Kako je v Mariboru nastajala Druga Druga

Kdo ve, kako bi se naša zgodba začela, če Maribor ne bi imel imenitnega župana Alojzija Juvana, ki je v dveh mandatih in pol (1928-1931 in 1935-1941) vodil takrat naglo razvijajoče se mesto, jugoslovanski Manchester imenovano. Koliko projektov, ki mesto krasijo še danes, je zagnal prav ta gospod, verjetno prvo ime na dolgem seznamu mariborskih šefov. Tudi razlog, zakaj smo ga pozabili in arhivirali v globoke predale, je znan in razumljiv: Juvan je bil med vojnama član Koroščeve, ljudske stranke, ki v bistvu ni dišala nikomur. Nemci so ga leta 1941 najprej odstavili, nato aretirali in ga ekspresno, z družino poslali v srbsko izgnanstvo. Ko se je v osvobojeni Jugoslaviji vrnil v svoj Maribor, je bil znova persona non grata. Premoženje (pa ga ni bilo malo) so mu nacionalizirali, dolgo časa celo sploh ni našel zaposlitve in leta 1960 je umrl pozabljen od vseh. Čeprav so medtem novi oblastniki pridno gradili, dokončevali, prenavljali projekte, ki jih je po vrsti zagnal prav jasnovidni Juvan: pohorsko vzpenjačo, delavsko kolonijo v Magdaleni, novi most, vodovod, novo kopališče na Mariborskem otoku (ob odprtju leta 1930 menda najlepše v državi in še daleč naokrog), zametke mariborskega letališča, številne stavbe (tudi slovito Mestno hranilnico v Slovenski ulici), mariborski radio, ureditev pokopališča na Pobrežju, stadion v Ljudskem vrtu, tržnico, magdalensko cerkev - če naštejemo le nekaj najbolj odmevnih. Je v Mariboru sploh še kaj, kjer Juvan ni imel prstov vmes? In šola, seveda. Tista, ki je junakinja naše današnje zgodbe. Mariborska II. gimnazija!

Maribor se je bliskovito razvijal in na prvo, takrat realno gimnazijo se je želelo vpisati vse več otrok. Prostorska stiska je bila očitna, kar seveda ni ušlo županu, ki je leta 1937 od takratne banske uprave zahteval nujno gradnjo še enega poslopja in ustanovitev še ene realne gimnazije. Šlo je po vrsti: najprej ustanovitev šole (državna nepopolna mešana realna gimnazija v Mariboru), leta 1939 je dobila ime II. realna gimnazija, ki je začasno gostovala v poslopju trgovske akademije (v stavbi, kjer je danes Srednja ekonomska šola), leta 1940 pa so zanjo začeli graditi novo poslopje v Žolgarjevi ulici, prav tam, kjer mariborska II. gimnazija domuje še danes.

Šola, kakšno je sploh tvoje ime?

S kolobocijami, kot jih je s svojim, danes slavnim imenom preživljala mariborska II. gimnazija, se lahko pohvali le malokatera šola. Začetke že poznamo: državna nepopolna mešana realna gimnazija v Mariboru leta 1937, dve leti pozneje II. realna gimnazija, le leto pozneje II. državna moška nižja gimnazija. Leta 1949 šola končno postane popolna in dobi ime II. gimnazija, že leta 1950 so tam dijaki prvič opravljali maturo.

Leta 1959 je sledila nova reforma šolskega sistema: takrat osemletne gimnazije so prepolovili, vlogo nižjih gimnazij so prevzele osnovne šole, višja gimnazija je postala štiriletna, kot jo poznamo še danes. Z ukinitvijo tako imenovane klasične gimnazije sta Prva in II. gimnazija začeli sodelovati in kar nekaj oddelkov se je s Prve preselilo na desni breg Drave.

Ni minilo dolgo, ko se je leta 1964 šola znova preimenovala - tokrat v Gimnazijo Tabor. Ime je vzdržalo polnih sedem let, saj že leta 1971 šola prevzame ime partizanskega heroja - Gimnazija Miloša Zidanška. Leta 1983 je nova šolska reforma opravila z nazivom gimnazija, dobili smo Srednjo naravoslovno šolo Miloša Zidanška. Nov zasuk je sledil leta 1990, ko so šoli vrnili ime II. gimnazija Maribor, ki ji ga je uspelo zadržati vse do danes. Torej že lepih 34 let. Do kakšnega novega pametnega politika, nove pametne šolske reforme?

Po načrtih arhitekta Emila Navinška

Mariborska II. gimnazija se ne ponaša s takšno arhitekturno mojstrovino, kot njena starejša sestra na levem bregu Drave - Prva gimnazija. Pa da ne bo pomote: zgradba je lepa, z leti je postala tudi izredno funkcionalna, le da nima tiste umetniške pičice na i, ki Zgradbi doda veliko začetnico.

