S kolesom po jadranski magistrali: Po navdihu iz fička s papagajem

V veliko državah boste našli kakšno prečudovito obalno panoramsko cesto, balzam za vsako bajkersko, popotniško, uživantsko dušo, v raznih revijah in na spletnih straneh dolge sezname opisov prečudovitih poti s celega sveta, a ena je za nas nekaj posebnega. Jadranska magistrala. Zakaj tako izstopa? Kaj je pri njej tako edinstvenega? Zgolj zato, ker je naša oziroma je naša bila? Odgovore boste našli v spodnjem zapisu.

A najprej naj izpostavim, da si nisem mislil, da jo bom kdaj prekolesaril. Najprej, ker smo jo že večkrat prečesali po dolgem in počez z avtomobilom, ko smo se podajali na počitnice, in sem menil, da bi bilo bolje odkriti kak nov kraj. Drugič pa zato, ker se mi je nekoč precej zamerila. Ko smo še dirkali in je pokazala tisti svoj neizprosen, trd, krut obraz. V dežju je bila cesta spolzka kot Ledna dvorana Tabor, dan kasneje v soncu, toda v orkanski burji, pa nič kaj bolj prijazna. Saj takrat ne veš - si na kolesu ali na vrtiljaku, se pelješ naprej ali celo nazaj. Ne, danes mi takšna loterija ni več nujna, če že imam izbiro, včasih se pač na kod in kam nismo kaj dosti ozirali, pač smo šli, ker je bilo v programu ter se vračali nasmejani ali poklapani.

Hrvaška obala se je odkupila

A človek obrača, bog obrne, kot pravi Iztok Mlakar, in tako smo prejšnjo sredo ob nehumani uri (4.30) v Mariboru zapolnili nekaj sedežev na mini avtobusu, ga v Celju še dopolnili ter ga s Sašo Čosićem in Večer Toursom ter še enajstimi neznanci, s katerimi smo se nato spoprijateljili, mahnili na štiridnevno kolesarjenje. 600-kilometrsko kolesarjenje od Opatije do Dubrovnika. Ob pol desetih zjutraj smo že zajahali konjičke, kot tudi vse naslednje dni, in na njih preživeli praktično cele dneve. S krajšimi in tudi kakšnim daljšim postankom, seveda.

In priznam, da se je hrvaška obala za vse hudo odkupila, kar sicer ne pomeni, da se še vrnem, toda spomini so po novem precej prijetnejši. Najprej, ker nas je grelo že poletno sonce, a ker je prišlo dokaj pozno, zima pa se je seveda vlekla še v maj, nas je z morja hladil osvežujoč veter. Vremenska situacija je bila stabilna, kot to povedo vremenarji, in ob popoldnevih je pihljal najbolj priljubljen veter za jadralce na vodi na Adriatiku – severozahodnik oziroma maestral. Nam seveda v hrbet. Ne vem, če je bila smer potovanja izbrana naključno ali v skladu z vetrovnimi napovedmi, a zagotovo je bila edina prava za ta čas - od severa proti jugu.

Ker ni šlo v Gruzijo

Uradno so Hrvati to cesto poimenovali D8 in je ena glavnih v državi, toda obče je bolj znana kot – Jadranska magistrala. Po ozemlju naših južnih sosedov poteka od Reke pod Velebitom do Zadra, Šibenika, Splita, Makarske in Ploč, pa skozi Neum v Bosni ter nadalje po Hrvaški do Dubrovnika in do meje s Črno goro v skupni dolžini 640 km. Mi smo se v najjužnejšem mestu pri naših sosedih po štirih dneh vrtenja pedalov ustavili in vrnili domov, se pa celotna magistrala začne v Trstu, poteka čez Slovenijo in Istro do Kvarnerja, kjer je priključi na cesto D8, v spodnjem delu pa se v Črni gori nadaljuje vse do Ulcinja in zaključi pri več kot 1000 kilometrih.

