Ljubi me, ne ljubi me, bi zapirali, ne bi zapirali, bi cepili, bi ...

Še malo, pa bo minil še en teden, v katerem sem se počutil, kot bi mi na pleča naložili pretežko vrečo kamnov in mi zabičali, naj tečem do cilja, za katerega ne vem, kje je, predvidevam pa, da nekje že mora biti - ker tako pravi zdravniška stroka.

Sesulo me je, ko mi je naša najbolj znana gospa infektologinja sporočila (res, dvakrat sem moral prebrati, da sem se prepričal, da možgani niso odpovedali meni), da s tretjim odmerkom cepiva v bistvu zamujam že dobre tri mesece. Ker spomladi nas je bilo treba čim prej pocepiti, magari s tem vektorskim cepivom, ki nam je obljubljalo srečo, zdaj pa me bo pripeljalo v nesrečo, če si v levo ramo ne zapičim še tretjega odmerka. Že danes je lahko prepozno, kaj šele jutri!

Poživitveni mu pravijo, ampak mene ta zbegana stroka, ki praktično iz dneva v dan, iz ure v uro, spreminja smernice "boja z virusom", prej uničuje, kot pa poživlja. Ljubi me, ne ljubi me, bi zapirali, ne bi zapirali, bi cepili, bi ... Seveda, prijavil sem se za tretji šus, ker drugače pač, žal, ne morem funkcionirati - v službi, v športu in glasbi mojih otrok, v kafiču, na stadionu, v vsem torej, kamor lahko vstopam in dostopam s certifikatom cepljenega.

Ampak zelo slabo se počutim, ker moram namesto dijaka prvega letnika, ki je presegel magičnih petnajst let, hoditi v njegovo knjižnico, v njegovo papirnico, v njegovo čevljarno in v njegovo modno hišo. Počutim se kot nadčlovek, pa ne zato, ker bi mi bilo s certifikatom dovoljeno vse, kar preostali slabi polovici prebivalcev Slovenije ni. Poseben sem zato, ker za družino prestavljam bremena, ki mi jih je - kot nekakšno kazen - nagrmadila država. Lahko je kazati s prstom in modrovati, zakaj pa se ti sin ne cepi in bo imel mir in bo lahko šel v knjigarno po knjigo in v Europark na tortico.

Težje je sprejeti dejstvo, da so nas s cepivom, v mojem primeru je to bilo AstraZenecino, peljali žejne prek vode z obljubami o "učinkovitosti", ki jih prelomijo še prej, preden jih do konca izrečejo. Torej, v devetih mesecih se bom cepil trikrat, to je vsak tretji mesec enkrat. Aja, pa še proti gripi, klopom in še čemu usodnemu se bo treba ... Medtem se je uspešnost cepiva AstraZenece "zmanjšala" na okoli 60-odstotkov, nekako se bliža učinkovitosti cepiva proti gripi, ki se giblje med 30 in 60 odstotki. Komu naj torej zaupamo, če ne stroki?!