Leta 1939 so šolsko poslopje začeli graditi po načrtih takrat uveljavljenega in še danes spoštovanega arhitekta Emila Navinška. Gospod se je specializiral za šolska poslopja, ki jih je "štancal" kot po tekočem traku; kar 39 šolskih poslopij je bilo zgrajenih po njegovih načrtih. Zanimivo - ob mariborski II. gimnaziji tudi ljubljanska bežigrajska gimnazija, šoli, ki danes predstavljata slovensko "elito". Sicer pa Navinškovo delo zlahka prepoznamo: velika, običajno svetla, prostorna avla, na katero se neposredno navezujejo učilnice.

Stavba v takrat še Žolgarjevi ulici se je ponašala s sodobno telovadnico, ob njej je bilo še športno igrišče. Leta 1975 so gimnaziji v drugem nadstropju dogradili dvorano, danes slavni "amfiteater". Leta 1983 se je že takrat imenitna šolska knjižnica neposredno povezala z Univerzitetno knjižnico, pet let pozneje so knjižnico prenovili, kot prva srednja šola uvedli elektronski sistem izposoje in knjižnica je postala "prva med enakimi" srednješolskimi knjižnicami v državi. Leta 2009 je bila dokončana naslednja prenova, ko je šola dobila prizidek in še eno, tokrat povsem novo telovadnico.

Iz praha do kulta

Mariborska II. gimnazija je dolgo živela v senci starejše sestre na levem bregu Drave. Logično, Prva gimnazija je domovala v imenitni stavbi sredi mesta, kjer so po večini živeli in se šolali otroci iz "boljših družin", tisti, ki bodo tudi v bodoče imeli glavno besedo v mestu. In še kje drugje.

Le kako bi se šola, do katere je dolga leta peljala zgolj makadamska pot, da so šolarji k pouku pogosto prišli prašni ali blatni - številni v kratkih hlačah in z malico v škrniclju, saj za nakupe dobrot ni bilo denarja -, lahko kosala z imenitno meščansko šolo? Saj je tudi ustanovljena bila zato, da poteši ambicije in šolsko radovednost bolj revnim, tistim iz barakarskih naselij ali vozačem, ki so na šolo drveli iz vseh bližnjih, pa tudi malo bolj oddaljenih krajev iz mariborske okolice.

Šola pa se je, tako kot mariborski desni breg, počasi in vztrajno razvijala. Rasla. Postajala je najboljša in boljša. Ne še ugledna, zato pa se je o njej vse pogosteje slišalo. Ta ali oni dijak je blestel na tekmovanjih iz znanja, ta ali oni je postal slavni znanstvenik, politik, športnik (ti so vselej zaznamovali II. gimnazijo) in podobno. Sčasoma se je med prebivalci mesta šole oprijelo ime "šola za pametne", medtem ko naj bi Prva gimnazija še naprej bila šola za "mestne šminkerje in šminkerke".

Te razlike so se še okrepile s šolskimi prenovami, ko je Prva gimnazija obdržala svoj klasični program, usmerjen bolj v humanistične vede, II. pa se je, čeprav je skrbela tudi za humanistični del, vse bolj usmerjala v naravoslovje. In, saj veste, kako je načeloma s tem: ta pametni gredo na študij naravoslovja, tisti drugi, ki (še) ne vedo natančno, kaj bi sami s seboj, pa v družboslovje. Kaj kmalu se je tudi na II. gimnazijo vpisal kakšen nadobudnež z levega brega, in nasprotno, "izgubljene duše" z desnega brega so zatavale na Prvo.

Zgodbo lahko povemo na tisoč in en način: na Drugi se je poslušal rock and roll, na Prvi disko glasba, na Drugi so bili dijaki oblečeni v kavbojke in razvlečene srajce, na Prvi po zadnji modi. Na Drugi so občasno našli prepovedane substance (predvsem tiste najbolj razširjene rastline na svetu), na Drugi so šolo enkrat pošpricali z gasilskim aparatom, drugič so iz učilnic pometali inventar. Na Prvi so te zgodbe poslušali, se zmrdovali.

Na Drugi se je skupinsko štrajkalo proti vsemu mogočemu, razredi so držali skupaj. Na Drugi so zmagovalcem čestitali, zanje strastno navijali in jim ob uspehih iskreno zaploskali. Na Drugi so te, če je bilo treba, tudi brez posebnih vprašanj branili. Pa če si bil kriv ali ne, bil si vendar z Druge, eden naših! Druga gimnazija je postajala kult, skorajda religija. Neverjetna povezanost! Koliko je legendarnih zgodbic o tem, da je bil ta ali oni posel ali dogovor sklenjen, takoj ko sta partnerja ugotovila, da ju veže skupni imenovalec - II. gimnazija!

