Jesse Owens: Ne Hitler, Roosevelt me je ponižal

Le malo je ljubiteljev športa, ki so Jesseja Owensa videli teči ali skakati v živo. Kljub temu vsi poznamo njegovo zgodbo: tisto, kako je sredi Berlina ponižal Adolfa Hitlerja, ko je na olimpijadi leta 1936 pripadnikom arijske rase pred nosom odvzel štiri zlate kolajne. Svet ga je oboževal, njegova domovina pač ne; njeno spoštovanje si je prislužil šele v pozni starosti. Jesse Owens je eden največjih junakov v zgodovini športa. Pa si nekoliko pobližje poglejmo njegovo razburkano življenjsko pot.

J. C. postane Jesse

Čeprav ga svet pozna in slavi kot Jesseja Owensa, to v resnici sploh ni bilo njegovo pravo ime. Rodil se je 12. septembra 1913 v mestecu Oakville v Alabami kot najmlajši od desetih otrok revne temnopolte družine. Njegov dedek je bil suženj, pa tudi Jessejevi družini se, čeprav je bila formalno osvobojena, ni godilo dobro. Bili so revni, živeli so iz dneva v dan, o zdravniški oskrbi so se lahko le pogovarjali, saj si je niti v sanjah niso mogli privoščiti.

Jesseju je pri petih letih na prsih zrasel velik zlovešč in predvsem zelo boleč tumor. Starši niso vedeli niti tega, kakšne vrste je. A izbire ni bilo: deček je legel na kuhinjsko mizo, mati je pograbila največji nož, kar jih je bilo v hiši, ga po najboljših močeh sterilizirala in prevzela vlogo kirurga. Jesse je močno zagrizel v usnjeni trak, medtem ko mu je mati izrezovala tumor v velikosti žogice za golf. Izgubil je veliko krvi, a je preživel in pozneje ponosno pripovedoval zgodbo o svoji junaški mami.

Owensovi so bili med prvimi, ki so zagrabili priložnost v okviru načrta Velike migracije, po katerem je poldrugi milijon temnopoltih ljudi poiskalo srečo s selitvijo z ameriškega juga na prijaznejši sever. Ustavili in ustalili so se v Clevelandu v zvezni državi Ohio.

Družinski benjamin, ki je bil krščen kot James Cleveland, vendar so ga vsi po ameriško klicali kar s kraticami J. C., jih je takrat štel devet in po vseh pravilih so ga takoj vpisali v šolo. Prvega dne ga je učiteljica vprašala po imenu in deček ji je ležerno in z močnim južnjaškim naglasom odgovoril: "Kar 'džejsi' mi recite." Učiteljica je poslušala, njegovo izgovorjavo razumela kot Jesse in ker je bil deček preveč sramežljiv, da bi jo popravljal, je dobil svoje tretje ime. Tisto, s katerim je pozneje tudi zaslovel.

Dan vseh dni in njegova Ruth

Jesse je pridno hodil v šolo, čeprav je bil že kmalu prisiljen tudi delati. Šola, služba, učenje - to je bil njegov vsakdan že od mladih nog. Poprijel je za vsako delo in prispeval v družinski proračun: raznašal je živila, nakladal tovorne vagone ali delal v popravljalnici čevljev, medtem ko sta njegov oče in starejši brat delala v jeklarni. Nekako v tem obdobju, v nižji srednji šoli, je Jesse odkril svojo strast do teka. Kmalu se je izkazalo, da se v njem poleg strasti skriva tudi velikanski talent. Prepoznal ga je Charles Riley, Jessejev prvi trener, ki mu je dovolil trenirati zgodaj zjutraj pred začetkom pouka. Po njem Jesse namreč ni imel časa. A tudi omejeni jutranji treningi Jesseju niso preprečili, da se ne bi izstrelil med zvezde.

Ni minilo dolgo, ko je postal najhitrejši na šoli, v mestu, v okrožju, kaj kmalu tudi v državi. Če ne bi imel temne polti, bi se univerze po državi teple za takšnega študenta. Tako pa se je smel za nadaljevanje sanjske zgodbe znova zahvaliti le slučaju. Njegov oče je namreč dobil redno zaposlitev. Skromni, kot so bili, so Owensovi lep del očetove plače namenili za Jessejev študij - vedeli so, da je hiter kot blisk in da bi lahko posegel tudi po zvezdah, če bi se te le nekako poklopile. In Jesse jih ni razočaral. Vpisal se je na državno univerzo v Ohiu, a denarja vseeno ni bilo dovolj, zato je moral delati tudi med študijem. Čeprav je bil že takrat zvezdnik, ki so mu nadeli ljubkovalno ime Buckeye Bullet (Buckeye Bullet je ime slovite inženirske ekipe na univerzi v Ohiu, ki se danes ponaša z najhitrejšim električnim avtomobilom), je moral občasno tudi zunaj atletske steze zaslužiti kak dolar.

