V Slovensko Bistrico smo se preselili maja 1999, ko je imel sin Žan tri mesece. Bila je topla pomlad, vse je cvetelo. Predvsem narava je bila povsem drugačna kot pri nas v Jakutsku daleč na severu Rusije, kjer zima z zelo nizkimi temperaturami traja do konca aprila. Nekaj časa je bilo vse tako lepo, potem pa so se počasi začele težave s pridobivanjem dokumentov zame, kar je trajalo kar nekaj let, se spominja Tatjana Zafošnik, ki jo vsi kličejo Tanja. V Slovensko Bistrico se je preselila k možu, domačinu Srečku Zafošniku. Svojo ženo je Srečko spoznal prav v Jakutsku, ko je bil tam službeno.
Obiskala sem ju pri njiju doma, njun edinec Žan pa je trenutno na študijski izmenjavi na Švedskem. Tanja je pripravila odlične ruske piroške, ene z mesom in rižem, druge z rižem, jajci in čebulo. Zraven je postregla tipično rusko solato, ki ne sme manjkati na mizi ob praznikih, imenuje se vinegret. Sestavljena je iz ruskega kislega zelja (naribano in slano zelje se, skupaj z nastrganim korenčkom, obteženo kisa nekaj dni), krompirja, korenčka, graha, čebule, kisle kumare in sončničnega olja. Odlični hrani se je prileglo dobro domače Srečkovo vino.
Vroče, hladno, vroče, hladno
Srečka Zafošnika, s katerim prijateljujeva že od osnovnošolskih dni, je po mamini prerani smrti 1995 življenje odneslo daleč od doma. Po približno dveh tednih, ko je bil zaposlen v bistriškem podjetju Finalсo, ga je direktor vprašal, ali bi šel za tri mesece v Jakutsk, kjer je podjetje opravljalo neka dela. "Po nekaj dneh razmisleka sem se odločil, da grem. V atlasu sem iskal, kje je Jakutsk, saj takrat še ni bilo internetnih povezav. Mesto sem iskal okoli Moskve, a sem ga našel veliko bolj severno ... Nato sem sem izvedel, da je to mesto, kjer je zelo mrzlo, zato sem, ko sem šel na pot, s seboj vzel veliko toplih oblačil. Ko pa sem prišel v Jakutsk, bilo je junija, je bilo poletje in okoli 40 stopinj nad ničlo! Tedaj še nisem vedel, da je tam od junija do konca avgusta vroče poletje, nato pride mrzla zima. Doživel sem tako imenovane bele noči, ko sonce skoraj ne zaide in je ves čas svetlo kot podnevi," začne svojo pripoved Srečko.
Jakutsk, glavno mesto republike Sahe (bolj znane kot Jakutija in je največja republika v Rusiji), leži pet tisoč kilometrov od Moskve, daleč v vzhodni Sibiriji, ob reki Leni. Mesto slovi kot najbolj mrzel naseljen kraj na svetu, pozimi je povprečna temperatura pod minus 40, na najbolj mrzel dan v zgodovini so namerili minus 71 stopinj Celzija. Temperaturni ekstremi se nadaljujejo tudi poleti: takrat so temperature v povprečju nad 30 stopinj Celzija. V Jakutiji sta dva uradna jezika, jakutski in ruski.
In iskra je preskočila
Srečko in Tanja sta se spoznala v Jakutsku prek prijateljev, Marina je bila Tanjina prijateljica, domačinka, njen Danilo, Slovenec, pa je bil Srečkov sodelavec v Jakutsku. "Z Marino sva se veliko družili, tudi po tem, ko je prišel Danilo in sta postala par. Jaz sem bila bolj sramežljiva in nisem hotela k njima na obisk, ko sta imela druge obiske, prav tako se nisem hotela zaplesti z nobenim tujcem. To sta dobro vedela, zato mi takrat, ko je prišel Pajo (Srečka kličejo tudi Pajo, op. p.), tega nista povedala. Želela sta si, da bi si bila všeč in da bi tudi med nama preskočila iskra, kot je med njima," je med smehom pripovedovala Tanja. Srečko pa je dodal, da se je moral kar nekaj časa truditi, da sta postala par.
Tanja je otroštvo in mladost preživela v rodni vasi Ožulun, kakšnih 200 kilometrov od Jakutska na drugi strani mogočne reke Lene. Njeno otroštvo je bilo lepo, pravi Tanja, saj so doma s starši ter brati in sestrami, s katerimi je še danes zelo povezana, živeli v slogi. Po končani osemletni osnovni šoli je dve leti obiskovala še srednjo šolo, nato je pri 17 letih odšla študirat v Jakutsk. Pri 22 letih je postala diplomirana učiteljica ruskega jezika in književnosti. Tega poklica ni nikoli opravljala, imela je druge službe. Ko se je spoznala s Srečkom, je bila zaposlena kot tajnica na Akademiji znanosti republike Saha, kasneje je delala tudi v jakutskem parlamentu. Ko je zanosila z Žanom, sta se s Srečkom odločila, da bodo živeli v Sloveniji.
