Zvezdana Bercko
Letos spomladi je nepalski alpinist Nirmal Purja napovedal podvig, ki se je zdel nemogoč. Najbrž ga je prav zato imenoval Projekt mogoče - v sedmih mesecih splezati na vseh 14 osemtisočakov. Uspelo mu je v še krajšem času: 30. oktobra letos je z vrha Šiša Pangme sporočil: "Misija končana." Po šestih mesecih in šestih dneh. Plezal je ekspresno, pravzaprav skakal z vrha na vrh, kar mu je omogočala izdatna in številna logistična podpora. V spomladanski sezoni se je v 31 dneh povzpel na šest osemtisočakov: Anapurno, Daulagiri, Kangčendzengo, Everest, Lotse in Makalu. Poleti je porabil 23 dni za pet vrhov v Pakistanu: Nanga Parbat, Gašerbrum I, Gašerbrum II, K2 in Broad Peak.
Slovenski rekordi
- Edini Slovenec, ki je stal na vseh 14 osemtisočakih, je zamejski rojak Roman Benet. Na vse je splezal s svojo ženo Nives Meroi in brez uporabe dodatnega kisika. Kot zadnjega sta 11. maja 2017 osvojila Anapurno in tako postala prvi zakonski par na svetu z vsemi 14 najvišjimi vrhovi, Nives pa četrta ženska.
Prvi zakonski par, ki je stopil na vrh Everesta, sta bila 7. oktobra 1990 Andrej in Marija Štremfelj.
- Prvi osemtisočak, na katerega je stopila slovenska noga, je bil Makalu 15. oktobra 1975. V skupini alpinistov iz odprave pod vodstvom Aleša Kunaverja je bil tudi Marjan Manfreda - Marjon, ki se je na vrh povzpel brez dodatnega kisika in postavil takratni svetovni višinski rekord.
- Slovenski hitrostni rekord v osvajanju osemtisočakov pa ima Tomaž Rotar, ki se je - kot član komercialnih odprav - v treh letih povzpel na tri najvišje gore na svetu. Predlani na Mont Everest, lani na K2 in maja letos še na Kangčendzengo.
Tekma za kraljico Himalaje
Tudi ženske so že ob koncu 80. let razmišljale o osvojitvi vseh osemtisočakov. Pravzaprav je možnost za to imela le Poljakinja Wanda Rutkiewicz, ki je že imela v žepu pet osemtisočakov, a je nato leta 1992 umrla na Kangčendzengi.
V začetku novega stoletja so se za ta primat neposredno in ob veliki medijski pozornosti udarile Baskovka iz Španije Edurne Pasaban, Avstrijka Gerlinde Kaltenbrunner, Korejka Oh Eun-son in Italijanka Nives Meroi, ki pa je nato po moževi bolezni začasno nehala plezati. Za prvo žensko z vsemi 14 osemtisočaki je bila leta 2010 najprej razglašena Korejka, ki naj bi le za nekaj dni prehitela Baskovko, a je bil eden njenih vzponov sporen. Po preverjanju je priznala, da na Kangčendzengo ni splezala do vrha. Primat je tako pripadel Edurne Pasaban, Gerlinde Kaltenbrunner pa je bila prva, ki je na vse osemtisočake splezala brez dodatnega kisika.
Alpinizem v celofanu
"To početje je povsem v duhu sedanjega časa. Ves svet se zdaj zavija v nekakšno instant folijo in v tem celofanu išče svoje cilje, zanimivosti in rekorde. V zvezi s tem ni kaj narediti. Vendar pa to s klasičnim alpinizmom, pravim raziskovalnim, pustolovskim alpinizmom, nima prav nobene zveze več," pravi slovenski alpinist Viki Grošelj. Pravi sogovornik je za to temo, saj je imel ob koncu 80. in v začetku 90. let v okviru prizadevanj Planinske zveze Slovenije, da bi slovenski alpinisti osvojili vse osemtisočake, tudi sam svoj ambiciozno zastavljeni projekt 8000+. Slovenci so z Anapurno leta 1995 osvojili še zadnjega, štirinajstega, Grošelj sam je ostal pri desetih.
Ko si nasproti stojita le človek in gora, se izkaže, kdo kaj zmore
Sprehajališče na Triglavu
Stvari, za katere je veliko zanimanja, in osemtisočaki sodijo mednje, se dandanes pač komercializirajo. Če obstaja zanimanje za nekaj, se vedno najdejo ljudje, ki so interesentom to pripravljeni omogočiti, pravi Grošelj in potegne primerjavo z našimi gorami. "Pred sto leti je bilo splezati na Triglav vrhunsko dejanje, ki ga ni bil zmožen vsak. Še danes bi bilo tako, če bi vršni greben ostal tak, kot je bil. Toda kaj so naredili, ko je zanimanje za Triglav postalo dovolj veliko? Potolkli so težka mesta, napeljali jeklenice tako, da se jih držiš kot za stopniščno ograjo in po grebenu korakaš kot na sprehodu. Zelo podobno se je dogajalo na Mont Blancu in zdaj se ta trend seli v Himalajo. Kjer je interes, se bodo taki poskusi, tudi komercialne odprave, nadaljevali."
Ampak prav alpinisti imajo s tem še najmanj problemov, doda Grošelj. "Mi na Triglavu, v severni steni, še vedno najdemo dovolj izzivov, da preizkušamo meje svojih sposobnosti in jih dvigamo. Tudi v Alpah so težke smeri bolj ali manj ves čas prazne, v Himalaji pa sploh. Na Everestu sta obe glavni smeri, tako z nepalske kot s tibetanske smeri, v sezoni zasedeni, v vzhodni steni, ki je široka deset kilometrov, pa je potegnjena ena sama smer. Pomembno je tudi, kako kaj narediš. Vrhunski alpinisti se usmerjajo v plezanje čim težjih smeri, četudi na nižjih višinah. V alpinizmu imamo v primerjavi z nekaterimi drugimi pustolovskimi aktivnostmi vendarle srečo, da nam izzivov še ne bo zmanjkalo."
