Moje jadralske izkušnje so sicer res omejene na nekaj ekipnih družabnih jadranj na Jadranu, saj vemo, tistih, kjer sicer desna genova ve, da je desna genova, a kaj, ko ravno takrat, ko skiper kriči, malo zadrema v kokpitu. Pa motor brni več časa, kot treskajo jadra, ampak vseeno je jadranje, tisto pravo, z vetrom in ne svaljkanje od zaliva do zaliva, fantastična izkušnja. Sploh če uspe priti do točke, ko kopnega ne vidiš več, mobilni signal pa ugasne. Oh, milina, smisel življenja v samem bistvu. Sploh če si v tem početju relativno sam, ker - iskreno - kultura hobi navtičarjev je v luži, ki ji rečemo Jadran, pretežno na nivoju povprečnega vrtca.