Ko pa ga je v roke dobil trener Larry Snyder, je Jesse atletsko eksplodiral, osvojil je rekordnih osem posamičnih ameriških študentskih prvenstev, štiri leta 1935 in še štiri leta 1936. Rekord, ki se mu vse do danes nihče ni niti približal. A čeprav so ga sošolci in sotekmovalci slavili kot izjemnega športnika, so bila ameriška pravila neizprosna: kot temnopolti fant ni imel vstopa v študentski kampus, kaj šele v hotele. Ko so potovali na tekme, ni smel sedeti v vagonih z belopoltimi kolegi, jedel je lahko le v restavracijah, namenjenih temnopoltim. O štipendiji je, razumljivo, lahko samo sanjal. Ne pozabimo, od takrat ni minilo niti devetdeset let.

Prišel je 25. maj 1935. Dan, ko se je Jesse Owens prvič vpisal v športno zgodovino s podvigom, ki ga je Michael Johnson (pozneje večkratni prvak v teku na 200 in 400 metrov) označil za "enega najbolj neverjetnih podvigov v kateremkoli športu". Tega dne je Jesse v razmaku 45 minut podrl štiri svetovne rekorde! Natančneje, tri je izboljšal in enega izenačil. Tek na 100 in 220 jardov (ameriški način štetja, v naših enotah približno 90 in 200 metrov), skok v daljino in za konec še tek na 220 jardov z nizkimi ovirami. V zadnji disciplini je postal prvi človek, ki je to razdaljo pretekel v manj kot 23 sekundah, rekord v skoku v daljino (8,13 metra) pa je držal polnih 25 let! Ne le Michael Johnson, tudi mnogi drugi poznavalci atletike pravijo, da takšnega dosežka ne bo ponovil nihče.

A Jesse je bil najbolj ponosen na svoj dosežek zunaj atletskih stez. V prikupno Ruth Solomon se je zagledal že s petnajstimi leti, ona jih je takrat štela trinajst. Postala sta par, skupaj vztrajala vso srednjo šolo, leta 1932 pa se jima je rodila prva hčerka, ki sta jo poimenovala Gloria. Jesse je imel 19 let, Ruth pa 17. Pozneje sta se jima rodili še dve deklici, Marlene in Beverly. Srečno poročena sta bila do konca svojih dni.

Triumf v Berlinu

Leta 1936 so organizacijo olimpijade dodelili Berlinu, kjer je že s trdo roko vladal Adolf Hitler, v svetu pa je vse bolj odmevala njegova rasna teorija. "Le pridite, le pridite, da vam pokažemo premoč arijske rase nad drugimi!" Hitlerjeva propagandna mašinerija je delala s polno paro: propagandni minister Joseph Goebells je sijal in si izmišljeval nove in nove podvige. Režimska režiserka, slavna Leni Riefenstahl, je dobila nalogo, da podvige nemških športnikov ovekoveči v filmu. Zgradili so nov veličasten olimpijski stadion. Vse je bilo pripravljeno za triumf izvoljenega naroda.

Američani so na drugi strani oceana tuhtali, kaj naj sploh naredijo. Naj se udeležijo iger ali ne? Naj tja pošljejo najboljše ali zgolj belopolte športnike? Predvidevali so, da se temnopoltim ne bo dobro pisalo, v Nemčiji manjšinam niso prizanašali. Owensa, enega svojih glavnih adutov, so skušali prepričati, naj se olimpijade ne udeleži, saj kot Afroameričan ne bi smel spodbujati rasističnega režima. Še posebej ker so temnopolti že tako ali tako dovolj trpeli v domovini. Vse bolj se je krepilo gibanje za bojkot, tudi Owens je bil v vse večjem precepu: "Če so v Nemčiji manjšine, ki so diskriminirane, bi se morale ZDA umakniti iz olimpijskih iger leta 1936". Zadnjo besedo je vendarle imel Avery Brundage, takratni predsednik ameriškega olimpijskega komiteja, pozneje pa tudi mednarodnega. Upornike je označil za "neameriške agitatorje" in končno so v Berlin odpotovali vsi najboljši. Tudi Jesse.

