Kaj bom dobil za miklavža ali po več naj pride še več

Tuhtam, brskam po spominu, a se ne spomnim, česar sem se najbolj razveselil za miklavža. Verjetno je to bila pomaranča od tovarišice v kranjskem vrtcu, ki sem jo prinesel domov, da bi jo pokazal. Ker nisem imel posebnih pričakovanj, tudi razočaranj ni bilo veliko. A drobcena razočaranja so bila, da ne bo pomote. Ker pa se spomnim, da sem se decembra valjal po babičini postelji in stiskal ob kaminu na Mlinu (tam blizu, kjer bo zdaj vsekala blejska južna obvoznica) in sem v roke dobil avionček. Jaz pa v jok, ker sem pričakoval .... več. Kaj, ne vem. Glej ga, no, italijanski je, direktno iz Trbiža (kamor se je z gorenjskega konca hodilo po oblačila, zlasti kavbojke), pa še vojaški ... Nič me ni potolažilo, da je bil avionček v vojni zmagoviti, zavezniški, so rekli starejši, ker pač nisem ločil zmagovalcev od poražencev. Pa še zdaj prav ne razumem, da so Nemci (z Italijani vred) poraženci v drugi svetovni vojni.

Kakšna so otroška praznična pričakovanja zdaj, predobro vemo. Prosim, prosim, rad bi ipad, samo 1300 evrov stane. Nimam! Kako nimaš, stari, če pa imajo milijone (sledilcev in evrov) vsi ti junaki nedružabnih omrežij. Res je, kdo pa je kriv, da se nisem izšolal za influencerja, ampak sem postal neki brezvezni novinar, kar je, jasno, samo ena od tisočerih funkcij spletnega vplivneža. Ker danes je novinar vsak, ki "ima pet minut cajta". Po dolgotrajnem mrcvarjenju, kot bi šlo za versajsko mirovno pogodbo, se s sinkom domeniva za tablico v vrednosti 400 evrov. Ampak vsaka pogodba, tudi družinska, ima napako, da se vse vpletene strani počutijo prikrajšane. Kajti izpolnitev pričakovanj ne pomeni, da so se ta razblinila. Po veliko pride več in po več še več. Sinko je malo vesel, da ga bo Božiček obdaroval, ker pa tablica ne bo jabolko, je v njegovi zmagi nekaj grenkega priokusa. Jaz, ki sem bančni račun spet spravil v minus, sem zaradi tega malo nejevoljen, hkrati pa zelo vesel, ker sem (kot da bi) privarčeval 900 evrov.

Še hujši od nenasitnih otrok so pohlepni odrasli, ki se vedejo kot "pobesneli otroci", kakor je lastnike prestižnih jaht v dokumentarcu označil vodja marine v Monte Carlu: "Priveže 90-metrsko jahto, drugo leto pa pride z deset metrov daljšo. Ni jim pomoči." Vau, po tej logiki bom jaz za miklavža dobil vedro pomaranč. Jahte si niti ne želim, ker je na svojem dvorišču ne morem parkirati.