Preden se je lotimo po kolesarsko, jo "prevozimo" z motorjem. Slednjih smo srečali neprimerno več, največ tujih turistov je uporabljalo prav tak način potovanja. Zakaj ravno Jadranska magistrala? "Ker je zelo dobro poznana. Povsod najdete kak zapis o njej," nam je v Karlobagu, po prvem dnevu kolesarjenja in po četrtini naše poti, dejal Heinz Müller. Štirje švicarski čoperisti so bili takrat zdoma že 21. dan, želeli so v Gruzijo, a jih zaradi covida v državo niso spustili, zato so se čez Turčijo, Bolgarijo, Srbijo in Hrvaško vračali proti domu. Za Müllerja je bil – za razliko od njegovih sopotnikov, ki skupaj vandrajo že desetletje in pol – to prvi obisk magistrale. "Cesta je izjemno lepa, dobro je konstruirana, asfalt je lep, ovinki so čudoviti," je bil navdušen Švicar.

Počasnejši si, lepša je kulisa

Mariborčan Tomaž Klobasa deli to mnenje, sicer je ne bi prevozil že kakšnih 30-krat. Nima kar tako imena balkanski Route 66 po najbolj sloviti motoristični cesti na svetu. Najlepša in najbolj pristna je prav na tem odseku pod Velebitom, od Senja do Starigrada, kjer je vrezana v skalo, poteka po precej neobljudenem terenu in se ponekod dotika morja. Ta del je bil zgrajen po drugi svetovni vojni, ko je bilo pot med Reko in Zadrom moč prevoziti le po morju. To je bil takrat tudi zelo nevaren način prevoza, saj je na vodni gladini mrgolelo ladijskih min. Kar deset tisoč delavcev in skoraj 300 inženirjev se je spoprijelo s cestnim izzivom, še večjega pa so se ob pomoči Svetovne banke lotili sredi 60-tih let, ko so zgradili še 300 kilometrov odsekov vse do Dubrovnika v pičlih 15 mesecih ter Hrvaški omogočili turistični razcvet. Že v prvi sezoni (1966) naj bi število turistov na obali preseglo cifro, ki jo je leto prej zabeležila cela Jugoslavija.

Kolesar jo dojema s povsem svojimi očmi. "Kulisa je s kolesa še lepša kot z motorja, bolj pride do izraza, ker se počasneje gibaš. Otokov in otočkov je ogromno, čudoviti so, mislim, da tega ne vidiš nikjer na svetu. Zelo sem užival v razgledih, zame sodi med top 3 ceste za kolesarje, motoriste in voznike kabrioletov," je dejal Klobasa. V poznem spomladanskem času in poznem jesenskem je najboljši čas za obisk, ker je prijetna klima in se ni treba ozirati na prikoličarje, avtodome ter vse drugi turiste, ki polnijo obalo pri naših sosedih. Letos je zaradi slabega vremena in covid situacije to trajalo dlje, kot bi si želeli hrvaški turistični delavci. Je pa na odsekih, sploh v okolici velikih mest, magistrala že precej obremenjena z lokalnim prebivalstvom in tovornjaki. Predvsem slednji so proti kolesarjem zelo nestrpni, od profesionalnih šoferjev tega ne bi pričakovali, a ni nobena skrivnost, da je prometna kultura v državah južno od naše na bistveno nižjem nivoju kot v severnih. Enako velja v razmerju vzhod – zahod.

Razgledi, ki hranijo dušo

A da Klobase ne bi kdo napačno razumel, te ceste niso le v užitek, vendar če "hočeš lepo doživeti, moraš nekaj od sebe dati", pravi Mariborčan Vlado Škrobar. V dvanajstčlanski ekipi Večer Toursa ni bilo nikogar, ki se s tem ne bi strinjal, tudi šofer Renato Ribič se je. "Razgledi so hrana za dušo, filajo te direktno v žilo, da daš gas in se pelješ v breg," je slikovito razložil še en Mariborčan Samo Puhek. Takšen "doping" je več kot dobrodošel, saj trasa ni prijazna do človeka. Čeprav vzponov z ekstremnimi nakloni ni, so takšni, za katere se zdi, da se vijejo v neskončnost – pet kilometrski niso redkost, najdejo pa se tudi enkrat in še malo daljši.

Da to zmoreš, je potrebno biti vrhunsko pripravljen? No, direktno s kavča bo šlo težko. "Telesno se nisem kaj posebej pripravljal, če kdo kolesari že nekaj sezon in je malo v formi, to že odpelješ. Ne rabiš se prekuriti, voziš s postanki in ti so zgodba zase. Ko se vse skupaj zveže, je to doživetje in izkušnja. Ta, ki vodi, mora biti na tako dolgi poti malo na 'izi', in potem lahko pride izkušnja do izraza," meni Borut Batagelj, Primorec v knežjem mestu. Vlado Škobar, ki je bil med dvojico najstarejših 60-letnikov, je turistični tempo zmogel: "Rutinsko. Brez krize. Zdaj nisem več šibki člen, sem natreniran. Letno prevozim od tri do pet tisoč kilometrov in opravim dve daljši turi."