Ivek

Bilo je konec šestdesetih, ko se je na II. gimnazijo vpisal Ivan Lorenčič iz Dupleka, ki so ga takrat klicali Ivek. Ime, pod katerim ga še danes vsi poznamo. Čeprav je prihajal z mariborskega podeželja in verjetno poln predsodkov, je s strahovi ekspresno opravil. Hitro je pogruntal, da na II. gimnaziji štejeta znanje in pamet, ne pa znamka hlač, ki si jih zjutraj navlečeš na ta zadnjo. Bil je bistre, odprte glave in v tretjem letniku mu je bila ponujena enkratna priložnost, da gimnazijo zaključi na izmenjavi v ZDA. Amerika! Leta 1970 je za jugoslovanske otroke pomenila približno toliko kot Luna za današnje.

Ivek iz Dupleka je hitro napolnil skromni kovček in se podal na pot. V ZDA se je naučil marsičesa. Ne le šolskega znanja, ki so ga tam podajali na nekoliko drugačen, vsekakor bolj prijazen, predvsem pa bolj dostopen način. Videl je, da Američani veliko dajo tudi na obšolsko življenje, ki ga organizirajo in ponujajo mladim na tisoč in en način. Končal je gimnazijo, se vrnil domov, diplomiral iz fizike in si zapomnil ameriško lekcijo.

Minilo je desetletje in Iveka že najdemo med profesorji fizike na njegovi Drugi. Ni jih napolnil še niti 30, ko je na šoli prišlo do krize. Prenova šolskih sistemov, ko nikomur ni bilo jasno, kaj in kako, nejasna prihodnost in večno pomanjkanje denarja so pripeljali do stanja, da nihče ni želel prevzeti mesta ravnatelja. Pa so to ponudili Iveku, ki je malo razmislil, potem pa dahnil tisti usodni da. Ker je bil naravoslovec, s prehodom na naravoslovno usmeritev šole ni imel težav. S tem je opravil nekako z levo roko. Vzporedno je začel graditi drugo zgodbo. "Imamo II. gimnazijo, ki je danes že spoštovana in jo vsi poznajo. Napočil je čas, da naredimo še Drugo Drugo. Tisto, s katero bomo skočili do zvezd!"

Že leta 1984 so na šoli organizirali marčevske kulturne dneve, na katerih se je zvrstilo kar 22 prireditev. Dejavnosti so se začele povezovati v krožke, pomagalo se je športnikom, kulturnikom. Predvsem pa bistrim glavam, ki so jih na šoli sistematično začeli pripravljati za velika tekmovanja. In kolajne so začele deževati.

S slovensko osamosvojitvijo se je zdaj že uveljavljeni, čeprav za ravnatelja še vedno golobradi Ivek, popolnoma razpištolil. Še enkrat več je pogledal čez na novo odprte meje, poklical kolega z bežigrajske gimnazije v Ljubljani in šoli sta se skupaj lotili mednarodnega programa. Istočasno so na II. gimnaziji ustanovili športni oddelek, kjer so ponudili prilagojen program vrhunskim športnikom in jim na ta način omogočili vzporedno pot na šolskem in športnem področju. Revolucija številka ena in številka dve! Že konec osemdesetih let so na šoli ustanovili English Student Theatre, sloviti EST, nekakšno angleško gledališče za mjuzikle. Ko bi takrat vedeli, kakšno terno so izvlekli, koliko radosti bo EST prinesel šoli! Že desetletja skrbi za prepoznavnost šole doma in po svetu. Doslej so uprizorili že 16 predstav, vsaka je na repertoarju vsaj nekaj let. Najprej jih prikažejo v svojem amfiteatru, nato pa na pot: od Festivala Lent do številnih prestižnih gledaliških in drugih odrov.

Glasba je sploh zvezda stalnica II. gimnazije. Šolske klopi so tam gulile številne slovenske glasbene legende, omenimo le buldožerja Marka Breclja, lačnega franza Zorana Predina ali soustanovitelja skupine, v prostem času pa še uspešnejšega slikarja Ota Rimeleja. EST je na zvezdniško pot poslal Majo Keuc.

Uspehi II. gimnazije in njenega "malo norega ravnatelja" seveda niso ostali neopaženi. Leta 1993 so Iveka poklicali na dolžnost in postal je šef Zavoda RS za šolstvo, leta 2001, po dveh mandatih, pa se je vrnil v svojo najljubšo službo, kot je večkrat dejal. In tam se je ples začel, Druga je dobila mlajšo sestro Drugo Drugo! Skupaj sta se zlili v celoto, ki danes pomeni eno najprestižnejših, za mnoge tudi najprestižnejšo šolo v državi.

