Aljoša Stojič
Ne spomnim se natančno anekdote, ki gre nekako takole ... Novinar je moral zaradi razžalitve članov parlamenta ("Vsaj pol poslancev je neumnih" je zapisal v poročilu) v časopisu objaviti opravičilo, kar je seveda storil z največjim veseljem. V popravku je zapisal: "Vsem prizadetim se opravičujem ... ni res, da je vsaj pol poslancev neumnih ... vsaj polovica jih je pametnih."
Zaznava je prevara, sem ta teden zaznal v televizijskem dokumentarcu Naši možgani. Je to, kar vidimo in mislimo, res resnično? Težave so že z našim "nezmotljivim" spominom, ker ko se spominjamo spomina, ga znova pokličemo iz podzavesti (ga torej znova naložimo v zavest) in ga kasneje spet odložimo v možgansko shrambo. V tem procesu večkratnega obujanja spominov noben spomin ni čisto enak prejšnjemu - če denimo stotič obujamo dogodek iz služenja vojske v JLA, bo ta verjetno že izkrivljen do te mere, da bodo ostali le še lepi spomini na bivšo armado v nekdanji lepi skupni državi ... Kaj je torej res in kaj ne, je stvar naše trenutne zaznave. Ko gledamo predse, se nam zdi, da smo s pogledom zaobjeli kar se da širok vidni spekter, razen na skrajni levi in desni in za našim hrbtom. Nevroznanstvenik pa razloži, da dejansko "vidimo" le en odstotek tistega, kar si predstavljamo, da vidimo, saj nam naši možgani dogradijo preostalih 99 odstotkov resničnosti. Potem se res ne gre čuditi, da je na nogometni tekmi mnenj o igri in sodnikih vsaj toliko, kolikor je gledalcev ("selektorjev") na stadionu.
Da ne moremo (in ne smemo) vedno zaupati svoji zaznavi, je dokazal znameniti primer poročne obleke, objavljene na facebooku leta 2015. "Gledalci" se nikakor niso mogli zediniti, kakšne barve je obleka: eni so trdili, da je modro-črna, drugi bi roko dali v ogenj, da je zlato-bela. "Ko sem si obleko ogledala zvečer, nisem dvomila, da je modra in črna ... - a ko sem jo na ekranu pogledala zjutraj, je bila zlata in bela." Obleka - dejansko je spreminjala svojo barvo v odvisnosti od barvnih odtenkov ozadja, v katerega je bila umeščena - je razkrila razlike v našem zaznavanju barv. Po domače povedano: gledamo isto, vidimo drugače. Sto ljudi, sto čudi. In sto različnih predlogov za rešitev enega problema - tako v državnem zboru kot v "normalnem življenju". Morda pa vsi tisti, ki se imajo za nezmotljive, živijo v največji zmoti. Ker je naša zaznava (lahko) prevara. Aja, obleka je bila modro-črna.
