Ivan Cankar na električnem kolesu proti Ljubljani

Sonce se je spustilo že precej nizko nad griče, ki obdajajo Vrhniko, ko se je gručica novinarjev pod vodstvom Ivana Cankarja s kolesi podala na 27 kilometrov dolgo vožnjo proti Ljubljani. In to z električnimi kolesi. Ne verjamete? No, pa je bilo res tako, le Ivan Cankar ni bil pravi.

Zavod Ivana Cankarja Vrhnika, ki med drugim skrbi tudi za promocijo vrhniškega turizma, je v začetku junija povabil slovenske novinarje na celodnevno študijsko turo, na kateri smo lahko spoznali ponudbo Cankarjevega rojstnega kraja in okolice. Da je bilo doživetje še bolj pristno in intenzivno, smo se zjutraj od Ljubljane do Podpeči popeljali po Ljubljanici, po sledi Argonavtov, ki so dali ime tudi Argonavtskim dnevom, eni večjih vrhniških poletnih prireditev.

Na ladjici

Naša ladjica sicer ni bila lesena kot Jazonov Argo in tudi veslati nam ni bilo treba, saj jo je udobno in neslišno poganjala električna energija iz fotovoltaičnih modulov, nameščenih na strehi kabine. Na približno 12 kilometrov dolgi poti smo lahko opazovali večinoma lepo urejeno in gosto poraščeno obrežje Ljubljanice. Za hrastove nasade na tem območju je zaslužna Marija Terezija, ki se je domislila raznotere koristi nemškega nacionalnega drevesa: hrasti so večji del dneva metali senco na vodo in tako čolnarjem olajšali delo; želod je bil dobra hrana za prašiče, ki so jih redili čolnarji in si tako zagotovili zaslužek tudi v mesecih, ko je bilo prevozov po reki manj; korenine hrastov pa so varovale zemljo na bregu pred erozijo.

V nasprotju s središčem Ljubljane, kjer je Ljubljanica ujeta med zidove in na njej mrgoli turističnih ladjic, tukaj na robu Ljubljanskega barja ni javnega ladijskega prevoza. Tudi naši gostitelji ponujajo ladjico, ki lahko sprejme 22 ljudi, le zaključenim skupinam: za praznovanja, teambuildinge in podobno. Dve uri in pol drsenja po vodi v udobju vreče za sedenje na palubi za sončenje se sicer prileže, dobrodošla pa bi bila še kaka razlaga vodiča.

Naš Debevec je Cankar

V Podpeči se je bilo nato treba izkrcati in zavihteti - ne ladje na rame kot Argonavti, pač pa zadnjico na sedež električnega kolesa. Ivan Cankar nas je popeljal do Bistre, kjer je v nekdanji kartuziji urejen Tehniški muzej Slovenije, in naprej na svojo Vrhniko. Verjetno čudno gledate, zakaj kar naprej omenjam Cankarja. Damjan Debevec, turistični vodič, se je v svojo vlogo tako vživel, da mu je s črnimi lasmi in košatimi, privihanimi brki resnično na las podoben. Ne vem sicer, ali so bili za našega pisatelja značilni tudi hudomušno mežikanje in odrezavi odgovori, ampak Debevec bo že vedel, kaj dela. Iz pogovora kmalu postane jasno, da o Cankarju ve vse, kar je bilo mogoče naštudirati, iz rokava pa stresa tudi podatke o zgodovini Vrhnike in celotnega Ljubljanskega barja. Edino, kar zmoti iluzijo, da je pred nami resnični Cankar, so sodobna športna oblačila. Ki pa so seveda nujna, da nas lahko spremlja na električnem kolesu.

Z nami je sicer tudi Srečo Komac, nekdanji vrhunski kolesar in selektor državne reprezentance v gorskem kolesarstvu, a na srečo njegova pomoč ni potrebna. Novinarji pokažemo dovolj spretnosti, da se brez težav pripeljemo do Bistre in naprej do Vrhnike.

