Čas je, da odidete z igrišča, vendar vaša enoletna hčerka tega noče. Razjezi se, glasno zajoka in nato zadrži dih. Okoli ust pomodri in izgubi zavest. Vsak starš se ob tem močno prestraši. Toda dobra stvar je, da so napadi, pri katerih otrok zadrži dih, pogosti, nenevarni in izginejo, ko otroci nekoliko zrastejo, ter ne povzročajo dolgotrajnih posledic. Napadi se pojavijo pri enem otroku od 22, mlajših od šest let. Poznamo dve vrsti napadov. Cianotični ali modri napadi so opisani na začetku, običajno jih sproži jeza ali frustracija. Blede napade pa običajno sprožijo bolečina ali strah in so manj pogosti. Na začetku otroci odprejo usta, vendar pri tem morda ne bodo zakričali. Nato zadržijo dih, pobledijo in lahko izgubijo zavest. V obeh primerih napadi trajajo manj kot 60 sekund. Ko otrok ponovno pride k zavesti, se lahko vrne v normalno stanje, a je nekoliko zaspan ali razburjen. Tovrstni napadi se običajno začnejo, ko je otrok star 6 do 18 mesecev, pojavijo pa se lahko večkrat na dan ali pa zelo redko. Pri približno 90 odstotkih se končajo, ko otrok dopolni šest let.
Kaj jih povzroči? Ne vemo natančno, zakaj imajo nekateri otroci napade zadrževanja diha, vendar bi lahko na to vplivali številni dejavniki. Študije so pokazale, da imajo otroci s cianotičnimi napadi zadrževanja diha različno delujoč avtonomni živčni sistem (del živčnega sistema, ki nadzoruje srčni utrip in hitrost dihanja). Imajo tudi višji srčni utrip in krvni tlak v mirovanju, starejši otroci pa se v določenih pogojih pretirano odzivajo na svetlobo (za mlajše otroke to ni nevarno). Toda še vedno ni natančno znano, kako so te razlike lahko povezane z napadi zadrževanja diha.
Za otroke z bledimi napadi zadrževanja diha raziskave kažejo, da je vagusni živec, ki pomaga nadzorovati telesne funkcije, ko smo v mirovanju, preveč aktiven in povzroči upočasnitev srca. Študije so tudi pokazale, da so napadi pogostejši pri otrocih s pomanjkanjem železa, čeprav znanstveniki niso prepričani o tem, zakaj je tako.
Bi vas moralo skrbeti, če se to zgodi vašemu otroku? Čeprav so napadi zadrževanja diha lahko zelo zastrašujoči, še posebno prvič, niso razlog za skrb. Starši imajo pogosto dve vprašanji: ali so znak, da je z njihovim otrokom nekaj narobe, in ali bodo dolgoročno poškodovali možgane in vplivali na razvoj otroka. Odgovor na obe vprašanji je ne. Ker so tako pogosta težava, na splošno vemo, da niso znak osnovne bolezni in nimajo dolgoročnih učinkov (verjetno zato, ker napadi niso povezani s pomanjkanjem kisika v možganih).
Anemijo zaradi pomanjkanja železa, ki je lahko povezana z napadi zadrževanja diha, je zelo enostavno zdraviti. Pediater lahko otroku po potrebi predpiše zdravila in prehranske dodatke z železom.
Kaj naj naredimo odrasli med napadom in takoj po njem?
Morali bi:
- ostati mirni in ne pozabiti, da se bo napad končal v manj kot 60 sekundah;
- odstraniti predmete, ki lahko otroka poškodujejo, če izgubi zavest;
- če otrok omedli, ga položiti na bok.
Ne bi smeli:
- poskušati otroka spodbuditi k dihanju s tresenjem (to ne pomaga in lahko povzroči poškodbe);
- dati otroku karkoli v usta, tudi prstov ne.
Po zaključku napada moramo:
- z otrokom ravnati kot običajno;
- ga ne kaznovati in ne nagraditi ter ne delati panike;
- otroka oskrbeti, če se je med napadom poškodoval.
Ali lahko preprečite napade zadrževanja diha? Starši jih lahko poskušajo preprečiti samo tako, da onemogočijo dogodke, ki jih sprožijo. To pa lahko storijo z odvračanjem pozornosti otroka, če je vznemirjen, in z opozorilom, preden se bo njegovo obnašanje spremenilo, na primer s petminutnim odštevanjem pred odhodom z igrišča. Seveda ne bo vedno mogoče preprečiti, da bi otrok postal jezen ali razočaran.
Kdaj je treba obiskati zdravnika? Na splošno je dobro, da po prvem napadu obiščete otrokovega pediatra, ki bo lahko potrdil, da je otrok doživel napad zadrževanja diha. Če se napadi pojavljajo zelo pogosto, je dobro preveriti, ali otroku morda primanjkuje železa. K zdravniku pa pojdite tudi, če se napadi pri otroku začnejo, preden dopolni šest mesecev, ali če ima vaš otrok med napadom še druge simptome (na primer se mu tresejo roke in noge).
