljati levo čez mostiček in potem se začne vzpon. Gostitelj Milan Fridauer - Fredi me popravi, da ni doma na Gruškovcu, jaz vztrajam, da sem se v kraj vzpenjal tako, da bi si peš kolena grizel, če ozka cesta skozi gozd ne bi bila posipana in Večerov avto ne bi premagal strmine. Vzpenjati se praviloma ni lahko, človeka je tudi strah, a zgoraj je izjemen razgled na haloške strme griče in doline, na jugu se vidijo hrvaške vasi. "Hrvati so zmerom bolje skrbeli za obmejne kraje kot naši, se pozna, da so bili voditelji vojaki, ki so razmišljali, da morajo meje biti utrjene, poseljene." Pritrdim, da je razliko med našim in njihovim dojemanjem meja mogoče jasno videti v zdajšnjim mejnih zdrahah, oni so vedno v prednosti.
"Gruškovec je razloženo obmejno haloško naselje z nekaj čez 120 hišnimi številkami, bi rekli geografi. V osrednjehaloški občini Cirkulane. Če me hudič babji razjezi, grem samo na zahod, čez grabo, imenovano Medribnik, in sem že v Paradižu, takoj za njim pa je že Pohorje. Da ne bi Mariborčani mislili, da ga imajo oni edini," Fredi razlaga, ko s hriba gledamo naokrog. Čisto na vrhu še nismo, nad naseljem, kjer je prostora samo za cesto in hiše, njive, travniki, sadovnjaki so tam, kjer bi lahko imeli tekme za Zlato lisico, je še 341 metrov visoki Gruškovski hum.
Bo smrekica, bodo lučke in okraski
Ceste so zdaj asfaltirane in vzdrževane, tako da Božiček in dedek Mraz ne bosta imela težav priti do ljudi, ki so še tam. "Četudi pred božičem ne bova postavljala jaslic, bova po Silvestru pospravljala štalo," se nasmehne Fredi, ki upa, da Božiček letos ne bo v rdečih številkah in da dedek Mraz ne bo imel računa v minusu, kakor se je zgodilo lani, ko je ostal brez daril. Rada imata Miklavža, Božička in dedka Mraza.
Ljudje se smejijo, a ostaja vse enako ali je še huje
Veličine so z egom našopane in sfotošopane
Aljana reče, da ima na srečo partnerja, ki je aforist in lahko pomaga pri šiljenju zamisli za karikature. "Ja, seveda lahko tudi tukaj ponucam svojega slabšega polovičarja, ki prav tako premore izvrsten smisel za satiro in humor," pritrdi duhovita karikaturistka z občutkom, ki pozna življenje, žensko in moško nrav in z narisanimi zgodbami daje misliti. Satiriki so za nekatere satiri, človek je, kot Fredi spomni v enem od svojih aforizmov, hitro pokvarljivo blago z dolgim rokom trajanja in satira je vedno imela pomembno vlogo v vsaki družbi. Nujna je za boljše funkcioniranje skupnosti, četudi nekatere boli.
Če pri nas delaš, kar te veseli, prejemaš plačo, ob kateri se razjočeš
Imamo rafalno ustvarjene brzostrelne šole
V Jugoslaviji je bilo več satire in humorja kot zdaj, čeprav so bili svinčeni časi. "Dobra satira je inteligentna satira, tista, ki zahteva poglobljeno branje," reče Fredi. "Tudi v kratki aforistični formi lahko poanto ali poante včasih pogruntaš šele po večkratnem branju in prebranju. Kar je v današnjih hitrih, površnih in površinskih časih enako površnim ljudem odveč. Tudi hiperprodukcija akademskih izobraževalnih ustanov - pri nas smo sposobni že iz oslovske klopi narediti univerzo - prispeva svoje k nerazumevanju dobre satire."