Po trasi Južne železnice

Del poti nas vodi po stari trasi Južne železnice, ki sta jo krasila dva arhitekturna bisera: Borovniški viadukt so po drugi svetovni vojni, ko so progo preselili na rob Barja, podrli in ohranili le eno nadstropno arkado, ki priča o mogočnosti nekdanjega objekta. Pač pa se je še mogoče zapeljati čez Paški viadukt, s katerega se odpira razgled na Barje. Med potjo se ustavimo tudi pri edini ohranjeni čuvajnici ob stari železniški progi, v kakršnih so bivali in hkrati službovali čuvaji. Skrbeli so za nadzor proge, prenašali sporočila in naznanjali prihod vlaka. Menda si te čuvajnice niso upali podreti, ker je nosila zaporedno številko 666. To je seveda le legenda, a lepo obnovljena čuvajnica je kljub temu ena od znamenitosti občine Borovnica.

Samovozeča kočija barona Codellija

Spustimo se v Bistro, kjer nas v muzeju sprejme vodič Roman Gabrovšek, živa enciklopedija muzejskih zbirk in dogajanja v nekdanjem samostanu v zadnjih 70 letih. Česar ni doživel sam, so mu povedali starši, ki so bili zaposleni pri zadnjih lastnikih Bistre pred drugo svetovno vojno, družini Gale. Po njegovih besedah so bili Galetovi ne le podjetni, temveč tudi zelo socialno usmerjeni, tako do svojih zaposlenih kot do njihovih otrok. A to je že zgodba za drug članek. Gabrovšek nam z nezmotljivo natančnostjo in žarom razlaga o samovozeči kočiji barona Codellija pa prvem motociklu Janeza Puha in Fordovem modelu T, a nas čas priganja naprej in ga moramo prekiniti skoraj sredi živahne pripovedi. Z veseljem se vrnem v Bistro, če mi obljubite, da me bo po njej vodil Roman.

Še ​skodelica kave

Iz Bistre je le še skok do Vrhnike, kjer se ustavimo pred obvezno skodelico kave - skulptura najznamenitejšega Cankarjevega motiva krasi park pred TIC-em - in se skoraj odpeljemo mimo spomenika znamenitega meščana. Po obveznem fotografiranju si namesto prave skodelice kave privoščimo drugo tamkajšnjo specialiteto, ki je zagotovo ni mogoče pokusiti nikjer drugje: Berzo, že četrta generacija slaščičarjev na Vrhniki, ponuja Cankarjev sladoled - seveda z okusom ruma.

Gotovo se vrnemo

Sladoled nam da ravno dovolj energije, da pritisnemo na pedale in se povzpnemo skozi Staro Vrhniko na Kuren, kjer ima svojo turistično Kmetijo odprtih vrat Slavko Čičmirko, lastnik ladjice, s katero smo pluli po Ljubljanici. Seveda nam pri vožnji izdatno pomaga akumulator, a naše "baterije" so po osmih urah ogledov, pogovora in kolesarjenja na poletni temperaturi že dodobra prazne.

Tako kar planemo na domače dobrote, ki jih Čičmirkovi nosijo pred nas: klobase, paštete, domača mocarela, mlada špinača v solati, naribane bučke, pita iz več vrst sira, sočen pečen odojek, svinjska rebrca in telečja krača ter na koncu tri vrste domačega zavitka nas dotolčejo. Najraje bi kar preizkusili udobje sob na Kurenu, a kaj, ko je treba s kolesi nazaj v Ljubljano. Kako so zmogli kolegi, ne vem, sama sem se izgovorila na dodatno uro in pol vožnje do Maribora in se pridružila Slavku, ki je kolesarje pospremil s kombijem, če bi kateri potreboval pomoč. Na srečo so ostali le lepi vtisi in želja, da se v te kraje še vrnemo.