Owens sicer ni mogel ponoviti podviga iz leta poprej, ko je v 45 minutah dosegel štiri zmage, ker so bile njegove finalne discipline različno razporejene: 3. avgusta je slavil v sprintu na 100 metrov, dan pozneje v skoku v daljino, še dan pozneje v teku na 200 metrov in čez nekaj dni še v štafetnem teku 4 krat 100 metrov. Uspel mu je veliki četverček, ki ga je leta 1984, torej petdeset let pozneje, ponovil šele Carl Lewis.

Owensove sprinterske zmage so bile kar nekoliko pričakovane, zato so se Nemci, s Hitlerjem na čelu, nadejali gladki zmagi v skoku v daljino. Stavili so na Luza Longa, ki je moral vseeno priznati Owensovo premoč, po koncu tekme pa mu je tudi športno čestital. Nekaj časa je krožila celo zgodba o tem, da mu je Luz pomagal z nekaj tehničnimi nasveti - kot bi si želel, da ga Američan premaga. Zgodbo je Owens čez leta vendarle ovrgel. Ni pa mogel ovreči dejstva, da ga je Long takoj po koncu prijel pod roko in skupaj z njim odkorakal s stadiona. Pred Hitlerjevimi očmi. Pogumni Luz Long ni verjel v rasno teorijo, še več, Owensa je imel za svojega idola in prijatelja. Poznamo še en mit o njunem prijateljevanju. Ko so Longa čez leta vpoklicali k vojakom in ga poslali neposredno na fronto (maščevanje za Berlin?), naj bi Owensu napisal pismo in ga poprosil, naj, če med vojno izgubi življenje, obišče njegovega sina in mu pove, kako lepo je bilo življenje, ko vojne še niso delile ljudi, in da je prijateljstvo med ljudmi različnih polti še kako mogoče. Long je padel leta 1943, Jesse pa je leta pozneje res odpotoval v Nemčijo in obiskal njegovega sina Kaia Heinricha.

Dvoboj Owens - Long je tudi eden od vrhuncev filma Olimpia že omenjene režiserke Leni Riefenstahl. Tudi ona si je veliko upala, le da je za razliko od Longa vojno preživela.

In Hitler?

O berlinski olimpijadi so krožile številne z njim povezane zgodbe. Kako je škrtal z zobmi, norel, preklinjal, ko so zmagovali temnopolti atleti ali športniki drugih, nenemških narodnosti. Na koncu se je izkazalo, da večinoma niso resnične. Hitler je imel zelo natrpan urnik, zato si je ogledal le nekaj tekem, predvsem pa tiste, kjer je upal na nemški uspeh. Tudi znamenito tekmovanje v skoku v daljino. Novinarji so v ZDA hitro razširili lažne novice o tem, kako Hitler čestita vsem svojim olimpionikom, druge pa preprosto ignorira. A to ni bilo res: Hitler za razglasitve ni imel časa, pa tudi zmagovalcev ni ravno ignoriral.

"Vedeli smo, da Hitlerja ne bo na podelitvi, povedal mi je Luz. Ko sva objeta korakala proti garderobam, sva šla tudi mimo Hitlerjeve lože. Verjeli ali ne, Hitler je stopil ven, obema čestital in se vrnil v ložo. Vljudno, prijazno, ničesar nimam dodati ali pripomniti," je doma razlagal Owens. A njegove besede so dolgo ostale neslišane. "Le poglejte ga, Hitlerja hvali, svojih pa ne!"

Toda zakaj naj bi hvalil svoje rojake? Medtem ko mu je Hitler čestital, čestitke ameriškega predsednika Franklina Delana Roosevelta ni dočakal. Ne telefonskega klica ne telegrama, kaj šele da bi prejel kakšno nagrado ali vsaj vabilo v Belo hišo. Poleg tega je Owens lahko v Nemčiji potoval in bival v istih hotelih kot belci, v domovini pa ga je čakala kruta realnost: čeprav je bil štirikratni olimpijski prvak, je moral bivati v ločenih hotelih, namenjenih le temnopoltim.

Usmilili so se ga le v New Yorku. Takratni župan Fiorello La Guardia je Owensu pripravil parado, na kateri je po Manhattnu korakalo tisoče njegovih oboževalcev, v vsesplošni gneči pa mu je nekdo v roke potisnil papirnato vrečo. Z ženo sta vanjo pokukala šele po koncu parade in v njej našla neverjetnih 10.000 dolarjev (danes okrog 220.000 dolarjev). Po paradi je sledil sprejem v hotelu Waldorf Astoria New York. Owens je bil glavna zvezda sprejema, vendar ni smel vstopiti skozi glavna vrata, zato so ga do banketne dvorane pripeljali s tovornim dvigalom.