Zelo na kratko, saj se vsega sploh ne da opisati - tisti mednarodni program živi še danes in je izpiljen do potankosti. Na šoli se tako v angleškem jeziku učijo številni domači in tuji dijaki, ki prihajajo iz številnih držav. Tudi športni oddelek je še kako živ in uspešen. Ima pa težko nalogo, saj se vsaka nova generacija dijakov bori s strašno dediščino rezultatov. Naj omenimo Katjo Koren, ki je leta 1994 mariborskemu športu prismučala edino olimpijsko kolajno doslej. Kot drugogimnazijka! Ali Polono Hercog, dolga leta najboljšo slovensko tenisačico. Ali Metko Šparavec, osvajalko kolajn na največjih tekmovanjih v plavanju. Ali rokometašico Tjašo Stanko, ki to poletje potuje v olimpijski Pariz ..., če omenimo le nekaj legendarnih športnic.

Na II. gimnaziji je danes več kot 80 različnih dejavnosti. Gledališke skupine v slovenščini in drugih jezikih, glasba na tisoč in en način (od Drugstocka do Drugorkestra in še in še in še), kulture na še več načinov. Na prvem mestu ostajata znanje in raziskovanje: tisti, ki se rad uči in raziskuje ter je povrhu še bistre, odprte glave, na Drugi zagotovo ne bo razočaran. Športni in vsi mogoči drugi krožki odpirajo oči in ušesa mladim na številnih področjih. V legendarnih debatnih krožkih se kalijo bodoči politiki, zelo verjetno se je v katerem od njih kalil tudi dr. Danilo Türk, nekdanji slovenski predsednik. Drugogimnazijec, seveda. V enem od risarskih ali likovnih je svoje umetnine verjetno snoval genij mostov Marjan Pipenbaher, v literarnih so si peresa brusili Andrej Brvar, Tone Kuntner in še kdo, vse do mlade, vzhajajoče pesniške zvezdnice Doroteje Drevenšek, ki prestižne nagrade pobira že danes, kot dijakinja. Vse skupaj tvori edinstven, čudovit sistem za spodbujanje ustvarjalnosti in nadarjenosti. Sistem, ki ga danes poznamo pod imenom Druga Druga. "II. gimnazija v Mariboru še naprej v prvi vrsti skrbi za akademsko odličnost. Na naši šoli bomo mladim ponudili ogromno znanja, izkušenj in to na moderne, inovativne in predvsem prijazne načine. Ob tej, recimo ji Druga, pa imamo še vzporedno šolo, ki ji pravimo Druga Druga. Šola interesnih dejavnosti, ki mladim odpira, odklepa vrata v svet," poudarja Ivan Lorenčič.

Odličnost in čas za razmislek

Ni kaj dodati. Vse to je res, številke govore same zase. Na II. gimnazijo se je, denimo, zelo težko že vpisati, dosežek je, če te bodo sploh sprejeli. Nekaj štiric v osnovni šoli, pa že lahko izvisiš. Druga ponuja največ znanja, kar nam ponazorijo rezultati mature. Poglejmo si izkupiček mariborskih dijakov na lanski maturi: 21 zlatih maturantov (tistih, ki na maturi zberejo vsaj 30 točk od mogočih 34), eden prihaja s Škofijske gimnazije, dva s Prve gimnazije, 18 z II. gimnazije. Da, prav ste prebrali. Pravijo, da ti na drugih mariborskih šolah čestitajo že za maturitetni rezultat, iz katerega se na Drugi iz tebe norčujejo …

Legendarni ravnatelj je danes že v penziji. Svojemu nasledniku, podobno mlademu in po osnovni izobrazbi tudi fiziku Marku Jagodiču je na pleča naložil precejšnje breme. Vse to je treba vzdrževati, javnega denarja ni nikdar dovolj, sponzorji tudi ne stojijo v vrsti. Zato je neizpodbitno dejstvo, da je danes mariborska II. gimnazija že zdavnaj prevzela vlogo svoje starejše sestre z levega brega Drave. Vlogo prve in najprestižnejše mariborske srednje šole.

Le na nekaj so pozabili. Če je pred desetletji, ko je Ivek iz Dupleka prevzel mesto ravnatelja, na šoli vladal rock and roll, dijaki pa so po šoli postopali v kavbojkah in nasmejani, šminkerji pa so se sprehajali po Prvi, so se danes vloge obrnile na glavo. Danes so na Drugi oblečeni po zadnji modi, namesto rocka poslušajo bolj moderne ritme, sošolcem uspehov ne privoščijo kot nekoč, vsaj iz srca ne. Dijaki imajo vse, le srečen je še malokdo med njimi. Je napočil čas za nov premislek?