"Ko želim nekaj narediti ali spremeniti in ne gre, si rečem, sprejmi to, kar ti ponuja življenje"
"Poročila sva se v Jakutsku, še prej pa so nama v Tanjini vasi pripravili posebno slovesnost. Pravi Jakuti so zelo prijazni do tujcev, ko te sprejmejo, si njihov. Zelo sem bil vesel, ko so me v Tanjini vasi povabili na ribolov, to je bilo zame posebno doživetje. Jakutija je znana po ribah, tako morskih kot sladkovodnih, najboljše so surovo pripravljene. Radi živijo z naravo, ki jo zelo spoštujejo. Ko sem živel v Jakutsku, sem se veliko naučil od Jakutov. Zato mi je bilo po svoje kar težko, ko smo se s Tanjo in Žanom vrnili v Bistrico. Še vedno sem imel tukaj prijatelje, ki so tudi Tanjo sprejeli, a sem se spremenil. Svet, kjer sem živel, me je na neki način spremenil, da drugače gledam na nekatere stvari v življenju," poudari Srečko.
Sprejmi, kar ti življenje ponuja
Po začetni evforiji, kako lepo da je biti v Sloveniji, so se začele pojavljati tudi težave, pove Tanja. "Nisem znala jezika, Pajo pa je bil veliko službeno od doma. Težko mi je bilo kupovati v trgovini, ker se nisem mogla sporazumeti. Vendar sem se kmalu začela učiti slovenščine. Ko je Žan spal, sem se sama učila, kasneje pa sem tečaj slovenščine obiskovala v bistriški Ljudski univerzi, kjer sem spoznala nekaj zelo zanimivih deklet in žensk, prav tako tujk. Z nekaterimi sem se začela družiti, občasno smo organizirale večerje, enkrat pri eni, drugič pri drugi, in vsaka od nas je skuhala jed iz svoje domovine. Več let sem nato čakala slovensko državljanstvo, to je bilo zelo težko obdobje, a se je na koncu uredilo tudi to," je dodala Tanja.
Ko Tanji v življenju v Sloveniji ni vse teklo, kot bi moralo, se je pogosto spomnila jakutske modrosti. "Ko želiš nekaj narediti ali spremeniti in ne gre, si rečeš, sprejmi to, kar ti ponuja življenje - in to čim prej. Življenje je potem lažje. Tako je tudi v naravi. Jakuti živimo v sožitju z naravo, ne poznamo besede pokoriti si naravo. Narave ne moreš pokoriti, lahko smo le zelo hvaležni, da nam dovoli živeti v sozvočju z njo. In to Jakuti, ki devet mesecev živimo v zelo surovih zimskih razmerah, ko je zunaj tudi po več kot minus 50 stopinj Celzija, prav dobro vemo. Jakutija je zelo bogata z rudninami in drugimi naravnimi bogastvi, kopljemo tudi diamante ter druge drage in poldrage kamne. Imamo ogromno različnih rib, zato sva s Pajom najbolj vesela, ko pridejo k nam na obisk sorodniki ali prijatelji iz Rusije, še posebno, če so iz mojih domačih krajev, da nama prinesejo ribe, dimljene, v slaniku ali posušene. Z veseljem jih potem skupaj pripraviva, saj se je Pajo že v Jakutsku naučil pripravljati nekatere naše jedi," doda Tanja. Jakutija je namreč dežela rek, največja, Lena, se vije v razdalji preko štiri tisoč kilometrov, dežela pa ima tudi več kot 800 tisoč jezer.
V srednjem od treh svetov
"Jakuti imamo tudi svoje običaje, ki so povezani z verovanjem," nam pove Tanja, "verjamemo, da obstajajo trije svetovi: zgornji, v katerem živijo božanstva, srednji, v katerem živimo ljudje in duhovi, ter spodnji svet, v katerem živijo demoni. Verjamemo, da ima vsak človek, predmet ali prostor svojega duha, skratka, gre za spoštovanje do vsakega in vsega. Življenje Jakutov je zelo povezano z naravo, z zemljo, gozdom … Ob vseh pomembnih dogodkih v našem življenju se naredi posebna daritev ognju in zemlji oziroma njihovim duhovom. Speče se oladje, to je neke vrste palačinka, in jo darujemo duhu ognja. In ko je šel na primer Pajo na službeno pot, še posebej, če je odpotoval daleč iz Slovenije, sem oladje položila na zemljo, na vzhod, nanj sem namazala maslo ali dala nanj košček mesa, da sem darovala duhu zemlje. Ob tem pa sem ga prosila, da Pajo in vsi, ki so z njim, pridejo varno na cilj in se potem varno vrnejo nazaj domov."
Tanja, ki je s svojimi sorodniki in prijatelji iz Rusije povezana preko interneta, je bila s sinom Žanom leta 2019 za več kot mesec dni doma v svoji Jakutiji, za nekaj dni sta se ustavila tudi v Moskvi in Sankt Peterburgu. Obiskala sta tudi Bajkalsko jezero. Žan zna rusko, jakutsko malo manj, rusko govori tudi Srečko, ki se je jezika naučil, ko je delal v Jakutsku. Tanja trenutno najbolj pogreša sina Žana in zaposlitev. Pred epidemijo s koronavirusom oziroma še pred uvedbo sankcij EU zoper Rusijo je vedno našla delo, povezano z ruskim jezikom. Danes opravlja le bolj individualne ure učenja ruskega jezika prek interneta. Sicer pa je odlična gospodinja, ki v dom že leta vnaša svoje ruske veščine in običaje, ki jih Srečko in Žan rada sprejemata, ji pri tem pomagata in jo podpirata. Tanja za konec pristavi, da v srcu nosi dve domovini: Slovenijo, kjer je našla ljubezen, družino in dom, in svojo domačo Jakutijo.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
