Tomaž Ajd
Mlada zgodovinarka Nina Pokeržnik je napisala znanstveno monografijo z naslovom Slovenska Bistrica z okolico v 18. stoletju. Avtorici je uspelo narediti privlačno, berljivo in predvsem s podatki iz virov podkrepljeno delo. Ta znanstvena monografija ponuja precej več, kot bi se dalo sklepati zgolj iz naslova. Z njenim besedilom dobiva Slovenska Bistrica zanesljiv vodnik po svoji preteklosti do konca 18. stoletja, ki ga bodo ob domačinih s pridom jemali v roke vsi, ki jih zanima krajevna zgodovina," je o knjigi zapisal doc. dr. Aleš Maver s Filozofske fakultete Univerze v Mariboru.
V jedru monografije sta prepis in analiza terezijanskega popisa iz leta 1754 za mesto Slovenska Bistrica, zemljiško gospostvo Bistriški grad in za hiše, podložne cerkvenim ustanovam v mestu. Toda omenjeno težišče je avtorica uspešno in temeljito vgradila v širši zgodovinski okvir. Na eni strani slednji zadeva slovenjebistriško preteklost, na drugi strani pa je uspela primerjava z drugimi mesti in gospostvi na spodnjem Štajerskem. Monografijo dopolnjuje bogato slikovno gradivo, ki bralcem bistveno olajša vstop v čase, o katerih je v njej govor. Nina Pokeržnik je knjigo nedavno predstavila v Viteški dvorani Bistriškega gradu, z avtorico se je pogovarjal Viktor Ajd, vodja vodniške službe pri Zavodu za kulturo Slovenska Bistrica.
Poljudna in berljiva
Terezijanski popisi za Slovensko Bistrico
V monografiji so predstavljeni razvoj mesta Slovenska Bistrica ter upravne, gospodarske, socialne in verske razmere v Slovenski Bistrici in njeni bližnji okolici v zgodnjem novem veku, zlasti v času vladanja Marije Terezije v 18. stoletju. Z namenom celovitejšega razumevanja takratnega dogajanja so te vsebine v uvodnih delih poglavij kronološko predstavljene tudi v zgodnejših obdobjih (na primer razvoj mesta od njegovega nastanka do konca 18. stoletja).
Najpogostejši moški imeni leta 1754 sta bili Jakob in Jožef, najpogostejše žensko pa Ana
Meščani, kajžarji, gostači
Meščani so bili svobodni, polnopravni prebivalci mesta in so imeli meščanske pravice. Običajno so se ukvarjali s trgovino ali obrtjo in so lahko sodelovali v političnem in družbenem življenju mesta.
Kajžarji so bili imetniki majhne kajže/koče in malo zemlje okoli nje, stoječe na območju večje kmetije. Preživljali so se z dninarstvom, tovorništvom …
Ozimiči, Kodriči, Marčiči
Zanimiva dejstva iz terezijanskih popisov 1754:
- v Slovenski Bistrici je bilo tedaj vsaj 127 hiš obdavčenih, preostale so bile neobdavčene (v lasti plemstva, cerkvenih ustanov, zapuščene/nenaseljene hiše);
- najpogostejši priimki v mestu so bili Ozimič, Kodrič, Marčič;
- najpogostejši mestni moški imeni sta bili Jakob in Jožef, najpogostejše žensko pa Ana;
- osebe brez zapisanega priimka (nominatus) so bile nižje na družbeni lestvici;
- za hišne gospodarice (večinoma vdove, ki so podedovale hišo z zapisano obrtno pravico) je pri priimku dodana končnica -ova (na primer Huβärinova);
- bilo je okoli 40 različnih poklicev, najpogostejši so bili zidarji (opuščanje lesne gradnje), oskrbniki (hlevov/zemljiške posesti), lončarji (obilica gline), čevljarji, usnjarji (trgovina z živino med Madžarsko in Italijo);
- drugi zanimivi poklici: trije solni nadzorniki in pooblaščen trgovec s soljo (strogo varovana meja med kameno soljo iz salzburških rudnikov in morsko soljo iz primorske pokrajine, tihotapljenje), poštni mojster (eden najpremožnejših meščanov), vrtnar (morda grajski; največji baročni park na spodnjem Štajerskem);
- gospostvo Bistriški grad je bilo v času popisa v lasti grofa Ignaca Marije II. Attemsa eno večjih gospostev tedanje slovenske Štajerske (486 podložnih hišnih gospodarjev, živečih na 32 območjih), večja naselja so bila Ugovec, Črešnjevec, Zgornja Bistrica, Tinje in Šmartno na Pohorju (30 do 40 hiš);
- cerkvene ustanove: župnija sv. Jerneja Slovenska Bistrica (18 podložnih hišnih gospodarjev); združeni beneficiji slovenjebistriških minoritov (70 podložnih hišnih gospodarjev); beneficij sv. Ane (22 podložnih hišnih gospodarjev);
- med popisanimi podložniki je bilo veliko viničarjev in vinogradniških kočarjev (vino - za obredne potrebe, kot živilo, cenjen tržni produkt).
