(INTERVJU) Zdenko Kodrič: Šalamun je prišel, posedel v izložbi, bral in se pogovarjal z ljudmi

Leta 1998 so bili v Mariboru prvič dnevi knjige. Kaj vam je iz začetkov ostalo v spominu? Katere odločitve? Zapleti? Dogodki?
V tistih letih sem imel veliko stikov s pisateljskim društvom. Evald Flisar me je navdušil nad praznovanjem knjige. Navdušenje sem opisal pesniku Borutu Gombaču, in ko sva povabila Tomaža Brenka, je dozorela zamisel o mariborskih dnevih knjige. Gombač si je izmislil slogan Ko te napiše knjiga, Brenk in jaz sva prevzela organizacijo in temelji so bili postavljeni. Ekonomija prireditve, sejem knjig, vabila, iskanje prostorov in soglasij so bili na naših ramenih. Takrat sem delal v reviji 7 dni. Kolegicam in kolegom se moram opravičiti, da sem jih motil pri delu, kajti moj kontakt je bila telefonska številka 7 dni, klicev pa čez vsako razumno mero. Dobro sem jo odnesel. Ne bom pozabil Gombačevih razstav v univerzitetni knjižnici, Brenkovih performansov, kako smo ozvočevali trg pred hotelom Orel, kako sem si pri zidarjih sposodil električni kabel in elektriko za na oder na trgu, koliko truda smo vložili, da smo v Maribor privabili pisatelje in več kot dvajset založb, kako smo se ubranili posmeha, ki so nam ga radodarno delili takratni kánoni mariborske kulture in umetnosti, presenečeni pa nad podporo mladih in mestne oblasti.
Kakšna je bila vaša vizija? Kaj ste si predstavljali, da bo nastalo iz tega v Mariboru?
Vizija je bila preprosta: meščanom, študentom in dijakom približati branje, knjigo in pisce. Ker so založniki spustili cene, so se knjige odlično prodajale. Prodajalci so bili nad izkupičkom navdušeni, veliko bolj kot v Ljubljani. Dogovorili smo se, da bomo vsako leto dnevom določili vsebino. Če je bila prva prireditev namenjena mariborskim književnikom, je bila druga nasprotje; leta 1999 smo šli v svet in dneve naslovili Literatura in internet. Odločili smo se za pisanje internetskega romana. V mislih sem imel nekaj nadliterarnega in nadžanrskega, hipertekst po vzoru Michaela Joycea. K pisanju sem povabil dvajset slovenskih pisateljev, odzvalo se jih je sedemnajst. Ideja pa je bila taka: prvi pisec naj piše v živo in svoj tekst konča s ključno besedo, z linkom. Ta je lahko označen tudi sredi teksta, nanj se naveže naslednji pisec, ki bi začetno zgodbo odpeljal nekam drugam, v storyspace. To se nam zaradi neustrezne tehnologije ni posrečilo. Zato nismo pisali v živo, ampak roman sestavljali s pomočjo mejlov. K sodelovanju sem povabil časnik Večer, ki naj bi s svojim dokaj visoko razvitim računalništvom pomagal ustvariti prvo platformo romanesknega spletišča pri nas. Žal se takratno Večerovo vodstvo nad zamislijo ni navdušilo. Nalogo je prevzel MKC Maribor. V treh mesecih smo roman napisali in ga še natisnili. Še mnogo let je ostal na svetovnem spletu.