Ceste zbudijo spomine

Slednji se dokaj resno z rekreativnim kolesarstvom ukvarja pet, šest let in je Jadransko magistralo odpeljal drugič. Pa ni bil edini. Večina se jih je tako odločila, ker so dobra klapa in so zadovoljni s programom, ki jim ga pripravi Čosić, tudi sam izredno vnet kolesar. Pa bi jo odpeljali še kdaj? Celjski entuziast Borut Kramer, ki je skozi ta šport obredel že lep kos sveta, bi vnovič pot poskusil odpeljati s hitrejšim tempom. Morda pa bi dodal vzpon na najvišji vrh Biokovega, sv. Jure (1762 metrov), izlet v Mostar, vožnjo čez katerega od otokov, da bi spoznal nove kraje ali zbudil kakšen spomin iz tistih, ki jih je nekoč že obiskal. To je bil tudi eden od razlogov, zakaj se je priključil odpravi.

"Jadranska magistrala je srčna stvar. Od majhnega sem si želel, da bi se po njej vozil s kolesom, ampak nimaš priložnosti, časa, da bi jo odpeljal v enem kosu. Se pa enkrat odločiš in to narediš. Na eni strani je bilo prisotnih kar dosti čustev, to je bila nekoč naša država. Pa ne mislim nič nostalgičnega na Jugoslavijo, ampak sem smo mi včasih hodili na morje. S fičakom smo se peljali vsi štirje, saj veste, kako je bilo, šotor, televizor, papagaj, vse smo imeli zraven, ko smo šli v Biograd, še morskega prašička. In ko so se kolesarji mimo peljali, sem si mislil, to bi jaz tudi enkrat," je razlagal Kramer. Samo Puhek pa je denimo posamezne odseke že odvozil, ko so hodili na jadranje: "Enkrat smo se po magistrali peljali do Šibenika, spet drugič smo šli čez otoke. Kolesarjenje mora biti v užitek, ne vozimo mi na polno."

Da odpelješ, potrebuješ trmo

Na polno pa poskušajo uživati življenje. Jadranska magistrala in drugi kraji v bivši skupni državi so kot nalašč za to, meni Kramer, zato jim idej, kam v prihodnje, ne zmanjka. Čosić že pripravlja septembrski krog po Makedoniji. "Jugoslavija nam ponuja odlično kolesarsko izkušnjo in dobro hrano. Italija in Avstrija sta okej, vse drugo pa je lahko že na meji. S hrano lahko imaš povsod težave, ali zaradi kakovosti ali cene. Če greš v Francijo, se lahko že vse bistveno spremeni. Saj je vse dobro, ampak tudi drago. Na Balkanu je poceni, pa še to ne povsod, že v Dubrovniku je drugače," pravi Kramer. No, če kdaj, je letos dostopen ta biser Južnega Jadrana, ko tujih gostov, sploh iz bolj oddaljenih ali držav prek oceana, praktično ni. Marina je skorajda prazna, na Stradunu pa še gostinski obrati samevajo, kaj šele, da bi bile natrpane ulice, kot je to običajno v "normalnih" časih.

A nekaj je le treba razjasniti, ko gre za kolesarsko potovanje: veliko prostora za razkošna kulinarična doživetja in druge oblike zabave ni, sploh ne za nočno življenje. "Večerja in kakšna pijača, potem pa počitek, ker zgodaj zjutraj so misli že pri kolesu," pravi Janez Podergajs, ki je dobrih 600 kilometrov prevozil kljub temu, da je pred leti v prometni nesreči izgubil roko. Celjski korenjak je priznal, da je bila tura brutalna. "Da odpelješ, moraš kar biti trmast. Ni to za vsakega, da bi malo kolesaril in potem kar šel ter vsak dan odvozil 150 kilometrov. Moraš biti močan tudi fizično," pravi drugi 60-letnik, ki na povratku domov ni razmišljal o tem, da bi pot ponovil. Jo pa vsem priporoča.