Aljoša Stojič
Nisem ne vem kako močen v ekonomski teoriji, a moje kratkoročne izkušnje kažejo, da varčevanje oziroma zategovanje pasu na dolgi rok večini ni prineslo nobene koristi. Se je pa omastila manjšina, ki je bila pri koritu - bodisi partijska "vrhuška" v socializmu bodisi izkoriščevalska zalega v kapitalizmu. Ko so nam v SFRJ uvedli redukcijo elektrike, so se naše mame ubadale samo še s tem, ob kateri uri bodo lahko likale in ob kateri prale, količina elektrike v omrežju pa se ni povečevala. Ko so nam servirali sistem par-nepar (kakor se je pač končala številka na registrski tablici), smo doma dobili še drug (rabljen) avto - eden je bil par, drugi nepar. In nafte nam je primanjkovalo še naprej.
Svet je bil na prelomu tisočletja evforičen, ekonomski cilji pa visokoleteči. Dokončna streznitev je prišla po gospodarski krizi leta 2008; ko s(m)o začeli vsepovsod in na vseh ravneh, tudi in najprej pri Večeru, varčevati. Racionalizacija v firmi ne pomeni nič drugega kot nižanje plač in odpuščanje delavcev. Se je pa omastila manjšina - pri Večeru denimo nadvse uspešni duet Hakl-Todorovič, ki ju ob tej priložnosti razglašam za slovenska menedžerja desetletja. Kupiti daleč pod ceno in isto blago (z ljudmi, znamko in nepremičninami vred) prodati za večkratnik (milijonov) je nedvomen gospodarski, zlasti pa osebni uspeh (izkazan na bančnem računu). Da pa sta nas bivša lastnika (in to tik pred zdajci) za pol leta prepričala v solidarnostno znižanje plače (v času kovida, ko so se raznorazni dodatki množili hitreje kot virusi), je bil njun prvovrsten finančni podvig, ki ga večerovci danes občutimo kot boleč nateg, ki, žal, zahteva še eno nadaljevanja filma Butec in butec. Ja, tako se počutim.
Vse se vrača, vse se nekomu (iz)plača. V prostoru in času, ko medijski guruji niti ne znajo več drugega kot varčevati - odpuščati, nižati, seliti, ukinjati, žaliti (Večer potiskajo k županu, radirajo mariborski erteve, izklapljajo Radio Si - vse pa zato, ker smo neprofitabilni), me je za rokav pred našo bajto (in mojo od leta 1986) pocukala nekdanja legendarna tajnica Večera Zora Fleisinger, tudi ona je to hišo v šestdesetih pomagala zgraditi - prostovoljno, solidarnostno: "Zaposleni smo takoj pristali, da nam tri leta izplačujejo 70 odstotkov plače, preostanek smo vlagali v Večerovo stavbo. In kaj so nam zdaj storile te svinje, drugače jim ne morem reči!?" To pa že vem, da tajnici ne gre oporekati. Svinje so. In bodo.