V zadnjem času je zasledil dva nadvse zanimiva podatka: po enem smo po številu doktorjev znanosti drugi v Evropi, takoj za Švico, po drugem sodimo med funkcionalno najmanj pismene Evropejce. "Rafalno ustanovljene brzostrelne šole so očitno zadale milostni strel izobrazbi in znanju. Tako usoden, da ju ne bodo k življenju spravili nobeni defibrilatorji v obliki pametnih telefonov. Ker tudi mediji prostor, ki so ga včasih namenjali satiri, raje prodajo kot oglasnega, so zlati časi demokracije za satiro dosti bolj svinčeni, kakor so bili zanjo svinčeni svinčeni časi," Fredi poudari iz lastnih izkušenj. "Še pred petnajstimi leti sem objavljal v več časopisih hkrati, danes nudi mojim aforizmom azil le še Štajerski tednik." To ni dobro, četudi je na voljo digitalni prostor družbenih omrežij.
Aforizmi za vse dni
Posebno, nepozabno mesto med Fredijevimi desetimi knjigi ima seveda prva, Aforizmi za vse dni, ki je izšla leta 1994 pri ptujski založbi Stigma. "Šlo je za literarno razdevičenje. Za njen izid imajo največ zaslug upokojeni novinar Dela Franc Milošič ter Nataša in Branko Vodušek, lastnika te založbe."
Ko enkrat prideš na žmah, hrepeniš po še, pove. "Ko se je potem takole sproti nabralo dovolj materiala in sem našel založnika, kar je bilo težje kot napisati aforizme, je izšla naslednja. In naslednja." Posebej izstopata naslova Aforizmi za vsako noč, erotični aforizmi (2005) in V vinu je resnica, resnost pa ne (2006). "O vsebini prve že naslov vse pove, a tudi pri drugi ni treba biti popolnoma trezen, da uganeš, kakšni aforizmi in karikature so v njej."
Poudari, da ima pri njegovi aforistični karieri odločilno vlogo časopis Večer oziroma njegov Toti list. "V njem mi je 14. oktobra 1989 prve objavil žal prezgodaj umrli Žarko Golob. Potem se jih je do konca leta 2006 nabralo skupaj 6052, večina pod urednikovanjem Srečka Niedorferja."
V Kaju in Vročemu Kaju je objavil 3185 žgečkljivih misli, tudi tedniku 7 dni ni bilo prizaneseno z njegovi aforizmi, objavljal je še v Pavlihi, Delu, Slovenskih novicah, Nedeljskem dnevniku, Štajerskem tedniku, v Ampak, na TV Slovenija. "Če ne bi prve aforistične objave stekle v Večeru tako gladko, dvomim, da bi kdaj prišel do desete knjige. Najbrž še do ene ne. Ker nisem človek, ki bi silil skozi okno, če me odslovijo pri vratih."
Kaj partnerja skup' drži
Odnosi med partnerjema so zelo pomembni za srečo ljudi, eni so tako vedno srečni, eni vedno nesrečni. "V zakonu začne škripati, ko zakonska postelja neha škripati," je Fredi napisal o tistem, čemur psihologi rečejo, da je intimnost lepilo. "Razumevanje humorja je tudi pomembno," reče Fredi, onadva znata drug drugega nasmejati. Pred poroko sem bil na psu, po poroki na povodcu, je njegov aforizem. Aljana je narisala karikaturo, v kateri on, vprašan pred matičarjem, ne sme nič reči, namesto njega ona zakriči: "Da!"
Vprašam, kdo je nasploh v teh časih šef v zakonu, moški ali ženska? "Na facebooku sem napisal, da sem Aljanin hlapec, da zdaj še Zuckerberg ve, kako grenko je moje življenje," razkrije Fredi.
Ko so gate lezle dol, je odšla
"Leta 1991 sem po srečnem spletu okoliščin dobila redno službo karikaturistke pri dnevniku Slovenec, a ga po dobrih dveh letih, ko se je začela ponavljati iz Iskre znana zgodba o plači in gatah s staro elastiko, ki lezejo dol, zapustila. Saj nisem šla daleč. Le čez dvorišče na uredništvo Slovenskih novic," se spominja Aljana Primožič Fridauer. "Pri njih sem od leta 1993 do 1998 delala kot honorarka, danes bi rekli prekarka, od 1998 do upokojitve pred slabega pol leta sem pa bila redno zaposlena. Pravzaprav nič pretresljivega in razburljivega. Saj gre le za neštete ure, presedene za mizo. Z risarskim priborom v roki. Ob rednih službenih obveznostih sem risala namreč še za številne druge časopise in revije, portretne karikature in ilustrirala več kot petdeset knjig."
