Ker kjerkoli obesim klobuk, je dom ...

Kopališče Pristan je bilo zgrajeno 1972. leta iz samoprispevka občanov takratne občine Maribor. Prvotno kopališče je imelo dva aluminijasta bazena, večjega velikosti 25 x 17 m in manjšega velikosti 10 x 17 m. Občanom brez kopalnic je bilo namenjeno tudi precej veliko sanitarno kopališče, ki je takrat obsegalo kar trideset tušev in dvajset kadi. Leta 2003 so dogradili sodoben olimpijski bazen. In tako kot so fanti radi pogledali za dekleti v lepih kopalkah, smo punce rade pogledale za športnimi kopalkami, v katerih so bili zapeljivo zapakirani postavni vaterpolisti. Saj veste, tisti hvaležni in zvesti sinovi, ki ne ljubijo nikdar zaman, kot prepevajo Lačni Franzi, ki pestrijo prostore in krasijo vsakdan.

Kopališče Pristan je dobilo ime po pristanišču na Lentu. Njegovo ime nam razkrije vlogo mesta v zgodovini, saj ime Lent izvira iz nemške besede Lander, kar pomeni prostor za pristajanje. Prav ta del reke Drave je bil namreč že v rimskih časih pomembno prometno središče rečnega prometa, kjer je letno pristalo do 1200 splavov in od koder so plavili les iz bližnjih gozdov, tekstil, železo in vino iz bližnjih goric vse do Donave, Črnega morja in naprej. Lent je tako cvetel vse do druge polovice 19. stoletja. Z njim je raslo tudi mesto Maribor in se začelo širiti na drugi breg reke Drave. Z razvojem železnice in industrije je rečni promet začel upadati. Plovbo po reki Dravi je dokončno onemogočila gradnja starega mostu leta 1913 in kmalu zatem so na Dravi zgradili številne elektrarne. Obrežni del mesta je izgubil svojo funkcijo, saj je bilo z zaprtjem poti splavarstvo onemogočeno. Leta 1919 so Lent preimenovali v Pristan. Velikokrat pa v našem vsakdanu izraz "varen pristan" povezujemo z varnim zavetjem, po katerem zavedno in nezavedno neprestano hrepenimo. Za mnoge je to objem doma, kjer varni, skriti med svojimi štirimi stenami ubežimo hrupu sveta in si polnimo baterije za nove podvige.

Dom pa ni nujno samo nekaj fizičnega. Velikokrat je to lahko le prav poseben občutek. Na misel mi pripluje nežna jazz balada Any Place I Hung My Hat Is Home (Kjerkoli obesim klobuk, je dom) izvrstnega avtorskega tandema, Harold Arlen in Johnny Mercer, iz muzikala St. Luis Woman (1946). Prepevale so ga mnoge pevske dive, med drugim tudi Judy Garland, Rosemary Clooney, Lena Horne, Dinah Shore, Barbra Streisand in Audra MacDonald. Vsem je najbrž bilo skupno to, da so v svoji pevski karieri bile nenehno zdoma, "na poti", in takrat je treba varen pristan poiskati na drugačen način. Mogoče ste skladbo v eni od teh izvedb že slišali in je le nežno odplula mimo. Mogoče pa se je celo za hip zasidrala v vašem pristanu in vam prišepnila na uho: "… Svobodno in lahkotno, to je moj slog, z nasmehom na obrazu. A že kmalu se poslovim in vam vse dobro zaželim, saj me življenje žene naprej, in kjerkoli obesim klobuk, je dom … Prečkam reke in ovinke. Kako si, tujec? Nasvidenje, prijatelj! Saj glas osamljenega vetra mi neprestano šepeta: naprej, naprej. Grem tja, kjer na predpražniku piše dobrodošli, ni važno, kod in kam. Ker kjerkoli obesim klobuk, je dom … "

Nemir človeške duše je kompleksna stvar. Večino časa bežimo pred njim, včasih pa ga naravnost potrebujemo, da se lahko sploh premaknemo naprej. Kosovel ga je posebej pristno ujel v pesem Pristan: "… Jaz čutim, kako se ziblje ves svet, ziblje se: palače, gradovi, stolpovi, visoke tvornice, in se ne zruši; kot da se ziblje in venomer smeje, kot da niha hitreje, hitreje in - da se smeje ti, reži v dušo, ki hoče v pristan."