In Adolf Hitler? Ne mislite si, da bi ga radi predstavili kot uglajenega, prijaznega gospoda! Rane si je hitro zacelil in po koncu olimpijade vse skupaj preprosto razložil: "Ljudje, katerih predniki so prišli iz džungle, so bili, so in bodo vselej primitivni. Njihova postava je močnejša od postave civiliziranih belcev, zato jih moramo preprosto izključiti iz naslednjih iger."

Od junaka do reveža

Owensu so takoj po berlinski olimpijadi v domovini odvzeli amaterski status, češ da je nastopal na nekaj ekshibicijah in za to dobil honorar. "Ljudje dragi, kaj pa naj naredim? Imam štiri olimpijske kolajne, a teh ne morem pojesti. Imam ženo, otroka, štipendije ne dobim, želim študirati, želim trenirati. Podpore ni od nikoder, vi pa mi ne dovolite niti zaslužiti!" Z odvzemom statusa so Owensu zaprli vrata na uradna tekmovanja in njegove atletske kariere je bilo počasi konec. Imel je komaj 23 let.

Sledila so res težka leta. Prave službe ni našel, zato je občasno izvajal tudi ponižujoče kaskaderske nastope, ko se je v arenah pomeril z vlakom, avtomobilom, psom ali celo dirkalnim konjem. "Konja sem lahko premagal le na en način. Čistokrvni žrebec se je močno prestrašil starterjeve šibrovke in je bil nekaj časa precej zmeden. Tačas sem jaz bil že pred ciljem."

Owens je močno zameril predsedniku Rooseveltu, zato je javno podpiral njegove republikanske protikandidate. Ker je bil Roosevelt zaradi druge svetovne vojne dolgo na položaju, je to Owensove perspektive še dodatno oslabilo. Z oblastmi je začel sodelovati šele leta 1955, ko ga je takratni predsednik Dwight Eisenhower imenoval za neke vrste športnega ambasadorja dobre volje. Sledilo je še podobno imenovanje pri OZN. Pozneje so ga kot častnega gosta začeli vabiti tudi na olimpijske igre ...

Vseskozi se je aktivno boril za pravice temnopoltih. Če kdo, potem je bil on živa priča o neenakostih v ZDA, o privilegiranosti belcev in zatiranju temnopoltih. O sloviti stisnjeni črni pesti, s katero so temnopolti športniki slavili svoje zmage in kazali upor, pa je povedal takole: "Sprva nisem razumel in sem mislil, da je črna pest brez pomena. Kaj ti bo stisnjena pest - ko jo odpreš, je prazna, ostanejo ti le šibki prsti. Črna pest ima pomen le takrat, ko je v njej denar. Tam je moč. Pozneje sem dojel svojo zmoto. Temnopoltim ne bo pomagala nobena mirna pot. Le militantnost! Razumel sem, da je bil vsak črnec, ki leta 1970 ni bil militant, zgolj slep ali strahopeten."

Časti na stara leta

Jesse Owens je imel srečo, da je dočakal srečno starost. Položaj temnopoltih v ZDA se je izboljševal, odpravljene so bile številne krivice. Končno je imel redne prihodke in se je z družino umaknil v Arizono. Domovina in svet so ga začeli obsipavati s častmi: predsedniki Gerald Ford, Jimmy Carter in George Bush st. (posmrtno) so mu podelili visoka državna odlikovanja, postal je častni meščan številnih mest, častni doktor na številnih univerzah. Po njem so poimenovali ulice, trge, stadione, o njem so snemali filme in pisali knjige. Znašel se je na vseh lestvicah najboljših športnikov, pa čeprav je bila njegova kariera osupljivo kratka. Najbolj ponosen je bil na čast, ki so mu jo podelili v "njegovem" Berlinu: leta 1984 so glavno ulico, ki vodi do olimpijskega stadiona, iz Stadium Allee preimenovali v Jesse Owens Allee. V spomin na velikana svetovnega športa in v večni opomin na zavržne ideje, ki so spremljale olimpijado leta 1936.

Jesse je bil velik mož. Športnik od glave do peta, v srcu pošten, načelen, bojevnik brez primere. Le ene stvari ni bil nikoli sposoben narediti: opustiti kajenje. Cigarete so bile njegove stalne spremljevalke že od mladih let. Te njegove "najboljše prijateljice" so skrojile tudi njegove zadnje dni: rak na pljučih se je usodno razširil in 31. marca 1980 je eden največjih športnikov na svetu za vselej zaprl svoje trudne oči.