Marjetica, skuhaj kavo
Kdor ni kriminala zatrl v kali, ga bo še manj v kalnem. Volitve so ustaljene razprodaje cesarjevih novih oblačil. Marsikateri predsednik bi moral odsedeti. Naši politiki so vsi po vrsti tretjerazredni politikanti, ki se drenjajo za sedeže v prvi vrsti. Bodo delavci vzeli stvari v svoje roke šele, ko bodo ostali praznih rok? Če pri nas delaš, kar te veseli, prejemaš plačo, ob kateri se razjočeš. Delavci naj bi v tem trendu morali začeti plačevati za to, da lahko delajo. Lastnina je sveta, pravi slovenska Cerkev. Cerkvena kalkulacija: za koliko grmad smo dobili vrnjenih gozdov?
Listam po Fredijevi knjigi Aforizmi XXX let in politiziramo, no, ne politiziramo, ampak objokujemo katastrofalne poteze slovenske oblasti, zaradi katerih trpijo samo državljani. Upokojencem je zaradi krize, ki so jih povzročili bančniki in tajkuni ob političnem žegnu, pokojnine zmanjšala na minimum, tako da dobijo samo polovico tistega, kar so vplačali. Varčevalcem in delničarjem so tudi vzeli denar, da bi poplačali dolg bogatih. Namesto o trdnih pokojninskih stebrih imamo sramotilne stebre. "Mi smo v Evropi dveh hitrosti dokazali, da obstaja tudi rikverc," povzame Fredi. V njegovi deseti knjigi je zbranih in izbranih 1500 najboljših aforizmov izmed več kot 22 tisoč, kolikor jih je objavil v zadnjih tridesetih letih v različnih medijih, 46 je tudi ilustriranih s karikaturami moje glasnejše polovice. Vse urejajo zakoni, a je problem v tem, da se pri nas po črki zakona najmanj ravnajo najbolj pismeni. "Moj emšo sestavljajo ravno takšne številke, da sem bil v tistih usodnih osamosvojitvenih letih študent v Ljubljani, hodil na zborovanja v podporo četverici in optimistično verjel, kako bomo samostojni nemara res postali druga Švica. Z leti spoznavam, da je še kako resničen tisti rek o ponavljajoči se zgodovini in da seksualna revolucija ni edina, iz katere so kot največji heroji izšle največje pizde," Fredi pokomentira. "Zato ima med našimi ljudmi takšne simpatije apatija. Danes lahko rečem le, da za nobenega našega politika in njegove obljube ne bi dal niti mezinca, kaj šele roke v ogenj, četudi bi imel ob sebi poklicno gasilsko brigado." Da so se naši ljudje zmerom znali upreti v pravem času, posežem, le da zdaj malo zamujajo. "Pa kako bi bili uporniki, ko se še različnemu poflu na razprodajah ne znamo upreti. Ko gre slovenski delavec zdaj na cesto, mu delodajalci ali policaji potisnejo v roko metlo, da naj jo pometejo, in oni to storijo." Anemična politika je kriva za prelivanje najbolj zdrave krvi, doda še en aforizem.
On kuha žganje, ona mulo
Povem šalo. Upokojenec Franc pride h kolegu Jožetu na obisk, sedita v dnevni sobi, gostitelj ga vpraša, kako je ime cvetlici z rumeno glavo in belimi listi okoli, ki raste na travniku. "Marjetica," se po tuhtanju spomni Franc. Jože hvaležen zakliče proti ženi v kuhinji: "Marjetica, skuhaj nama, prosim, kavo."
Fredi doda, da z leti tudi on počasi postaja vse bolj perverzen biseksualec. "En dan me jebe Demenca, spet drugi Alzheimer."
Potem pogovor pripelje do alkohola. "Delitev dela v slovenski družini: ona nonstop dela, on je nonstop nadelan niti ni smešna," iz Fredija izleti aforizem. Aljana reče, da je pri alkoholu manj več, Fredi opomni, da je že v en nulatri štamperli mogoče pogledati neverjetno globoko.
